Zmanjševanje TGP kot politični problem

Ljudje, ki se dnevno borijo za rešitev iz okovov revščine in lakote, zaslužijo več kot le besede političnih veljakov, ki se združujejo na mednarodnih zborovanjih, postavljajo visoko zveneče razvojne cilje in jih nato spodkopavajo z ravnanjem v nasprotju z dejstvi, ki nam jih kažejo podnebne spremembe. Revni tega sveta in prihodnje generacije si ne morejo privoščiti brezbrižnosti, ki še vedno označuje mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah. Ravno tako si ne morejo privoščiti velikega prepada med tem, kar vodje razvitega sveta pravijo o grožnjah podnebnih sprememb in tem, kar dejansko naredijo na področju energetskih politik. Tako si tudi ne morejo privoščiti naše vsakdanje brezbrižnosti za posledice, ki jih povzročamo podnebju in s tem tudi njim (in nam samim).

V današnjem svetu ne manjka ne finančnih virov in ne tehnoloških sposobnosti za ukrepanje. Kar manjka je občutek nujnosti, človeške solidarnosti in kolektivnega interesa (UN Human development report 2007/2008).

Skrb za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in dosega cilja »pod 2 stopinji celzija« je bolj politični kot tehnični problem. Pomembno je poudariti, da je to tudi razvojni in ne le podnebni problem.

Politična resničnost podnebne krize je taka, da se soočamo z globoko in grenko delitvijo sveta, ki ga označuje zastrašujoč nivo revščine v nasprotju ogromnim (in naraščujočim) bogastvom. Ravno ta bogata svetovna manjšina je pustila zelo malo atmosferskega prostora za revno večino.

Dramatično znižanje emisij, ki jih zahteva podnebna kriza, zahteva od držav v razvoju nujnost prehoda na nizko ogljično gospodarstvo. In to medtem, ko se borijo z endemično revščino med lastnim prebivalstvom. To ni le tehnični izziv, temveč ključni politični problem današnje dobe.

Največji izziv za oblikovalce politik je področje distribucije. Medtem ko potencialna katastrofa predstavlja tveganje za vse, bodo kratkoročni in srednjeročni stroški in koristi neenako razporejeni. Izziv distribucije je še toliko večji, saj bogate države, ki so v največji meri povzročiteljice problema, niso tiste, ki bodo na kratki rok najbolj trpele za posledicami podnebnih sprememb. Najbolj ranljivi so najrevnejši, ki niso, in še vedno ne, pomembno prispevali h količini emisij toplogrednih plinov.

Medtem pa veliko število srednjeprihodkovnih držav izpušča vse več TGP. Vendar le-te nimajo ogljikovega dolga, ki so ga bogate države akumulirale in so še vedno nizkoizpustne, če gledamo emisije na osebo. Kar ne pomeni, da se te države lahko izognejo redukcijam emisij.

Praktični vidiki reševanja problema niso navdihujoči. Medtem, ko vlade priznavajo resničnost globalnega segrevanja, ostaja politična akcija omejena na minimum, ki ne zadostuje za rešitev problema. Prepad med znanstvenimi dokazi in političnimi odgovori je še vedno prevelik. V razvitem svetu morajo nekatere države šele vzpostaviti ambiciozne cilje za zmanjševanje izpustov TGP. Nekatere so si postavile cilje, ki pa jih ne spremlja primeren načrt reforme energetskih politik, nujno potreben za uresničitev ciljev. Problem je še globji, saj svet nima jasnega in kredibilnega dolgoročnega multilateralnega okvira, ki bi osvetljeval pot k preprečitvi nevarnih posledic podnebnih sprememb – pot, ki bi premoščala razlike med političnimi in ogljikovimi cikli.

Ne moremo si privoščiti čakanja na politične dogovore ali na popolno gotovost o smeri, ki jo bodo podnebne spremembe ubrale. Ukrepati moramo začeti zdaj.