Anja Kastelic je bila štiri leta regijska predsednica Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM) za Koroško, nato pa od leta 2020 tudi predsednica krovne zveze. V tem času se je osredotočala na vizijo in strategijo razvoja kmetijstva ter sodelovala z odločevalci. Danes živi in dela na družinski ekološki kmetiji na Dolenjskem in je še vedno aktivno vpeta v kmetijsko zagovorništvo. Jeseni 2024 je bila izvoljena v svet Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) ter v njegov upravni odbor.

Osem let sem dejansko živela za podeželsko mladino (ZSPM) in z njo, kar mi je prineslo številne priložnosti za osebno rast. Najlepše pri tem je bilo, da sem bila del izjemne ekipe, brez katere ne bi mogli doseči vseh zastavljenih ciljev. Iskreno sem hvaležna za vse, kar smo skupaj doživeli, in za to, kako smo skupaj rasli in se razvijali. Podeželska mladina je bila zame, verjamem pa, da tudi za mnoge druge, resnično poligon odraščanja.

Lotili smo se številnih projektov, od neformalnega izobraževanja do zagovorništva na najvišjih ravneh. Kljub temu pa smo vedno ohranjali osredotočenost na društva in tradicionalne vrednote ZSPM, ki še vedno pomembno prispevajo k ohranjanju podeželja. Aktivni pa smo bili tudi na mednarodnem področju.

Med drugim smo oblikovali »štalo trenerjev« in začeli pripravljati knjižico Moja prva kmetija, ki kmetijstvo predstavlja skozi oči kmetov za naše najmlajše. Poseben poudarek smo dali kmetijskim politikam in strateškim vprašanjem razvoja kmetijstva. Ko si mlajši, politika in strateška vprašanja pogosto ne pritegnejo tvoje pozornosti, saj se osredotočaš na druge stvari, kot so druženje in iskanje sebe. Ko pa enkrat spoznaš, da želiš svojo prihodnost povezati s kmetijstvom, postanejo pomembna vprašanja, kot so: V katero smer bo šla strategija kmetijstva? Ali jo sploh imamo? Kako razvito je podporno okolje, ki mi lahko pomaga kmetovati? Kje pridobiti znanje za razvoj? Kaj se splača in kaj ne?

Na ta vprašanja zdaj skušam odgovoriti z delovanjem v največji kmetijski organizaciji – KGSZ. Kaj se je spremenilo? Definitivno to, da smo bili v ZSPM manjša ekipa, kjer je odločanje potekalo hitreje in smo lažje dosegali zaključke. Ekipa je bila tam res zaradi strasti in pripadnosti. Sedaj pa sem del velikega »aparata«, kjer je veliko ljudi in mnenj, kar včasih otežuje hitro in odločno sprejemanje nekaterih odločitev in ukrepov. Imamo pa sedaj večjo odgovornost.

Mednarodni parket je zanimiv tako z vidika mladinske politike kot tudi z vidika kmetijstva. ZSPM je na mednarodni ravni vpeta v tri mladinske organizacije: IFYE (mednarodne izmenjave za mlade podeželane), RYE (Evropska podeželska mladina) in CEJA (Evropski svet mladih kmetov). KGZS pa je članica COPA (odbor evropskih kmetijskih organizacij) in COGECA (Evropska konfederacija kmetijskih zadrug in drugih kmetijskih podjetij), dveh ključnih organizacij, ki predstavljata interese kmetijskega sektorja na evropski ravni.

Težava, s katero se v Sloveniji soočamo, je, da ne vemo, kako naprej s kmetijstvom. Velika slovenska živilskopredelovalna podjetja smo že prodali, ta trend pa se nadaljuje. To, ob zastrašujočem propadanju slovenskih kmetij, vodi v povečevanje uvoza in zmanjševanje domače proizvodnje. Kmetijska zemljišča se prekomerno pozidava. Ker so omejena in se novih ne ustvarja, se moramo boriti za vsak košček zemlje, ki ga imamo.

Trenutna situacija resno ogroža stabilnost in prihodnost slovenskega kmetijstva ter prehransko suverenost. Ob tem je skrb vzbujajoče, da politika ne zna ali noče resnično podpreti slovenskih kmetov, ki vse hitreje »izumirajo«.

Zaradi vseh teh izzivov težko izkoristimo vse priložnosti, ki nam jih nudi EU. Kljub temu pa smo »strokovnjaki« pri prenosu omejitev, ki nam jih narekuje Bruselj. Evropske uredbe sicer veljajo za vse države, a vsaka država ima svoje nacionalne pravilnike in zakonodajo, ki se lahko precej razlikujejo.

Tako npr. skupna kmetijska politika EU za obdobje 2023–2027 ponuja priložnost vsaki državi članici za oblikovanje lastne poti k doseganju skupnih ciljev. To je bila naša priložnost, vendar rezultati niso tako dobri, kot bi lahko bili. Ključnega pomena je torej, da se zavedamo, da ima Slovenija specifične izhodiščne pogoje v primerjavi z drugimi državami EU. In da znamo te specifike zagovarjati.

Pogosto se pojavlja občutek, da okoljevarstveniki in kmetijske organizacije stojimo na nasprotnih bregovih, čeprav imamo veliko podobnih stališč in stičnih točk: prehranska varnost, vpliv podnebnih sprememb, samooskrba … Ali kmetijske nevladne organizacije iščete skupne točke z okoljevarstveniki?

Ob prvih kmetijskih protestih v Sloveniji, marca 2023, smo nevladne organizacije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvo za naravne vire in prostor začeli pogovore o različnih pogledih na kmetijstvo. Ugotovili smo, da imamo precej skupnih točk, ki jih lahko uresničimo s sodelovanjem in redno komunikacijo. Pomembno je namreč razumeti, kako ukrepi vplivajo na posamezne kmetije in njihove realnosti – torej, kakšne posledice ukrepi prinesejo v praksi. Lep primer sodelovanja so tudi trgovinski sporazumi, kot je npr. Mercosur, kjer se kmetijske in okoljevarstvene organizacije strinjamo, da je treba sporazumu nasprotovati zaradi pomislekov glede vplivov na okolje in trajnostno kmetijstvo.

Osebno menim, da je teh skupnih točk še veliko, vendar se res premalo pogovarjamo in slišimo. K temu je treba dodati še dejstvo, da se prevečkrat zgodi, da se odločevalci (sploh v Sloveniji) poslužujejo obveznih ukrepov, kar pogosto naleti na odpor med kmeti. Kmetje se takrat počutijo nerazumljeni, ker ukrepi niso usklajeni z njihovimi potrebami in izzivi. Zato mislim, da so prostovoljni ukrepi pogosto boljši, saj kmetom omogočajo večjo svobodo pri prilagajanju in zmanjšajo občutek prisile. Če pa so ukrepi kmetu tudi ekonomsko zanimivi, je to lahko recept za uspeh.

Se pa to v našem sektorju žal dogaja vse pogosteje. Predvsem imam v mislih ministrstvo za kmetijstvo, ki spreminja ključne zakone o kmetijstvu brez vključevanja kmetijskih organizacij. Ob tem pa pričakuje, da bomo spremembe sprejeli odprtih rok kar brez ustreznega dialoga, čeprav smo mi tisti, ki bomo morali vse te spremembe uveljaviti in jih živeti.

Ključna je torej komunikacija, in čeprav je na začetku lahko naporna, se ji ne smemo izogibati, še posebej, ko imamo različne poglede. Pomembno je, da si prizadevamo razumeti tudi drugo stran. Ta proces je bil med pogajanji zelo zahteven, in žal mi je, da sedaj tega več ni. Zdaj se ministrstvo za kmetijstvo torej znova zapira vase in nas izključuje. Kakšna je komunikacija z MNVP in MOP, ne vem. Na neki točki bo spet prišlo do krize, ko bomo morali hitro reševati težave, namesto da bi vse skupaj potekalo tekoče in pravočasno.

Če bi v zadnjem letu intenzivno delali na komunikaciji med različnimi akterji, tudi okoljskimi organizacijami, bi že dosegli ogromen napredek. Postali bi bolj usklajeni in vsak bi vedel, kaj pričakovati. Vsaj malo bi bili vsi bolj zadovoljni.

Približno 75 % slovenskega kmetijstva je povezanega z živinorejo, kar je predvsem posledica geografije, gorskih in hribovskih območij. V teh specifičnih reliefnih razmerah je živinoreja smiselna in v mnogih primerih tudi nujna. Brez nje bi se ta območja zarasla, saj je strojna obdelava v takih razmerah bodisi nemogoča bodisi izjemno nevarna. Tradicionalna prisotnost živinoreje na teh površinah prispeva k temu, da je Slovenija prepoznana tudi kot zanimiva turistična zelena destinacija.

Kampanja »Izbrana kakovost« spodbuja slovenske potrošnike, da posegajo po domačem mesu, kar prispeva k ohranjanju slovenskega podeželja ter življenja na slovenskih hribovskih in gorskih kmetijah. Zato kampanja zame ni sporna, ampak pomembna. Paradoks, s katerim se soočamo pri mesu, je vprašanje, koliko mesa, ki ga pojemo, je dejansko slovenskega porekla. Potrošniki pogosto niso dovolj osveščeni, da je pri mesu največ prevar in goljufij glede potvarjanja porekla.

Osebno nikoli ne kupujem mesa v trgovinah, ampak izključno pri kmetih. Morali bi se bolj zavedati kakovosti, pri čemer bi za slovensko meso odšteli nekoliko več ter kupovali manj uvoženega. Prepričana sem, da bi na tak način uživali manj mesa, a bi bilo to meso sveže in bolj kakovostno.

Uspeh zadružništva je odvisen predvsem od ljudi, ki vodijo te organizacije. Za slovenske razmere je ta sistem izjemno pomemben, ker mala kmetija ne more obvladati vseh vidikov poslovanja – od pridelave do predelave in prodaje. Kmetje potrebujemo pomoč pri trženju in iskanju trga za naše izdelke, vendar tega ne razumejo vse zadruge. Vendar pa je vedno več tistih, ki vedo, kaj pomeni pravo zadružništvo, kar je spodbudno. Zadruga ne sme biti samo trgovina na drobno, temveč tudi organizacija, ki vlaga v razvoj in zagotavlja koristi članom.

Kmetje medsebojno veliko razpravljamo o pomenu zadružništva. Vsi se zavedamo, da se lahko podjetja hitro prodajo in privatizirajo, zadruge pa ostanejo v rokah kmetov. Zaupanje v nekatere zadruge narašča, ker delujejo na tradicionalen način, s konkretnimi koristmi, kot so npr. izplačila članom in sodelovanje pri prodaji. Za male kmetije je povezovanje zagotovo prava pot naprej.

Organizacija proizvajalcev in skupine proizvajalcev niso novost na ravni EU, vendar je v Sloveniji novost to, da se lahko v te oblike povezovanja vključijo tudi zadruge, kar predstavlja velik uspeh za Zadružno zvezo Slovenije (ZZS), ki si je uspešno izpogajala podporo za to. Ta sistem je za slovenske razmere zelo pomemben. Vlaganje v zadruge je ključno za njihov nadaljnji razvoj, pomembno pa je tudi, da se izberejo kompetentni ljudje za vodenje teh organizacij. Za uspešno delovanje zadruge je nujno, da ima nekdo jasno vizijo in sposobnost voditi tovrstne spremembe.

Da, pomanjkanje dostopne zemlje je res eden največjih problemov, s katerimi se soočamo. V Sloveniji je zemlja pogosto pozidana ali prodana tujcem, kar onemogoča dostop mladih kmetov do nje. Še posebej, če ne prihajaš iz kmetijske družine, je dostop do zemlje skoraj nemogoč. Tisti, ki prihajamo s kmetij, pa imamo vsaj neko prednost – vendar moramo imeti starše oz. stare starše, ki razumejo, da mladi potrebujejo prostor za učenje in preizkušanje novih metod. Že nekaj arov je dovolj za to, da začneš raziskovati in se učiti. To je tudi priložnost za razvijanje ljubezni do kmetijstva.

Moj mož Jaka je na primer navdušen nad poljedelstvom, ker so mu starši v rani mladosti omogočili, da se je na lastnih izkušnjah uril in tudi preizkušal različne načine in metode kmetovanja. S tem se je učil, pridobival izkušnje in gradil zaupanje staršev, ki so ugotovili, da je odgovoren in pripravljen prevzeti kmetijo.

Pomembno je poudariti, da brez ljubezni do kmetijstva težko postaneš dober kmet. Kmetijstvo ni samo podjetništvo – je način življenja, v katerega je vključena vsa družina. Trendi v kmetijstvu se hitro spreminjajo, potrošniki postavljajo vse višje zahteve, digitalizacija postaja ključna, vse to pa predstavlja velik izziv za starejše generacije. Težava nastane, ko mladim ne dovolijo prevzeti vajeti odločanja in vnesti svežih idej. Vsemu temu si brez strasti do kmetijstva dolgoročno težko kos.

Občutek imam, da se razkorak včasih zmanjša, potem pa spet raste. Kot mlada mamica in članica različnih skupin za vzgojo in prehrano na Facebooku opažam, da se pogosto promovirajo predelani izdelki iz tujine, kot so različni proteinski jogurti, eko sadne kašice in podobno, pa tudi visoko procesirana in nizkokalorična hrana. Zastrašujoče je tudi dejstvo, da večina raznih koncentratov, ki so lahko osnova za izdelke, prihaja celo iz tretjih držav tega sveta.

A sprašujem se, ali ni bolje, da vemo, kaj jemo, in si jedi pripravimo sami iz lokalnih sestavin, ki prihajajo od kmetov, katerim zaupamo. Ni nujno, da je vsak kmet ekološki, da bi bila hrana kakovostna. Slovenija uporablja manj sredstev za zaščito rastlin kot mnoge druge države, kar pomeni že velik plus za kakovost naše hrane.

Težava nastane, ko promoviramo zdrav življenjski slog, ne da bi razumeli osnovno vlogo hrane in vlogo kmeta pri tem. V poplavi različnih informacij in pomanjkanju časa si je potrošnikom vse težje ustvariti jasno sliko o tem, kaj je resnično zdravo in trajnostno. Ta informacijski prepad med mestom in podeželjem se žal še povečuje.

Drži. Industrijsko kmetijstvo, predvsem živinoreja, se bistveno razlikuje od pristopa slovenskih kmetov. Tam se večkrat zgodi, da žival zeleno barvo vidi prvič, ko je že na poti v klavnico. Ko pa pride do kritik, smo vsi vrženi v isti lonec. In kaj se zgodi? Zaradi pritiska in slabih pogojev propade vedno več kmetij, še posebej manjših in hribovskih, ki pa so daleč od industrijskega kmetijstva. Ne le da doprinesejo k prehranski suverenosti, so tudi oblikovalke in vzdrževalke kulturne krajine.

Na drugi strani pa imamo mednarodne sporazume, kot je Mercosur, ki dovoljujejo okoljsko škodljive prakse in uvoz hrane slabše kakovosti. Pri nas je najbolj okolju prijazna praksa vidna v obdelavi zemlje. Če je zemlja živa, vsebuje humus, kar pomeni, da so tla zdrava in pripravljena za pridelavo. Zemljišča iz monokulturnih plantaž pa so vedno bolj izčrpana, kar pomeni, da brez uporabe herbicidov in pesticidov ne morejo zagotoviti pridelka.

Sporazumi, kot je Mercosur, negativno vplivajo na naše kmete, saj zmanjšujejo konkurenčnost slovenskega kmetijstva in omogočajo cenejše pridelke, ki temeljijo na intenzivni obdelavi in izkoriščanju delavcev. Filozofija slovenskih kmetov je usmerjena v kakovost, vendar se s cenami težko primerjamo z industrijskimi pridelki. Cena pa je pogosto tisti dejavnik, ki pri potrošniku najbolj odloča.

Dober primer za to so naša ekološka jabolka. Zelo smo zadovoljni, če na hektarju pridelamo 25 ton, medtem ko v Italiji lahko dosežejo kar 70 ton na hektar, ker imajo večjo dostopnost do dovoljenih sredstev za zaščito rastlin. To pomeni, da delujemo v različnih pogojih, vendar vsi nosimo isti ekološki certifikat. Naš cilj je pridelati kakovostno hrano polnega okusa, zato se ne želimo primerjati z italijanskimi jabolki. Je pa pomembno, da potrošniki razumejo, zakaj so naša jabolka boljša in zakaj je ključno, da preverijo poreklo hrane, ki jo kupujejo. Certifikati so pomembni, vendar je še bolj pomembno poreklo osnovnih surovin.

To je res, uredbe tega ne zahtevajo. Imamo pa Evropsko shemo kakovosti »Zaščitena označba porekla (ZOP)«, ki zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države. Proizvodnja je geografsko omejena, na kakovost in značilnosti kmetijskega pridelka ali živila pa izključno ali bistveno vplivajo geografsko okolje ter njegovi naravni in človeški dejavniki. Vsi postopki pridelave in predelave morajo potekati na predpisanem geografskem območju, prav tako pa morajo iz tega območja izhajati tudi uporabljene surovine.

Res je, da kakovostna hrana ne more biti tako poceni kot npr. ceneni izdelki trgovinskih blagovnih znamk. Ampak če pomislimo, koliko hrane se dejansko zavrže – po podatkih SURS smo v Sloveniji v letu 2022 zavrgli približno 72 kg hrane na prebivalca, od tega kar polovico v gospodinjstvih – to ni zanemarljivo.

Ko kupiš poceni hrano, pogosto kupiš več, vendar ta količina na koncu pomeni velik strošek, čeprav sprva ne izgleda tako. Bolje je, da se nakupuje premišljeno, s seznamom, in da razmisliš, kaj boš iz tega pripravil. Boljša hrana je tudi bolj polnovredna in nasiti na dolgi rok, zato je manj verjetno, da jo boš zavrgel.

Pomembno je, da razumemo vrednost kakovostnih živil in začnemo bolj odgovorno ravnati s hrano. Se mi pa zdi, da se vse začne in konča pri vrednotah. Če ti je kakovostna hrana, ki je zame tudi trajnostna, vrednota, si boš življenje in prehranjevane organiziral in načrtoval tako, da boš sledil svojim vrednotam, če ne, pa boš našel izgovore, zakaj se nečesa ne da. Kot potrošniki smo tudi spremenili svoje vrednote v smislu, kaj nam je bolj pomembno oz. za katero stvar namenjamo več sredstev. V EU za prehrano trenutno v povprečju porabimo 12 % družinskega proračuna. Včasih izgleda, kot da nam je bolj pomembno, da imamo vedno najnovejši telefon, najboljšo naročnino za TV, da smo vsaj dvakrat na leto na dopustu, itd. Sama sem resnično mnenja, da denar ne bi bil taka težava, če bi samo res živeli svoje vrednote. Za zaključek lahko torej rečem, da je vse mogoče, če le obstaja volja.

Ženske v kmetijstvu

Vrednostna ali dobavna?