Prvi del četrtega poročila Medvladnega planela za podnebje – IPCC (1) predstavlja napredek glede na prejšnja poročila predvsem s tem, da ponuja boljše, zanesljivejše in točnejše ugotovitve in napovedi. Poročilo prinaša pomembna in zelo jasna sporočila. Ključna med njimi so:

– Koncentracije toplogrednih plinov so se od leta 1750 povečale v glavnem zaradi človekovih dejavnosti in so sedaj veliko višje kot tisoče let pred industrijsko dobo. Emisije povzročajo predvsem raba fosilnih goriv, spreminjanje rabe zemljišč in kmetovanje.

– Znanstveniki ugotavljajo, da je kar 90 % verjetnost, da so emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek, glavni vzrok za globalno segrevanje od leta 1750 dalje. Segrevanje je neizpodbitno, saj ga dokazujejo povečanje povprečne globalne temperature zraka in oceanov, taljenje snega in ledu ter dvigovanje povprečne ravni morja.

– Paleološki podatki kažejo, da je pri zadnjem segrevanju polarnih regij, večjem kot danes in za dlje časa (kar naj bi se zgodilo pred približno 125,000 leti), zaradi zmanjšanja volumna ledu prišlo do dviga morske ravni za 4 – 6 metrov.

– Zelo verjetno se bo v naslednjih dveh desetletjih povprečna globalna temperatura dvignila za 0.2 °C na desetletje. Tudi če obdržimo koncentracijo toplogrednih plinov in aerosolov na ravni iz leta 2000, bi bil pričakovan dvig še vedno 0.1 °C na desetletje.

– Če izpusti toplogrednih plinov ostanejo na enaki ali večji ravni kot danes, bodo segrevanje in spremembe, ki smo jim bili priča v 20. stoletju, zelo verjetno v 21. stoletju postale še močnejše (z drugimi besedami: spremembe, katerim smo priča že sedaj, bodo postale še močnejše – npr. močnejša neurja, hujši vročinski valovi ipd.).

– Segrevanje bo večje v notranjosti kontinentov in v visokih severnih širinah, manjše pa nad oceani na jugu in nad deli severnega Atlantika Sneg in permafrost se bosta topila, prav tako se bo krčil led v morju na Arktiki in Antarktiki.

– Rastna doba v zmernih podnebjih se bo podaljšala, medtem ko bo suša še bolj uničevala polsuhe regije Afrike in južne Azije.

– Pogostost uničujočih neurij se bo zelo verjetno dramatično povečala, smrtonosni vročinski valovi bodo vse bolj pogosti.

– Povprečno globalno povišanje temperature se bo gibalo med 1.8 °C in 4.0 °C (ni pa izključen tudi dvig do 6.4 °C).

Prejšnje ocene IPCC so o zgornjih scenarijih govorile kot o scenarijih, ki bi se ‘lahko’ zgodili v tem stoletju. Tokratno poročilo, ki temelji na razvitih računalniških modelih in bolj podrobnih meritvah krčenja snežne odeje, dvigovanja ravni morja in širjenja puščav, je bistveno bolj zanesljivo. Poročilo sedaj te spremembe ocenjuje za ‘zelo verjetne’ ali ‘skoraj gotove’.

Pomembno je vedeti, da je na četrtem poročilu delalo več kot 2500 znanstvenikov iz vsega sveta, ki imajo različne pristope k modeliranju. Vsak odstavek tega poročila je zato intenzivno analiziran in preverjen. Samo sporočila, s katerimi se strinjajo vsi (znanstveniki in vlade vseh držav), so preživela ta proces oblikovanja poročila.

Ugotovitve, ki jih povzema poročilo, morajo spodbuditi odločevalce, da pospešijo ukrepanje in povečajo napore za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Prav tako jih morajo spodbuditi k pomoči najbolj ranljivim delom sveta, da se pripravijo na spremenjeno podnebje. Predsednik Ameriške zveze za napredek znanosti, John Holdren, je za New York Times 30. januarja tega leta izjavil: ‘V bistvu imamo tri možnosti: preprečevanje, prilagajanje in trpljenje. Morali bomo uporabiti vse, vendar pa je vprašanje, kakšna bo kombinacija teh možnosti. Več kot preprečimo, manj se bo potrebno prilagajati in manjše bo trpljenje.’ Vodja IPCC, Dr. Rajendra Pachauri, je ob izidu poročila dejal: ‘Če mislimo, da so stroški ukrepanja visoki, se v luči ugotovitev, ki jih prinaša poročilo, lahko zamislimo nad tem, kako visoki bodo stroški neukrepanja.’

Jasno je, da lahko le pravočasno in korenito ukrepanje na vseh ravneh prepreči katastrofalne posledice spreminjanja podnebja. V danih razmerah je očitno, da mora Slovenija brezpogojno podpreti cilj, da EU kot celota svoje emisije toplogrednih plinov zmanjša za 30 % do leta 2020, ne da bi čakala na ostale države. Navedeni cilj mora biti sprejet kot minimalni možni cilj, saj celo takšno zmanjšanje še vedno dopušča visoko možnost, da nas doletijo nepredstavljive posledice podnebnih sprememb.

Razen tega mora Slovenija čimprej oblikovati svojo podnebno strategijo za obdobja po letu 2012. Takšna strategija mora temeljiti na učinkoviti rabi in obnovljivih virih energije, spodbujanju nemotorizirane mobilnosti in celoviti prenovi javnega potniškega prometa, vključevanju vseh eksternih stroškov v ceno energije in vseh izdelkov, trajnostnem kmetovanju, zmanjševanju količine odpadkov in recikliranju ter primernem ozaveščanju in spodbudam za spreminjanje navad.

Kontakt: Lidija Živčič, predsednica, Focus društvo za sonaraven razvoj (041 291091, [email protected])

(1) Ozadje Medvladnega panela za podnebje

Intergovernmental panel for climate change (IPCC) je bil vzpostavljen leta 1988 s strani Programa za okolje Združenih narodov (UNEP) in Svetovne meteorološke organizacije (WMO). Namen je bil izdelati celovit pregled znanstvenih