Dobre prakse

V tujini:

Integralni razvoj podeželja (Latinska Amerika)

Trajnostni razvoj je nerazdružljiv del celotnega družbenega sistema. Reforma vključuje tako ekološke kot tudi družbeno ekonomske spremembe trenutno veljavne uradne ureditve. Predstavlja primer alternativne organiziranosti in alternativnega razvoja v državah v razvoju, ki upošteva načela trajnostnega razvoja. Sistem naj bi temeljil na kakovosti, ne pa na količini.

Skupnosti so samoorganizirane in temeljijo na samozadostnosti (proizvodnja lastne elektrike iz majhnih hidroelektrarn in sončnih celic, proizvodnja lastne hrane po načelih biološke pridelave, proizvodnja obutve in obleke, zdravstveni sistem in bolnišnice, ki temeljijo predvsem na naravnem zdravilstvu, lastni izobraževalni sistem in lastni mediji – radio, V Hondurasu imajo tudi lastno valuto, ki že konkurira uradni – Comal). Proizvodnja je kolektivna in koristi so razpršene nazaj v skupnost, ki jo upravlja rotirajoča se skupina ljudi (v primeru Mehike se ta imenuje Dobra vlada).

Poleg delovanja na politični ravni (spreminjanje zakonodaje, legalizacija kolektivno zasedenih ozemelj), temeljijo skupnosti predvsem na direktnih akcijah in boju na ulici, manifestacijah, zasedbah zemlje.

V prvi vrsti se borijo za ohranitev gozdov in zemlje, saj je preživetje kmetijskega prebivalstva (večinoma staroselci) vezano na zemljo in naravni habitat (kmet v mestih je večinoma obsojen na barakarska predmestja oz favele, saj nima orodij, potrebnih za vključitev v urbani sistem).

Iz tega sistema je država izključena.

Kot zanimivost naj navedemo sistem vzdrževanja gozdov pri skupnostih v Chiapasu (Mehika): Skupnost mora odobriti vsako sečnjo dreves (v primeru, da odobri, mora prosilec posaditi 2 novi drevesi v zameno za eno posekano, če pa ne odobri mora za eno drevo posaditi 10 novih).

Nekaj primerov organizacij:

Via Campesina (mednarodno kmečko gibanje, ki vključuje organizacije iz 56 držav Azije, Afrike, Evrope in obeh Amerik).

CUC (comite de unidad campesina, Guatemala)

COPINH (Consejo Cívico de Organizaciones Populares e Indígenas de Honduras)

RED-COMAL (Honduras)

Movimento dos trabalhadores rurais sem terra (gibanje kmečkih delavcev brez zemlje, Brazilija)

Caracoles (Mehika)

Milenijske vasi ZN (UN Millenium villages) - Afrika

Projekt je del Milenijskih ciljev, ki so si jih zastavili Združeni Narodi leta 2000. Izhaja iz problema revščine in rešitve v obliki trajnostnega razvoja v partnerstvu s skupnostjo, lokalnimi političnimi in nevladnimi entitetami. Začel se je izvajati v Keniji in se razširil v več afriških držav. Naslanja se na tradicionalna znanja in vire, kar naj bi zagotavljalo trajnostni razvoj.

Sub saharska Afrika je trenutno najdlje od dosege milenijskih ciljev ZN, zaradi več dejavnikov in težav, ki pestijo države in njihove prebivalce v tem predelu sveta (podnebne spremembe, revščina, bolezni, slaba infrastruktura), navkljub naporom, vloženih v izboljšanje stanja. Projekt milenijskih vasi je usmerjen v izkorenitev ekstremne revščine. Deluje na lokalnem mikronivoju in v povezavi z različnimi vladnimi in nevladnimi zainteresiranimi akterji. Skuša nuditi rešitve, podkovane z znanostjo.

Prva milenijska vas je bila vzpostavljena v Sauri, Kenija, avgusta 2004. V dveh letih so bili rezultati osupljivi. Produkcija hrane se je povečala za 3x, kar je izkoreninilo kronično lakoto. Po več letih, so lahko prvič prodali višek svojih pridelkov na lokalnih tržnicah. Do danes je bilo vzpostavljenih 12 milenijskih vasi, od katerih vsaka predstavlja določeno kmetijsko-ekološko območje sub-saharske Afrike.

Širitev in nadaljevanje projekta naj bi bilo zagotovljeno s strani neprofitne organizacije Milenijske obljube, katero je ustanovil UNDP z namenom doseganja Milenijskih razvojnih ciljev in drugih partnerskih organizacij.

Predpostavka pri vzpostavitvi milenijskih vasi je, da bodo v nekem obdobju prešli iz zunanjih virov financiranja na samozadostni trajnostni razvoj in s tem dosegli neodvisnost od zunanjih virov pomoči (v sodelovanju z lokalnimi in nacionalnimi oblastmi). To bi dosegli z dvigom produktivnosti, diverzifikacijo zaposlitev in izobrazbe, posledično bi se dvignili prihodki in prihranki, ki bi omogočali ekonomsko diverzifikacijo in investicije v človeški kapital.

Projekt se začne preko procesa aktivnega posvetovanja skupnosti vaščanov. Pred začetkom implementacije projekta se zvrsti serija izobraževalnih delavnic z različnimi vsebinami, potrebnimi za trajnostni razvoj (zdravje, prehrana, kmetijstvo, okolje, vodni viri, sanitacija, poslovanje in komunikacija). Nadaljevanje izobraževanja je omogočeno preko izobraževalnega centra, ki se vzpostavi v vasi. Razvoj teh veščin bi omogočil vaščanom kasnejšo samozadostnost. Tokom projekta so v vaseh prisotni svetovalci iz različnih področij, ki spremljajo razvoj projekta. Kjer je to mogoče, so svetovalci izbrani lokalno ali s pomočjo ministrstev države, kjer je projekt izvajan.

Barefoot College

Barefoot college je bil vzpostavljen leta 1972. Zrasel je iz prepričanja, da ležijo rešitve ruralnim problemom znotraj skupnosti samih. Tako se je oblikoval neformalni izobraževalni sistem, ki temelji na izkušnjah in že pridobljenem praktičnem znanju in veščinah najrevnejšega prebivalstva. Sam College leži na severu Indije in je samozadosten (lastna elektrika iz sončne energije, zbiralniki pitne vode, lastna bolnica ipd.).

Skuša naslavljati vprašanja, kot so dostopnost pitne v ode, zdravstvo, izobrazba (predvsem deklic in žensk), energija in elektrika, okoljska regeneracija in zaposlovanje, osnovano na podlagi obstoječih znanj. Spodbuja posameznike k aktivnem odločanju o lastnih življenjih in družbeno odgovornemu življenju. Sloni na načelu ohranjanja ekoloških sistemov v ruralnih skupnostih.

Prvič je zaživel na severu Indije, se razširil v Afganistan in druge države. Funkcionira v sodelovanju z lokalnimi organizacijami in kot koncept, ki ga izvajajo druge nevladne organizacije. Hkrati rešuje razvojne in podnebne probleme, spodbuja lokalna znanja, prenos znanja in čiste tehnologije in ohranjanje ekosistema brez omejevanja razvoja.

Primer takih projektov je vrsta vasic na področju Himalaje, ki proizvajajo lastno elektriko iz sončne energije.

V Sloveniji:

Pravična trgovina

Pravična trgovina je trgovinsko partnerstvo, ki si prizadeva za večjo enakost v mednarodni trgovini. Z vsakim nakupom znotraj sistema pravične trgovine kupec podpira organizacije, ki sodelujejo z deprivilegiranimi proizvajalci, osveščajo javnost in vodijo kampanje za spremembe v pravilih in praksi mednarodne trgovine.

Deluje na načelih spoštovanja ljudi na vsakem koraku proizvodnje in prodaje in na načelu ohranjanja narave (ekološka pridelava izdelkov).

Cel sistem temelji na dogovoru med proizvajalci z Juga in partnerji s Severa. Proizvajalci se zavežejo, da bodo v organizaciji odločitve sprejemali na demokratičen način. V zameno se partnerji s Severa zavežejo, da omogočijo neposreden dostop to evropskega trga za izdelke partnerskih organizacij, in da se v največji možni meri izognejo posrednikom in špekulantom. Plačajo pravično plačilo za izdelke.

Prvi, ki so se s pravično trgovino začeli ukvarjati v Sloveniji, so bili v društvu Humanitas. Člani društva so vzpostavili stike z nekaterimi proizvajalci iz Afrike in so že leta 2002 v Slovenskem etnografskem muzeju organizirali prodajno razstavo tovrstnih izdelkov. Konec leta 2003 pa so se začeli člani društva Humanitas povezovati z Umanotero. Odprli so trgovino 3muhe v Ljubljani.

Ekološko kmetovanje