Sektor spletne dostave hrane je od začetka pandemije COVID-19 doživel izjemno rast. Zaradi karantenskih ukrepov so ljudje ostajali doma, zaradi česar se je močno povečalo povpraševanje po dostavi živil in obrokov. Dostava hrane se je tako razširila in uveljavila, da je tudi po koncu karantene ostala uveljavljena oblika zagotavljanja dnevnih obrokov. Prihodki panoge so se v primerjavi z obdobjem pred pandemijo več kot podvojili, tako pri dostavi živil kot pri dostavi pripravljenih jedi.

A za priročnostjo takšnega načina prehranjevanja se skrivajo resni okoljski in družbeni problemi – od velike količine odpadkov zaradi embalaže za enkratno uporabo in emisij iz dostavnega prometa do odpadne hrane in energije, ki jo porabljajo strežniki platform. Platformno delo ustvarja razmere, v katerih so delavci pogosto brez pravne zaščite, kar vodi v razširjene oblike prekarnosti – med drugim delo brez pogodbe, izkoriščanje ranljivih skupin, predvsem migrantov, ter delo v negotovih razmerah brez osnovnih delavskih pravic.

Med vsemi izzivi, ki spremljajo sodobno dostavo hrane, izpostavljamo dva, ki sta še posebej pereča: uporabo embalaže za enkratno uporabo in razmah platformnega dela.

V zadnjem desetletju smo priča naraščajočemu povpraševanju po papirju, ki je postal »zelena alternativa« plastiki. V veliki meri je to posledica povečanja spletnega nakupovanja, pri katerem so pošiljke pogosto pakirane v kartonske škatle, ter nadomeščanja plastične embalaže s papirnato, zlasti pri dostavi hrane. Tako smo namesto zmanjšanja količine odpadne embalaže zgolj zamenjali en material z drugim. Ustvarili smo nov problem, ki se skriva za »ekološko« fasado papirne embalaže.

V Evropski uniji se uporaba embalaže, še posebej takšne za enkratno uporabo, povečuje hitreje kot bruto domači proizvod. V ozadju te eksplozije odpadkov je splošno povečanje potrošnje v EU, ki presega okoljske zmogljivosti planeta. Uporabljamo in zavržemo ogromne količine embalaže – v povprečju približno 180 kilogramov na Evropejca na leto. Če ne bomo ukrepali, se bo do leta 2030 količina embalaže za enkratno uporabo v EU povečala še za 20 %. Najbolj razširjena in najhitreje rastoča embalažna materiala sta papir in karton. Za embalažo v EU že zdaj porabimo kar polovico vsega papirja, ki ga proizvedemo ali uvozimo.

Kljub svetovnim zavezam za zaustavitev krčenja gozdov in zmanjšanje vplivov embalaže na okolje je industrija primarne celuloze v razcvetu. Naložbe v povečanje proizvodnih zmogljivosti celulozno-papirnih podjetij se povečujejo.

Celulozno-papirna industrija je eden večjih onesnaževalcev na svetu in tretji največji porabnik sladke vode. Letno porabi kar 4 % svetovne energije. S svojimi procesi povzroča onesnaževanje rek ter škoduje lokalnim ekosistemom. Med ključnimi problemi je povečanje povpraševanja po primarni celulozi, ki je pridobljena neposredno iz dreves. To vodi v obsežno uničevanje gozdov, bodisi z zakonitimi ali nezakonitimi sečnjami. Več kot 70 % primarnega lesa, uporabljenega za proizvodnjo celuloze in papirja, izvira iz okroglega lesa (hlodov) – torej iz posekanih dreves. Vsako leto na svetu posekamo približno tri milijarde dreves samo za proizvodnjo papirne embalaže.

Papirna industrija pridobiva celulozo – glavno surovino za papir – večinoma na dva načina: z izsekavanjem pragozdov ali z gojenjem hitrorastočih dreves v monokulturnih nasadih. Ena najpogosteje uporabljenih vrst za to je evkaliptus. Evkaliptus hitro raste, kar je za industrijo idealno, a za tamkajšnje okolje in ljudi ima to uničujoče posledice. V teh nasadih je potrebna velika poraba gnojil in pesticidov, kot je glifosat. Zahtevajo velike količine vode, kar povečuje vodni stres, dodatno izčrpava lokalne vodne vire in vpliva na bližnje skupnosti. Te se soočajo s pomanjkanjem vode, čeprav so na tem območju nekoč rasli bujni deževni gozdovi. Evkaliptusovi nasadi niso gozd. Nimajo biotske raznovrstnosti in življenja, ki ga najdemo v naravnih gozdovih – v njih ni ptic, žuželk, raznolikih rastlin ali gliv in ne opravljajo enakih ekosistemskih storitev kot gozd. Takšni nasadi motijo hidrološki cikel in ne proizvajajo hrane. Domačini jim pravijo kar »zelene puščave«, saj v njih ni življenja. Ogromne monokulturne prakse imajo resne socialne posledice tudi za delavce, ki delajo v teh nasadih in so pogosto izpostavljeni slabim delovnim pogojem in nevarnim kemikalijam.

Eden od razlogov za takšno priljubljenost embalaže iz papirja je prepričanje, da jo je mogoče enostavno reciklirati oziroma da se hitro razgradi. V resnici pa je slika precej drugačna, saj se delež recikliranja papirja zmanjšuje.

Večina papirne embalaže kljub oznakam, da jo je mogoče reciklirati ali kompostirati, konča na odlagališčih. Papirna vlakna je mogoče ponovno uporabiti le nekajkrat, preden se popolnoma razgradijo in niso več uporabna. Papirnati materiali pogosto vsebujejo plastiko, kemične premaze in druge dodatke, zaradi katerih sta reciklaža in kompostiranje otežena ali celo nemogoča. Celo papir, ki je oglaševan kot biorazgradljiv, pogosto vsebuje nevarne kemikalije, kot so PFAS, ki lahko pristanejo v vodi, hrani in našem telesu. Še več: obstoječa infrastruktura za recikliranje je za potrebe trga, ki zahteva bolj kakovosten reciklirani papir, tehnološko nezadostna in negospodarna. Kakovosten recikliran papir je vse težje proizvajati, zato industrija posega po sveži celulozi iz dreves. Vsako povečanje uporabe papirja za embalažo sčasoma neizogibno poveča povpraševanje po primarni celulozi, tudi ob najboljših možnih rešitvah za recikliranje. Pri trženju papirnatih izdelkov kot trajnostnih alternativ plastiki gre zato velikokrat za zavajanje.

Na globalni ravni predstavlja papirnata in kartonska embalaža približno 37 % celotne embalaže za živila. V EU prehrambna industrija ustvari kar dve tretjini vse embalaže.

Medtem ko v bogatih gospodarstvih uporabljamo embalažo za enkratno uporabo za najrazličnejše namene, v njo zavijamo hamburgerje in jutranjo kavo »za na pot«, jo uporabljamo kot dostavne škatle in polnila zanje, v številnih ekonomsko šibkejših skupnostih nimajo dovolj papirja niti za učbenike in zvezke ali higienske pripomočke. Zmanjšanje porabe papirne embalaže za enkratno uporabo v Evropi bi pomenilo tudi priznanje potrebe po pravični svetovni distribuciji papirja, ki bo na voljo vsem.

Nepravično je tudi, da so v Evropi podjetja, ki proizvajajo odvečno embalažo, le redko obremenjena z delom in stroški ravnanja z odpadki. To je pogosto prepuščeno posameznim potrošnikom in občinam, medtem ko podjetja, ki embalažo proizvajajo, ne nosijo odgovornosti in zavrženo papirnato embalažo še naprej upravičujejo kot »stroškovno učinkovito« rešitev, ki nadomešča plastiko za enkratno uporabo.

Namesto iskanja vedno novih, »bolj zelenih« alternativ moramo zmanjšati odvisnost od embalaže za enkratno uporabo in nasloviti vprašanje prekomerne porabe. Eden izmed možnih konkretnih ukrepov je, da dostave enostavno ne uporabljamo ali pa da to našo razvado vsaj konkretno zmanjšamo.

Kot potrošniki v Evropi nimamo veliko neposrednega nadzora nad embalažo, v katero so pakirani naši izdelki. Odločitve posameznikov o tem, kje in kako nakupujemo, nas lahko pripeljejo le do določene točke. Kot državljani pa si lahko skupaj prizadevamo za sistemske spremembe, ki bodo preusmerile pozornost z »zelenega« marketinga in zelenega zavajanja na resnično trajnostne prakse, kot so omejevanje porabe in spodbujanje krožnih rešitev, ki bodo omogočile zmanjšanje porabe primarnih materialov in odpadkov na globalni ravni.

Prispevek o platformnem delu so pripravili v Sindikatu Mladi plus.

Platformno delo v Sloveniji je relativno nov pojav, ki se je začel razvijati leta 2019 z vstopom podjetja Wolt na slovenski trg. Pred tem je že delovalo slovensko podjetje E-hrana, ki ga je leta 2020 prevzelo globalno podjetje Glovo. Kljub širitvi platformnega dela je Glovo maja 2023 zapustil slovenski trg, s čimer je Wolt postal vodilni ponudnik dostave hrane prek digitalnih platform.

Wolt svojim dostavljavcem sodelovanje ponuja v različnih oblikah prekarnega dela. V prihodnosti pričakujemo nadaljevanje zaposlovanja študentov prek študentskih servisov ter povečan obseg t. i. »popoldanskih samozaposlenih«. Po vzoru iz tujine pričakujemo tudi širjenje modela posrednikov, ki zaposlujejo delavce, ter večji delež migrantskih delavcev, ki postajajo ključni del platformne delovne sile.

V obdobju 2020–2022, ko je slovensko vlado vodila desničarska stranka, so potekali poskusi sprostitve regulative za prihod podjetja Uber, ki pa so zaradi močnega nasprotovanja javnosti in Sindikata taksistov propadli.[1] Poleg dostavnih platform se v Sloveniji širijo tudi platformne storitve čiščenja in oskrbe starejših, ki jih subvencionirajo občine. Številni samostojni podjetniki opravljajo delo prek mednarodnih platform, kot sta Upwork in Fiverr,[2] kar kaže na vse večjo razpršenost platformnega dela.

Ministrstvo za delo pripravlja celovit paket ukrepov za odpravo prekarnega dela, ki vključuje implementacijo evropske direktive o platformnem delu. Ključno je, da strategija za odpravo prekarnosti vsebuje določbe za preprečevanje navideznega samozaposlovanja. Želimo, da se domneva zaposlitve in obrnjeno dokazno breme uvedeta v zakonodajo tudi za druge prekarne delavce, saj je model prikritih delovnih razmerij obstajal že pred razmahom platform, na primer pri dostavi paketov.

Sindikat Mladi plus, član Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je leta 2023 ustanovil Sindikat dostavljavcev, ki zastopa dijake, študente, mlade prekarne delavce in brezposelne. V zadnjih letih smo se osredotočili na problematiko platformnega dela, zlasti v sektorju dostave hrane. Organizirali smo kampanje proti izkoriščanju zakonodaje v korist Uberja, izvajali ankete in terenske akcije ter se pogovarjali z dostavljavci o njihovih delovnih pogojih.

Julija 2022 so nas kontaktirali nezadovoljni dostavljavci zaradi nižanja plačil. Kljub temu, da so se soočali z vedno slabšimi pogoji dela in nižjim plačilom, niso bili pripravljeni javno izraziti nezadovoljstva zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi. Podobni pomisleki so se pojavili med migranti, ki so želeli organizirano nastopiti, vendar so sklenili, da brez podpore lokalnih delavcev ne bodo stavkali.

Poleti 2022 smo med dostavljavci izvedli anketo in prejeli več kot 100 odgovorov. Več kot 60 % anketirancev je delovalo kot samostojni podjetniki, polovica jih je delala več kot 30 ur na teden. Raziskava je pokazala, da bi se večina dostavljavcev strinjala z ugodnostmi redne zaposlitve, kot sta bolniška odsotnost ter plačilo za malico in prevoz. Približno 25 % je želelo redno zaposlitev, prav toliko jih je temu nasprotovalo, medtem ko bi jih polovica zaposlitev sprejela, če bi obdržali prilagodljiv delovni čas. Mnogo dostavljavcev si želi tudi večjo preglednost algoritmov, ki določajo razporeditev dela.

V letih 2022 in 2023 smo nadaljevali s spremljanjem sprememb plačilnega sistema Wolta. Uvedba dinamičnega oblikovanja cen je močno vplivala na prihodke dostavljavcev, kar smo zaznali že v drugih državah, kot so Izrael, Gruzija, Slovaška in Češka. Ob teh spremembah smo se povezali z lokalnimi sindikati v tujini in organizirali Sindikat dostavljavcev, ki je ob ustanovitvi štel več kot 50 članov. Podali smo zahteve in platforme pozvali k podpisu kolektivne pogodbe. Prva stavka je uspela omejiti območje dostave, vendar so platforme hitro rekrutirale nove delavce, kar je zmanjšalo učinek prihodnjih.

Trenutno smo osredotočeni na pravice migrantskih delavcev, preglednost algoritmov ter implementacijo evropske direktive o platformnem delu. Širitev platformnega dela opozarja na neprilagojenost obstoječih delovnopravnih sistemov in potrebo po njihovih reformah. Ključno je, da prisluhnemo potrebam delavcev in zagotovimo, da bodo redne zaposlitve privlačnejše in dostopnejše, zlasti za mlade in migrante.

Sindikalno gibanje mora ostati dejavno v boju proti ustrahovanju na delovnem mestu, za izboljšanje dostopa do dostojnih zaposlitev ter za prilagoditve delovnega časa, kot je skrajšanje delovnega tedna. Le s skupnim delovanjem lahko preprečimo erozijo delavskih pravic in izboljšamo pogoje za vse delavce!

Prekarno delo je oblika zaposlitve, za katero so značilni nestabilni in negotovi delovni pogoji. Delavci v prekarnih zaposlitvah pogosto nimajo stalnih pogodb, socialne varnosti, zdravstvenega zavarovanja ali drugih ugodnosti, ki jih običajno zagotavljajo redne zaposlitve. To vključuje začasne zaposlitve, pogodbeno delo, platformno delo in druge oblike zaposlitve, pri katerih so delavci izpostavljeni večjemu tveganju za finančno in socialno negotovost.

Platformno delo je oblika dela, kjer delavci opravljajo naloge preko digitalnih platform, ki povezujejo ponudnike storitev z naročniki. Takšni primeri so vožnja za Uber, dostava hrane za Wolt in opravljanje nalog preko platform, kot je Fiverr. Težava pri platformnem delu je, da prinaša negotovost za delavce. Ti delavci nimajo stalnih pogodb, socialne varnosti ali ugodnosti, kot so zdravstveno zavarovanje in pokojnine. Platforme imajo velik vpliv na pogoje dela, kar lahko vodi do izkoriščanja delavcev.

[1] Letos Uber vseeno prihaja v Slovenijo, zaenkrat se sicer zakonodaja ne bo spreminjala, saj bodo delovali v skladu z obstoječo. Novačili bodo voznike, ki imajo oz. bodo pridobili licenco za vožnjo taksija ter uporabljali taksimeter. Vseeno pa obstaja utemeljena skrb, da bo njihov prihod močno poslabšal položaj obstoječih taksistov pri nas in pa seveda, da se bo v prihodnje politika podredila njihovim interesom ter sprostila zakonske regulative na način, da bo lahko za Uber vozil kdorkoli.

[2] Upwork in Fiverr sta globalni platformi za širok spekter storitev, kot so grafično oblikovanje, pisanje, prevajanje, programiranje in druge intelektualne storitve.

Vrednostna ali dobavna?

Študentske menze