Besedilo so pripravili v Društvu Iskra.

V Društvu Iskra že od januarja 2023 z akcijo »Menze zdaj!« opozarjamo na dolgoročno nevzdržen sistem študentske prehrane na bone, ki ne temelji na potrebah študentstva.

Sistem bonov se iz leta v leto slabša. Ponudnikov študentske prehrane je vse manj, doplačilo se viša, hrana je vse bolj pusta in nezdrava. Večina ponudnikov ponuja nezdravo hitro prehrano, ki je za mnoge študente in študentke edina cenovno dostopna izbira. Gostinskih obratov, ki ponujajo dejansko kosilo, je vse manj, in še ti večinoma zahtevajo najvišje možno doplačilo (4,9 evra). Za študentke in študente, zlasti iz delavskih družin, to predstavlja znaten strošek, zaradi česar so poleg visokih najemnin, nizkih štipendij in dragega študijskega gradiva prisiljene opravljati študentsko delo, da si študij sploh lahko privoščijo.

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) iz koncesijske dajatve študentskega dela prejme približno 4.800.000 evrov na leto, ki jih večinoma porabijo za zasebne interese študentskih funkcionarjev in njihovih prijateljev. Izboljšanje materialnega stanja študentstva, kamor sodijo tudi javne menze, potemtakem ne more biti v njihovem interesu, saj študentska beda neposredno omogoča dobičke študentskim funkcionarjem. Zaradi drage prehrane mora študentstvo opravljati študentsko delo, zato se več denarja tako od porabljenih bonov kot od koncesijske dajatve študentskega dela steka k Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS). Poleg tega jim sam sistem bonov prinaša neposredno korist –ŠOS od porabe bonov prejme približno 190.000 evrov na leto, terminali za bone in aplikacija študentske prehrane pa so v lasti nekdanjega študentskega funkcionarja. Tako javne menze preprosto niso v interesu Študentske organizacije, saj jim trenutni nevzdržen sistem prinaša dobiček.

Menze na nekaterih fakultetah že obstajajo, vendar so v lasti zasebnika, čigar edini interes je dobiček, zadovoljstvo študentstva s ponudbo pa postranskega pomena. Hrana je marsikje slaba in neokusna, saj ponudniki sledijo interesom trga, in ne študentstva. Kadrovska in finančna podhranjenost obstoječih menz poleg študentstva in delavstva posebej prizadene tudi slabo plačane zaposlene. Delavke so preobremenjene, gostinci pa sistem preprosto zapustijo, ko jim študentska prehrana ne prinaša več zadostnega dobička.

Prav tako sistem bonov ni lokacijsko dostopen vsem študentkam in študentom. Tako na primer v bližini Medicinske fakultete in Fakultete za socialno delo sploh ni ponudnikov študentske prehrane, ki bi se jih študentstvo lahko zlahka posluževalo. Marsikateri ponudnik vegetarijanske in veganske jedi na meniju ponuja zgolj za dodatne točke na razpisu ministrstva, v praksi pa teh jedi sploh ne strežejo. Tudi študentje in študentke s celiakijo (netoleranco za gluten) nimajo tako rekoč nikakršne izbire. Trenutni sistem študentske prehrane ni ne finančno ne lokacijsko dostopen ter ne upošteva potreb študentk in študentov s posebnimi prehranskimi navadami in omejitvami. Nezdrava prehrana, s katero se je prisiljena prehranjevati večina študentstva, ustvarja nezdrave prehranjevalne navade za vse življenje, kar dolgoročno bremeni zdravstveni sistem in znatno znižuje kakovost življenja.

Odgovorni se pri ustvarjanju kriterijev za ponudnike prehrane na bone hitro znajdejo pred zagato. Pri novem razpisu lahko zaostrijo kriterije za obroke, s čimer bi sicer zagotovili bolj zdravo hrano, vendar bi študentstvo izgubilo veliko večino ponudnikov, zlasti takih, ki imajo nizko doplačilo oziroma ga sploh ne zahtevajo. Prav tako se mora subvencija, ki trenutno znaša 4,1 evra, neprestano višati, če želijo ohraniti ponudnike. Ker pa nikoli zares ne dohaja inflacije, se mora skozi leta hkrati višati tudi doplačilo študentk in študentov. Sistem študentske prehrane je tako ujet v večno razpetost med kakovostjo, dostopnostjo in izbiro. Vsega trojega namreč ne more doseči, vse dokler je prikovan na potrebe trga.

Zaradi zgoraj omenjenih pomanjkljivosti je jasno, da višanje subvencije ne bo rešilo krize študentske prehrane – potrebna je sistemska rešitev. Edina dolgoročna rešitev sistema študentske prehrane so javne neprofitne menze, izvzete iz prostega trga in oblikovane po meri študentk in študentov, ne pa kapitala. V Iskri smo v zadnjih dveh letih organizirali več kot 20 javnih menz pred različnimi fakultetami in študentskimi domovi, kjer smo brezplačno stregli jedi, največkrat veganske in brezglutenske, tako da je bila hrana na voljo čisto vsem, ne glede na prehranske navade in omejitve. Odzivi so vedno izredno pozitivni, razdelimo po več sto obrokov, žal pa nam za redno in obsežnejše delo primanjkuje ljudi in denarja.

Ponudba v javnih menzah bi bila pestrejša in bolj kakovostna, kot je sedaj, ker menze ne bi bile prisiljene delovati v tržnem sistemu. V javnih menzah bi bilo veliko lažje zagotoviti zdravo in raznovrstno hrano, ki bi bila resnično na voljo vsem študentkam in študentom, saj bi bilo delovanje menz lahko neposredno usmerjeno v potrebe študentstva, kar pri bonih ni mogoče. Hrana bi bila dobavljena od lokalnih kmetovalcev, saj menze ne bi stremele k dobičku. Menze prav tako ne bi bile zgolj obedovalnica, temveč tudi prostor za druženje.

V Iskri se zavzemamo, da bi se ob večjih fakultetah vzpostavilo oziroma zgradilo javne menze, že obstoječe pa kadrovsko in finančno okrepilo. Subvencija bi krila celotno ceno obroka, s čimer študentska prehrana ne bi bila ekonomsko diskriminatorna. Hrana bi bila bistveno bolj kakovostna in zdrava, kot je zdaj, saj bi bil cilj menz nahraniti študentstvo, ne pa ustvarjati dobiček gostincem in študentskim funkcionarjem.

Sistem menz bi poleg tega pomembno vplival na zmanjšanje obsega gospodinjskega dela, ki ga običajno opravljajo ženske. Z menzami bi podružbili del reproduktivnega dela (kuhanje, pomivanje posode, nakupovanje živil) in tako razbremenili tudi študentsko populacijo, ki mora tovrstno delo v študentskih domovih opravljati sama. Tako bi lahko več časa posvetili študiju in druženju.

Za akcijo »Menze zdaj!« je v prvi fazi pomembna agitacija in ozaveščanje študentske javnosti, da obstaja alternativa subvencionirani prehrani. V ta namen organiziramo študentske menze, kjer študentkam in študentom delimo zastonj obroke in kjer v praksi kažemo, kaj se da doseči onkraj tržne logike. Poleg tega je pomembno izvajati pritisk na pristojne organe: ŠOS, univerzo in državo. Sistem javnih menz ne bi služil le študentstvu, temveč celotnemu delavstvu, zato je to akcija, ki je v zadnji instanci ni treba omejiti le na področje študentstva.

Naj poudarimo, da sistema bonov ne ukinjamo in ga tudi ne želimo ukiniti, saj se sistem iz leta v leto ukinja sam. Sistem bonov je pripraven, ko želimo mimogrede vzeti kakšen sendvič za na pot, toda dejanske potrebe študentstva – to je redna, zdrava, kakovostna in raznovrstna prehrana – ne naslavlja in je tudi ne more nasloviti, saj je sedanji sistem podrejen interesom kapitala. Borbo za menze bomo v Iskri nadaljevali, ker verjamemo, da si študentstvo zasluži več, kot nam ponuja trenutni sistem, ki žepe polni peščici, večino pa pusti lačne.

MENZE ZDAJ!

Skriti stroški dostave hrane

Agroekologija