Ko zjutraj popijemo kavo ali pojemo čokoladni rogljiček, smo že povezani s svetom – z Latinsko Ameriko, Azijo, Afriko. Toda poti izdelkov, ki jih uživamo ali porabljamo na vsakodnevni ravni, so pogosto dolge, nepregledne in polne spornih nevidnih »sestavin«: izkoriščanja delavcev, kršitev človekovih in delavskih pravic, uničevanja lokalnega okolja in izpustov toplogrednih plinov. V kapitalizmu je glavno merilo uspeha rast in dobiček, ključni cilj pa čim nižja cena, ki se pogosto dosega na račun okolja, prihodnjih generacij in najranljivejših v vrednostnih verigah.

Do kršitev pogosto prihaja zaradi nejasne odgovornosti in pomanjkljive zakonodaje, na katerih sloni poslovni model gospodarstva, ki poganja naraščajočo potrošnjo bogatejših držav. Hkrati pa na globalnem severu le redko podvomimo v to realnost, v kateri se obnašamo, kot da nam pripada več kot drugim – več udobja, več surovin, več zabave … Številne raziskave kažejo na povezave med globalnim delovanjem nekaterih podjetij ter uničevanjem okolja in kršitvami človekovih pravic. Multinacionalna podjetja, ki predelujejo čokolado, se zavedajo, da je pri pridelavi kakava veliko otroškega dela. Tako so se že leta 2001 zavezala, da bodo preprečila najhujše vrste otroškega dela, najprej do leta 2005, nato do leta 2008 in nazadnje do leta 2010. Danes je v otroško delo prisiljenih okoli 2 milijona otrok, kar je več kot leta 2001.

V Hondurasu želi proizvajalec palmovega olja (Dinant Corporation) širiti plantaže oljne palme, pri čemer sodeluje tudi z evropskimi podjetji. Januarja 2025 je bilo v dolini reke Aguán v Hondurasu nasilno razseljenih več kot 150 družin. V pohodih oboroženih zasebnih milic, katerih tarča so bile kmetijske skupnosti in zagovorniki človekovih pravic, ki so nasprotovali širjenju plantaž za pridelavo palmovega olja, so umrli najmanj trije ljudje.

Delavska svetovalnica je razkrila resne kršitve temeljnih delavskih pravic v podjetju Marinblu, kjer so predelovali ribe. Eden od delavcev je leta 2022 v samo nekaj mesecih opravil več kot 450 nadur – bistveno več, kot dovoljuje zakon. Pogosto je delal po 12 ur na dan, v nekaterih primerih celo 21 ur zapored, enkrat pa kar 30 ur brez počitka. Delodajalec je brez vednosti zaposlenih izvajal videonadzor in posnetke uporabljal za nadzor njihove komunikacije. Poleg tega delavcem niso izplačevali zakonsko določenih dodatkov za nočno delo, praznike in nedelje, prav tako jim niso zagotovili predpisanega počitka. Migrantski delavci iz Indije so bili zaposleni prek podjetja, ki sploh ni imelo ustreznega dovoljenja za posredovanje delovne sile, nekateri pa so začasno prebivali kar v prostorih tovarne. Ti delavci zaradi neurejenega pravnega statusa niso mogli iskati pravice na slovenskih sodiščih.

Znotraj sistema pojavljajo pa se tudi številna prizadevanja za spoštovanje človekovih pravic in okolja. Nekatera podjetja prostovoljno sprejemajo ukrepe in investirajo v lokalne skupnosti, širša civilna družba pa si s podporo različnih deležnikov že desetletja prizadeva za sprejetje zakonodaje, ki bi zmanjšala negativne vplive na okolje ter zagotavljala spoštovanje in dostojanstvo ljudi v vrednostnih verigah. Že leta o v pogajanjih zavezujoča načela Združenih narodov o gospodarstvu in človekovih pravicah, junija 2024 pa je EU na to temo sprejela direktivo, ki naj bi zagotovila pravno odgovornost podjetij za kršitve človekovih pravic in okoljskih standardov. Končna zakonodaja je bila sad večletnih pogajanj, a jo je zaradi lobističnih pritiskov nekaterih gospodarskih družb Evropska komisija le nekaj mesecev kasneje ponovno odprla za revizijo. Postopek poteka pretežno za zaprtimi vrati in pod krinko lajšanja bremen podjetij, spremembe pa očitno odražajo interese podjetij in multinacionalk ter prinašajo deregulacijo na račun človekovih pravic in okolja.

Ko govorimo o globalni trgovini in njenih posledicah za okolje, podnebne spremembe in lokalne skupnosti, se pogosto srečujemo z izrazi, kot so vrednostna, dobavna, proizvodna, oskrbovalna ali poslovna veriga. Najpogosteje uporabljena izraza sta vrednostna in dobavna veriga.

…je mreža posameznikov in podjetij, ki sodelujejo pri ustvarjanju izdelka in pri njegovi dobavi kupcu. Povezave v verigi se začnejo pri proizvajalcih surovin in se končajo, ko izdelek prispe v roke končnega uporabnika. Izraz je osredotočen na logistiko in distribucijo. Primer: trgovina z oblačili za zagotavljanje učinkovite dobave izdelkov upravlja svojo dobavno verigo od proizvodnje tekstila do prodajalne. Veriga se začne pri pridobivanju surovine, kot je na primer bombaž.

…predstavlja niz dejavnosti – od prve surovine, ki je potrebna za izdelek ali storitev, pa do konca, ko izdelek postane odpadek (ali je predelan). Predstavlja omrežje, deležnike in procese, ki vključujejo proizvodnjo, transport, distribucijo, uporabo ter vsa druga gibanja materialov in informacij od začetnih surovin do konca življenja izdelka. Osredotoča se predvsem na dodajanje vrednosti. Vključuje tudi dobavno verigo. Primer: trgovina z oblačili upravlja svojo dobavno verigo od proizvodnje tekstila do prodajalne, da zagotavlja učinkovito dobavo izdelkov, ter z vplivi v širši vrednostni verigi upravlja tako, da poskrbi, da sestava oblačil omogoča reciklažo zavrženih izdelkov.

Če želimo, da bodo izdelki trajnostni, je nujno poskrbeti trajnostnost celotnih vrednostnih verig. Trajnostne vrednostne verige pomenijo skupna prizadevanja vseh deležnikov, med drugim dobaviteljev, proizvajalcev, distributerjev in trgovcev na drobno, za povečanje pozitivnih okoljskih in družbenih vplivov ter hkrati gospodarske uspešnosti oziroma vzdržnosti. V primeru podjetja, ki razvija trajnostno strategijo, to vključuje prevzemanje odgovornosti za svoje vplive. Poudarek je na preglednosti in odgovornosti, na upoštevanju etičnih praks, na zmanjševanju količine materialov in odpadkov z nadomeščanjem s sekundarnimi surovinami in ponovno uporabo ter na zmanjšanju izpustov, degradacije prsti in okolja. Pomembno je tudi podpiranje lokalnih skupnosti.

Kaj lahko še naredimo poleg pozivanja politikov k temu, da zagotovijo pravno odgovornost gospodarstva in pravico na sodiščih za žrtve kršitev ter da od gospodarstvenikov zahtevajo prevzemanje odgovornosti? Za pravičnost in trajnostnost se lahko zavzemamo tako v zasebnem kot tudi v poklicnem in javnem življenju. Na vsakdanji ravni glasujemo z denarnico – to, kaj kupujemo, kaj kupujemo drugače in predvsem česa ne kupujemo, deloma vpliva na to, kaj bo na trgovinskih policah. O tej problematiki se lahko pogovarjamo s sosedi in znanci ali pa živahno debatiramo s prijatelji. V poklicnem življenju pa lahko od svojih delodajalcev zahtevamo spremembo nabavnih praks ali pa jih spremenimo sami.

Koncentracija moči v prehranskih verigah se je v zadnjih desetletjih premaknila od pridelovalcev k velikim trgovcem in predelovalcem, ki z novo nabavno logiko, postavljanjem standardov ter pogojevanjem cen in dostopa do trga določajo pravila igre. To povzroča neenakosti ter pritiske na kmete in okolje, zato so za pravičnejši in trajnosten prehranski sistem potrebne sistemske spremembe.

Na podlagi dostopnih podatkov smo razdelili banano glede na finančno moč, ki jo imajo različni deležniki. Jasno je, da se večina dobička koncentrira na koncu vrednostne verige – pri trgovcih. To pomeni, da imajo slednji največjo moč vplivanja na spreminjanje praks – od tega, da odstopijo del dobička za dostojne plače vseh delavcev in delavk v vrednotni verigi, do zahtev na področju ravnanja z okoljem in tudi zahtev do dobaviteljev, da spoštujejo pravico do sindikalnega združevanja delavcev in lokalno delavsko zakonodajo. Vlagajo lahko v zagotavljanje zniževanja emisij toplogrednih plinov in v okolju prijazno pridelavo in še marsikaj drugega.

Intervju z mlado kmetico Anjo Kastelic

Skriti stroški dostave hrane