Kako v Sloveniji vzpostaviti zadružni razpršeni hotel in urediti skupnostni vrt (priročnika)

Doseganje blaginje lahko v Sloveniji zaradi strateškega sonaravnega kapitala poteka na družbeno in okoljsko vzdržen način, celovito in trajno blaginjo pa si lahko zagotovimo le kot skupnost. Lokalne skupnosti, ki so upravljanje z naravnimi in drugimi viri v lokalnem okolju vzele v svoje roke in z njimi upravljajo na vzdržen in sonaraven način, so ustvarile koristi zase in za širšo družbo. Da bi podprli pobudnike in izvajalce skupnostnih projektov, smo Umanotera, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in Društvo Focus v okviru projekta Dovolj za vse: skupnostno upravljanje z življenjskimi viri pripravili priročnika za vzpostavitev zadružnega razpršenega hotela in ureditev skupnostnega vrta. Priročnika sta se pridružila že obstoječim priročnikom za postavitev skupnostne sončne elektrarneorganizacijo spremljane poti v šolo (pešbus in bicivlak) in ureditev skupnostnega prostora v soseski. Vse priročnike na specifičnih področjih spremlja splošni priročnik z navodili za izvajanje skupnostnih projektov neodvisno od njihove specifične vsebine. 

Skupnosti, ki uspešno izvajajo projekte skupnostnega in trajnostnega upravljanja z življenjskimi viri, razvijajo pripadnost, ponos in zaupanje, pridobivajo dragocena znanja in spretnosti ter krepijo medsebojne odnose. Namen priročnikov je podpreti lokalne skupnosti pri prevzemanju aktivne vloge na področjih turizma in vrtičkarstva v izgradnji svoje blaginje s trajnostnim upravljanjem z življenjskimi viri v svojih okoljih. Okoljsko in kulturno vzdržen turizem ustvarja koristi za lokalno prebivalstvo, skupnostno vrtnarjenje pa predstavlja možnost samooskrbe s hrano in spodbuja gradnjo skupnosti.

Zadružni razpršeni hotel

Razpršeni hotel je inovativna oblika turistične ponudbe, ki gradi na spoštovanju lokalne kulturne tradicije in okoljski vzdržnosti. Gre za razpršeno, večinoma podeželsko ponudbo turističnih nastanitev, ki je povezana v celoto z dogovorjenimi standardi kakovosti storitev in ki ponudnikom ponuja učinkovite centralizirane storitve (rezervacija, prijava, promocija  ipd). Tako razpršene turistične namestitve z enotnim nastopom postanejo »hotel«, ki prinaša koristi celotni skupnosti. Tak skupnostni hotel vodi zadruga, v katero so vključeni vsi ponudniki hotelskih storitev. Storitve hotela se izvajajo po dogovorjenih standardih, vključuje pa ponudbo nočitev in prehrane, prodajo prehrambnih in drugih lokalnih izdelkov, izposojo koles, vodene oglede naravnih in kulturnih znamenitosti, različne lokalne kulturne in druge programe v zvezi z lokalnimi običaji in kmečkimi opravili ipd. Vse skupaj veže enotna recepcija, kjer je gost oskrbljen z vsemi potrebnimi informacijami, da postane za čas dopusta tako rekoč del lokalnega življenja.

Razpršeni hotel predstavlja do lokalne skupnosti in naravnega okolja nevsiljivo obliko turizma, ki ne zmanjšuje kakovosti življenja lokalnega prebivalstva. To je še posebej pomembno za redko poseljena podeželska območja, kjer bi ob intenzivnejšem turizmu število obiskovalcev v sezoni hitro preseglo število stalnih prebivalcev. Razpršeni hotel prinaša priložnosti za trženje kmetijskih pridelkov in drugih proizvodov lokalnega gospodarstva ter ustvarja lokalna delovna mesta.

Zaradi zmernega obsega ta vrsta turizma ne zahteva posebnih infrastrukturnih posegov. Odziva se na trende v turistični dejavnosti, ki se usmerja v visokokakovosten trajnostni turizem v povezavi z dobro ohranjeno naravo, bogato kulturno dediščino, ekološko pridelano hrano ipd. Vpliv na ekosisteme in okoljski odtis (poraba energije in drugih virov, količina odpadkov) sta v primerjavi s konvencionalnim turizmom majhna.

Priročnik se zgleduje po razpršenem hotelu Borgo Soandri v vasi Sutrio v Italiji, ki je odličen primer te inovacije v turistični ponudbi. Župan občine Sutrio bo to dobro prakso predstavil na konferenci Dovolj za vse: skupnostno upravljanje z življenjskimi viri ≈ Od besed k dejanjem ≈, ki bo potekala 7. novembra v Ljubljani.

Skupnostni vrt

Skupnostni vrtovi so odziv na potrebe prebivalcev v urbanem okolju, v zadnjem času pa se zanimanje za vrtnarjenje ponovno povečuje tudi zaradi vse večje okoljske ozaveščenosti mestnih prebivalcev ter njihove želje po samooskrbi in preživljanju prostega časa v stiku z naravo. Bistvena značilnost skupnostnega vrta je ta, da ga uporabniki urejajo skupaj.

Vrtičkarstvo, možnost za pridelovanje vrtnin za lastne potrebe, lahko v mestih prispeva k blaginji posameznika ter ožje in širše skupnosti. Na ravni posameznikov gre za pridelavo lastne zdrave hrane, preživljanje prostega časa, rekreacijo v stiku z naravo, družbeno povezovanje in tudi za samouresničevanje. Na ravni ožje skupnosti gre za povezovanje članov te skupnosti, za druženje in preko tega tudi za opolnomočenje, za prevzemanje soodgovornosti za urejanje prostora in drugih skupnih zadev, za artikulacijo skupnega glasu, pa tudi za varovanje zelenih površin v neposrednem življenjskem okolju in medgeneracijsko učenje. Na ravni širše skupnosti pa gre za večjo urejenost okolja in bolj vzdrževane zelene površine, za promocijo samooskrbe in ekološko pridelane hrane ter tudi za zgled skupnostnega urejanja prostora od spodaj navzgor v okviru vzdržnega razvoja mesta.

Vse navedeno legitimira rabo zemljišča v mestu za skupnostne vrtove kot potrebno in sprejemljivo, še posebej zato, ker je tovrstna raba prostora po svoji naravi zelo prilagodljiva, tako časovno kot lokacijsko (lahko se seli).

Skupnostni vrtovi prispevajo k dvigu kakovosti življenja v mestu, saj prispevajo k zmanjšanju onesnaženja, porabe snovi in nastajanja odpadkov, ki so povezani z oskrbo z nelokalno hrano, spodbujajo gradnjo skupnosti, ponovno vzpostavljajo zdrav odnos do hrane in zemlje, vzpostavljajo medgeneracijsko sodelovanje in odpravljajo izključenost ranljivih družbenih skupin ter predstavljajo možnost (delne) samooskrbe s hrano za posameznike in družine.