AGROEKOLOGIJA
Agroekologija je alternativa današnjemu globalnemu industrijskemu prehranskemu sistemu. Namesto množične proizvodnje, dolgih dobavnih verig in izčrpavanja narave agroekologija gradi lokalne, pravične in trajnostne prehranske verige. Gre za preplet kmetijske prakse, znanosti in družbenopolitičnega gibanja, ki odraža raznolikost tal, podnebja, kmetijskih sistemov in kultur posameznih regij.
Temelji na pristopih »od spodaj navzgor« in ponuja rešitve, prilagojene lokalnim razmeram in potrebam. Znanstvene ugotovitve povezuje s tradicionalnim, praktičnim in lokalnim znanjem kmetov in kmetic, z opolnomočenjem pridelovalcev in skupnosti pa krepi njihovo avtonomijo ter sposobnost prilagajanja.
NAČELA AGROEKOLOGIJE
Prilagaja se lokalnim razmeram, saj temelji na realnih potrebah skupnosti ali družbe, kar omogoča raznolikost praks, ki spoštujejo naravne in kulturne posebnosti posameznih območij.
Temelji na ekoloških načelih, kot so obogatitev tal, recikliranje hranil in dinamično upravljanje biotske raznovrstnosti, pri čemer se zmanjšuje uporaba zunanjih industrijskih vložkov.
Politično in družbeno jo oblikujejo skupnosti, saj se zavzema za pravice malih kmetov in socialno pravičnost na globalni ravni.
Temelji na kolektivnih pravicah in dostopu do skupnih virov, kot so semena, zemlja, voda in znanje.
Spodbuja horizontalno učenje in raznolikost znanj, kjer se znanje prenaša med kmeti, ribiči in pastirji skozi medgeneracijsko izmenjavo ter dialog.
Poudarja povezanost z zemljo in človeka dojema kot del narave, ne kot njenega gospodarja.
Temelji na skupnostnem delovanju: družine, skup nosti, kolektivi, organizacije in gibanja se samoorganizirajo in sodelujejo pri razvoju. Predstavlja alternativo korporativnemu nadzoru nad hrano.
Spodbuja avtonomijo in pravičnost, saj temelji na solidarnostni ekonomiji, odgovorni proizvodnji in potrošnji ter pravičnih in kratkih vrednostnih verigah.
Zavzema se za spremembo obstoječih struktur moči v družbi. Cilj je, da nadzor nad semeni, biotsko raznovrstnostjo, zemljo, vodo, znanjem, kulturo in skupnim dobrim prevzamejo ljudje.
Priznava ključno vlogo žensk in njihovega znanja, pri čemer si prizadeva za enakopravno porazdelitev moči, nalog, odločanja in plačila med spoloma.
Ustvarja priložnosti za podeželsko mladino, pri čemer mladim omogoča, da prispevajo.
Pravični kažipot k agroekologiji
Agroekologija že živi na naših poljih in v naših skupnostih, kjer se razvijajo trajnostni prehranski sistemi. A če želimo, da postane nova norma in ne izjema, potrebujemo več kot le dobre namene potrošnikov. Potrebujemo prave sistemske spremembe, s katero bomo udejanjili človekovo pravico do hrane. Prehod mora biti vključujoč in ambiciozen.
Javne subvencije je treba preusmeriti iz škodljive industrijske kmetijske proizvodnje v podporo agroekološkim praksam in pravičnim dohodkom za pridelovalce hrane. Politike morajo spodbujati trajnostno upravljanje virov in ozaveščati vse deležnike prehranskega sistema.
Strategija »od vil do vilic«, ki jo je Evropska komisija sprejela leta 2020, je sicer nakazala smer trajnostne preobrazbe, vendar ni naslovila ključnih sistemskih sprememb. Ukrepi so bili pogosto neustrezni ali celo protislovni. Med drugim je v nasprotju s cilji strategije ostala nezmanjšana prostotrgovinska agenda EU, medtem ko niso bila obravnavana vprašanja dostopa do zemlje in naravnih virov ter pravične cene za pridelke. Prav ta vprašanja pa bi morala biti izhodišče za tranzicijo in medgeneracijsko prenovo kmetijstva.
Potrebujemo nov, ambiciozen načrt za prenovo prehranskega sistema v Evropi in širše, ki bo v ospredje postavil najbolj ranljive skupine ter zagotavljal človekovo pravico do hrane in pravico pridelovalcev do dostojnega dohodka. Pravični kažipot za agroekologijo, ki je nastal v okviru projekta Reboot,[1] zato določa ključne politične spremembe, ki jih je treba v prihodnjih letih uveljaviti na različnih ravneh, da agroekologijo razširimo in uveljavimo kot normo. Dokument temelji na ciljih evropskega zelenega dogovora ter mednarodnih zavezah, kot so deklaracija ZN o pravicah kmetov, Pariški podnebni sporazum, cilji trajnostnega razvoja (CTR), Konvencija o biotski raznovrstnosti (CBD) in širše pravo človekovih pravic.
Kaj predlaga?
- 10 milijonov novih manjših kmetij in podvojitev števila kmetov v EU do leta 2040.
- Preusmeritev javnih subvencij stran od industrijskega kmetijstva k trajnostnim praksam.
- Dostop do zemlje in semen.
- Okrepitev pravic kmetov in kmetic, še posebej mladih.
- Podporo skupnostnim pobudam na področju prehrane.
- Agroekologija naj postane sestavni del izobraževanja, raziskav in javnih politik.
- Omejitev moči velikih korporacij in ustavitev ukrepov, ki škodujejo malim kmetom.
Načrt je hkrati strateški vodnik in politično orodje, katerega cilj je spodbuditi civilno družbo in oblikovalce politik k pravičnemu prehodu v kmetijstvu in prehranskih sistemih.