Naš dom je v težavah
Mi, ljudje, smo vrsta, ki je Zemljo preoblikovala kot nobena druga. Naš vpliv sega od preoblikovanih pokrajin do izumrlih vrst. Evropa, ena najgosteje poseljenih regij sveta, pri tem ni izjema. Naša odvisnost od naravnih virov – vode, zemlje, energije, surovin – je ogromna. A takšna je tudi cena: podnebne spremembe, uničeni gozdovi, izguba biotske raznovrstnosti, onesnaženje voda in zraka in družbena neenakost. Danes globalno porabimo kar 60 milijard ton virov letno, kar je 50 % več kot pred komaj tremi desetletji. To pa ne povzroča pritiska le na naravne sisteme, temveč tudi na ljudi, ki te vire pridobivajo. Izčrpavanje planeta je neločljivo povezano z izkoriščanjem delavk in delavcev, predvsem v državah globalnega juga, kjer so nizka plačila, nevarni pogoji dela in kršitve človekovih pravic pogosto del vsakdana.
Ta ekološko-družbeni razkroj ni naključje. Je neposredna posledica globalnega gospodarskega sistema, ki temelji na nenehni rasti, izčrpavanju virov in izkoriščanju ljudi. Kapitalizem, ki pogojuje skoraj vse vidike sodobne proizvodnje in potrošnje, je osrednji povzročitelj podnebne in biodiverzitetne krize. In le s spremembo sistema proizvodnje in zavrnitvijo mantre večne rasti lahko omejimo najhujše posledice ter zaščitimo naravne sisteme, ki nam, ljudem, omogočajo življenje na Zemlji.
Spremeniti je treba tudi sodobni prehranski sistem. Hrana nam daje energijo, vpliva pa tudi na naše počutje. In to ni odvisno le od okusa ali od tega, ali je hrana zdrava, temveč tudi od zavedanja, od kod hrana prihaja ter na kakšen način je pridelana. Model sodobne intenzivne pridelave hrane, predvsem mesa, je eden glavnih vzrokov za podnebne spremembe, uničevanje naravnih ekosistemov ter izkoriščanje ljudi. Države, kot je Slovenija, z uživanjem prekomernega deleža hrane živalskega izvora, uvozom živil iz držav izven EU in odvisnostjo od industrijskega kmetijstva bistveno prispevajo k temu modelu ter s tem povzročajo škodo okolju in ljudem. Celo NIJZ opozarja, da Slovenci v povprečju pojemo trikrat preveč mesa glede na zdravstvene smernice. Pretirana potrošnja poganja nevzdržne prakse – mnogi delavci v prehranski verigi, od plantaž do tovarn in trgovin, delajo v razmerah, ki jim ne omogočajo dostojnega življenja.
Kljub temu pa področje potrošnje, še posebej prehrane, predstavlja eno ključnih točk, kjer lahko kot posamezniki naredimo največ. Ko vemo, od kod prihaja naša hrana, kako je pridelana in v kakšnih razmerah, lahko sprejemamo odločitve, ki spodbujajo poštene delovne pogoje in zmanjšujejo okoljsko škodo. Ko izberemo lokalno, sezonsko, ekološko, rastlinsko, pravično pridelano hrano, prispevamo k preoblikovanju prehranskega sistema v pravičnejšo in bolj trajnostno smer.
Zahtevati in oblikovati pa moramo tudi sistemske spremembe, se povezovati v skupnosti in spreminjati logiko razumevanja hrane kot vira dobička. Trajnostna hrana bi morala biti pravica in ne zgolj tržno blago. Najlažja sprememba, ki jo lahko sami naredimo za začetek, je drugačen odnos do hrane, ki sega preko štetja kalorij in količine proteinov. Za prihodnost planeta in pravičnejšo družbo je torej nujno, da se vprašamo: Kaj jemo, zakaj jemo to, kar jemo, in kakšne posledice imajo naše izbire?
Nina Tome