Pred več kot desetimi leti sta se Tina In Peter preselila na šmarenske griče Vipavske doline, kjer sta se odločila uresničiti svojo vizijo o trajnostnem življenju. S svojo predanostjo kmetovanju in ekološkemu načinu življenja sta začela novo poglavje, ki je danes tesno povezano z njunimi strastmi in življenjskimi cilji. Peter, ki je pred tem delal na družinski kmetiji Studen, eni prvih, ki je vstopila v ekološko kontrolo, je kljub bogatim izkušnjam moral pričeti na začetku. V najem sta vzela nekaj njiv, kasneje pa kupila odročno, a romantično parcelo sredi gozdička, kjer zdaj rastejo sadna drevesa in sočna zelenjava.

Danes ponujata sezonsko, svežo zelenjavo in sadje, nabrano le malo preden jo ponudita zvestim odjemalcem. Vse pridelke gojita na ekološki način, saj verjameta, da lahko le tako uresničujeta svoje vrednote in spoštujeta naravne danosti, ki jih ponuja lokalno okolje.

Leta 2024 sta v okviru projekta EIP Modrozelena: Spirulina pričela tudi z gojenjem alge spiruline in se nad tem »superživilom« naravnost navdušila. Trenutno gradita nov lesen rastlinjak z bazenom, v katerem bo poleti zraslo kar precej te »superhrane«, bogate z beljakovinami in minerali.

»Partnersko kmetijstvo je odnos, v katerem se tako kmet kot potrošnik zavedata svojih vlog in odgovornosti,« pojasnjuje Tina. »Pričakujemo, da potrošnik vsaj poskuša razumeti kmetovo dejavnost in njeno prilagajanje naravi, ki ni vedno predvidljiva. Kmet seveda z veseljem prisluhne potrebam skupine odjemalcev, kot na primer, česa bo več posadil, kdaj in kje se bodo srečevali za prevzem pridelkov, a čisto vsaki želji žal ne more ugoditi. Kmet ni trgovina, ki bi imela vse na voljo ves čas, in prav tako ne more biti ves čas na razpolago, zato je zelo pomembno, da je skupina razumevajoča.«

Se pa večkrat zgodi, da z listkom v roki točno ve, za koga nabira pridelke.

Partnersko kmetijstvo in ekološko kmetijstvo gresta z roko v roki. »Težko si prestavljam, da bi se ozaveščen potrošnik zadovoljil s konvencionalno pridelavo, z uporabo gensko spremenjene soje za krmljenje krav ali z jajci kokoši, ki so ves čas v kletkah in krmljene s krmo iz Brazilije. Potem res nismo naredili veliko. A vseeno bolje kot nič, saj je pomembno tudi ohranjanje delovnih mest na podeželju. No, v resnici je najbolj pomemben naš odnos do vsega,« zaključi Tina.

V zadnjih 15 letih se je kmetijstvo tudi zaradi hitrosti podnebnih sprememb že močno spremenilo. »Tudi če zanikamo podnebne spremembe, nam narava pokaže, da se nekaj dogaja. Če smo lahko še pred petimi leti preživeli le s pridelavo sezonske ekološke zelenjave za naše redne tedenske odjemalce, pa v zadnjih treh letih ni več tako. Kljub vsakoletnemu vlaganju v namakanje, nove površine in izgradnjo manjših rastlinjakov pridelamo vsako leto manj zelenjave. Pri nas na Vipavskem so poletja tako vroča, da tudi namakanje ni več dovolj. Poleti je pogled na naše njive zelo žalosten. Vse je izsušeno, in kljub vsej skrbi in delu ne pridemo do želene letine. Pred osmimi leti smo med gredice zelenjave posadili sadna drevesa in zelišča, da bi bile naše površine čim bolj pestre in biotsko raznovrstne, ampak ne pridelamo dovolj sadja niti za naše potrebe. Včasih nas z obiljem poleti razveselijo robide, jeseni pa fige in kakiji. Breskve nam je uničila kodravost.«

Tina nadaljuje: »Iz vse te zgodbe smo se seveda tudi nekaj naučili. Stare sorte jablan pri sosedu še vedno obrodijo, vinogradniške breskve so bolj odporne, stara hruška, ki smo jo dobili z dokupljeno površino, ima slastnejše sadeže od tistih, ki smo jih posadili, in to brez škropljenja. Posajene trte brez rednih škropljenj z žveplom niso obrodile niti enega zdravega grozdja. Potem pa zagledam eno zanikrno brajdo zraven stare hiše, z zdravimi grozdki, sicer manjšimi in z več peškami, a dovolj, da potešiš željo po grozdju. To nas je spodbudilo k temu, da smo se osredotočili na ohranjanje starih sort.«

»Partnersko kmetijstvo je idealno za majhne kmetije z nekaj hektarji, in če te podpirajo ozaveščeni potrošniki, potem preživetje kmeta ni pod vprašajem. Problem je, da je potrošnikov, ki vedo, zakaj bi za kilogram sira plačali več kot za neekološkega v trgovini, že tako malo, da jih moramo iskati z lupo.«

»Površine z zelenjavo bomo zmanjšali in se osredotočali predvsem na jesenske in zimske mesece, poleti pa bomo šli na morje. Hec. Ovčerejo, s katero smo pričeli pred leti, bomo še malo povečali, saj so ovce zelo skromne živali, pognojijo nam površine, z njiv pojedo vse, kar se ne znajde v zabojčkih. Poleg tega vsako zimo sčistimo še kakšne površine, poraščene z robidami. Ovce se pasejo vse leto, skromne so z uporabo vode, dajo nam tudi volno, ki jo uporabimo za gnojenje plodovk. Da pa nam poleti ne bi bilo dolgčas, smo se še odločili za gojenje alge spiruline, ki ji vroče poletne temperature zelo godijo.«

»Politika bi morala imeti interes ohraniti majhne kmetije in jih bolj podpreti. Žal pa živimo v hipokritski družbi. V zadnjem času pogosto slišimo, da kmetije živijo od razpisov in da država vlaga ogromno denarja v tovrstno financiranje. Poznamo kmete, ki so si pridobili znatna finančna sredstva, a se jim ni izšlo in so prenehali z dejavnostjo, drugi na trg niso poslali niti ene prikolice pridelkov več, tretji pa po koncu obvezne hrambe razprodajo vse stroje in se prijavijo na nov razpis. Nisem prepričana, da je to pot zagotavljanja varne preskrbe s hrano. Partnersko kmetijstvo v resnici ne potrebuje nekih finančnih podpor, le družbo oziroma potrošnike, ki jih podpirajo,« pravi Tina.

Doda: »Vem, da bi nekateri ljudje radi podprli kmete, pa jim žal zmanjka časa, da bi se vsak teden zapeljali do kmetije. Zato se kar nekaj ljudi trudi nakupovati od kmetov preko raznih spletnih portalov, kjer se na enem mestu dobi skorajda vse. Tudi sama občasno naročim kakšen kolut sira ali kakšno dobroto za darila. Plačaš malo več, a veš, da si z nakupom nekoga podprl, čeprav te on ne pozna. Z nakupom od kmeta ne podpremo le njega, ampak tudi ohranjamo lepoto slovenskih hribov in kmetij, saj je zaradi tega v Sloveniji obdelan tudi kakšen hribček več. Sam pa dobiš občutek, da si prišel do tistega pristnega izdelka, po katerem hrepeni tvoje telo. To je nekaj, kar daješ sebi in skupnosti, saj imaš občutek, da je hrana resnično pridelana s skrbjo in ljubeznijo.«

Vpliv pridelave hrane na naš planet

Ženske v kmetijstvu