V EU skoraj 40 % zemljišč namenjamo pridelavi hrane. Tradicionalne kmetijske prakse, ki so v preteklosti omogočale sobivanje raznolikega spektra živali in rastlin s posevki, po letu 1950 vse bolj nadomeščajo intenzivne metode, ki so močno prizadele biotsko raznovrstnost. Povečana uporaba gnojil in pesticidov ter intenzivna preobrazba zemljišč in pozidava ogrožajo številne prostoživeče živali in rastline, zlasti ptice, ki izgubljajo hrano, zavetje in prostore za razmnoževanje. Opuščanje tradicionalnega upravljanja travišč (t. i. ekstenzivnih travnikov) pa negativno vpliva na opraševalce, kot so čebele, čmrlji in metulji.

Pogosto mislimo, da je onesnaževanje povezano z industrijo, prometom in proizvodnjo energije, a skoraj polovica pritiska na naravo, povezanega z onesnaževanjem, izhaja iz kmetijstva. Pesticidi in gnojila negativno vplivajo na žuželke, ptice, dvoživke, netopirje in male sesalce. Zmanjšujejo se populacije divjih opraševalcev. Zaradi intenzivnega kmetijstva je ogroženih kar 80 % evropskih metuljev. Izpusti gnojil in pesticidov so glavni vir onesnaževanja površinskih in podzemnih voda.

Podnebne spremembe so posledica izjemno hitrega povečevanja koncentracij toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida (CO₂), metana (CH₄) in didušikovega oksida (N₂O) v Zemljinem ozračju. Ti plini absorbirajo infrardeče sevanje in zadržujejo toploto v ozračju, kar povzroča naraščanje globalnih temperatur in številne druge spremembe. Ključni dejavniki tega procesa so gorenje fosilnih goriv, ki poganjajo sodobno industrijo in transport, ter obsežne spremembe v rabi tal – predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva in gozdarstva. Krčenje gozdov, degradacija tal in spreminjanje naravnih ekosistemov ne prispevajo le k višjim emisijam toplogrednih plinov, temveč tudi zmanjšujejo sposobnost narave, da te emisije absorbira.

Podnebne spremembe z višjimi temperaturami, sušami, spremembami v padavinskih vzorcih, gozdnimi požari in manjšimi količinami snega že vplivajo na življenje tudi v Evropi. Priča smo lokalnemu in regionalnemu izumiranju vrst ter njihovim selitvam proti severu in višje v hribe. Vplivi podnebnih sprememb so očitni povsod, vendar se med regijami razlikujejo. Medtem ko se nekatere države soočajo z dolgotrajnimi sušami in pomanjkanjem pitne vode, druge pestijo vse pogostejši ekstremni vremenski dogodki, kot so orkani, poplave in neurja. Slovenija je segreva še hitreje od globalnega povprečja, posledice pa so hude že danes – spomnimo se samo na nedavne uničujoče požare in poplave.

Z izrazom »antropocen« označujemo geološko obdobje, v katerem je človek postal eden najvplivnejših dejavnikov preoblikovanja Zemlje. Od prejšnjih obdobij se ključno razlikuje po tem, da je vpliv ljudi na geologijo, podnebje in ekosisteme postal globalen in nepovraten.

Izraz sta leta 2000 uvedla klimatolog Paul Crutzen in biolog Eugene Stoermer, da bi opisala obsežne spremembe, ki jih povzročamo: močno pospešeno erozijo, motnje v biogeokemičnih ciklih^[1] (naravnih procesih izmenjave snovi) ter vseprisotnost umetnih materialov, kot so beton in plastika, ki bodo še dolgo ostali v geoloških zapisih. Čeprav o tem, kdaj natančno se je antropocen začel, še ni znanstvenega konsenza, je kot ključna prelomnica pogosto navajana industrijska revolucija. Takrat so se z množično rabo fosilnih goriv, urbanizacijo in intenzivnim kmetijstvom začele pospešene spremembe, ki jih danes občutimo v obliki podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti in onesnaženja.

Danes živimo v obdobju izjemnih ekosistemskih tveganj. S svojim delovanjem ogrožamo stabilnost naravnih procesov, od katerih smo neposredno odvisni – s tem pa tudi lastno prihodnost in prihodnost drugih vrst. Zaradi stalne rasti prebivalstva in širjenja materialno intenzivnih dejavnosti smo postali ključna »geološka sila«, ki spreminja planet na način, primerljiv z velikimi naravnimi procesi. Antropocen ni zgolj geološki izraz – je opomin in dokaz, da živimo v obdobju, ko imamo moč uničiti ali zaščititi planetarni ekosistem.

[1] Biogeokemični cikli so naravni procesi, v katerih elementi in spojine nastajajo in krožijo med živimi organizmi in okoljem. Ti cikli vključujejo kroženje ogljika, dušika, fosforja, žvepla in vode.

Ekosistemi so kompleksen splet živih bitij, njihovega okolja in medsebojnih interakcij. Organizmi preživijo le v ustreznem habitatu, kjer imajo na voljo hrano, zavetje in pogoje za razmnoževanje. Biotska pestrost označuje pestrost živih bitij na vseh ravneh, od genetske in vrstne do ekosistemske – torej ne le števila vrst, ki se pojavljajo na nekem prostoru (vrstna pestrost), temveč tudi dogajanje znotraj vrst, torej naravne populacije oziroma skupine organizmov iste vrste, ki živijo na istem prostoru in si z razmnoževanjem izmenjujejo genski material. Populacije se namreč lahko med seboj precej razlikujejo, na primer z vidika ekoloških potreb in v nekaterih primerih tudi zunanjega videza, kar je pomembno z vidika njihovega ohranjanja.

Kmetijski ekosistemi so podskupina ekosistemov, ki je podvržena močnemu vplivu človeka, saj jih načrtno spreminjamo z namenom pridelave kmetijskih surovin. Značilno slovensko krajino sestavljajo polja, travniki in trajni nasadi, a na kmetijskih zemljiščih gojimo kmetijske rastline in živali, ki jim z različnimi ukrepi, kot so na primer gnojenje in uporaba fitofarmacevtskih sredstev, načrtno pomagamo, da so lahko na istem prostoru neprimerno bolj konkurenčne od prostoživečih divjih vrst, ki jih zato lahko izpodrinejo. Ta proces je ključnega pomena za razumevanje vzrokov nastanka biodiverzitetne krize (propadanja ekosistemov, ki ima številne posledice za kakovost življenja in varnost ljudi).

Kmetijski ekosistemi so zelo kompleksni in vključujejo različne vrste površin. Pogosto predstavljajo preplet kmetijskih in neproizvodnih površin, kot so mejice, suhi zidovi, gozdne zaplate in mlake, ki so del krajinskih značilnosti.

Agrobiodiverziteta se nanaša na pestrost živali, rastlin, gliv in mikroorganizmov, ki prispevajo h kmetijski pridelavi. Na svetu obstaja več kot 50.000 užitnih vrst rastlin, od katerih pa jih le nekaj sto pomembno prispeva k prehrani ljudi. Kar 90 odstotkov svetovnega vnosa energije s hrano pride iz uživanja le 15 poljščin, pri čemer kar dve tretjini tega deleža predstavljajo tri osnovne poljščine – riž, koruza in pšenica. Ohranjanje biotske pestrosti v kmetijstvu je zato ključnega pomena za zagotavljanje globalne prehranske varnosti, saj pestrost sort, pasem in vrst omogoča boljšo prilagodljivost kmetijstva na spreminjajoče se okoljske razmere, pojav bolezni in preference potrošnikov.

Kljub temu raziskave kažejo, da se genetska pestrost v kmetijstvu zmanjšuje. To se kaže v izginjanju in zmanjševanju populacij lokalnih sort in pasem, ki so se skozi generacije prilagodile specifičnim okolijskim in proizvodnim razmeram na določenih geografskih območjih. Med skoraj 9.000 znanimi pasmami rejnih živali je kar 17 % ogroženih, 7 % pa jih je že izumrlo. V Evropi je zaradi močne specializacije živinoreje delež ogroženih pasem še višji: 31 % pri govedu, drobnici in prašičih ter 35 % pri perutnini.

Poleg ohranjanja genetske pestrosti je pomembno tudi ohranjanje širše agrobiodiverzitete, kamor spadajo organizmi, ki omogočajo kmetijsko pridelavo in povečujejo njeno produktivnost. To so na primer divji opraševalci, talni organizmi in drugi, ki tvorijo funkcionalne kmetijske ekosisteme.

Upadanje biotske raznovrstnosti v kmetijskih ekosistemih je posledica dveh nasprotujočih si procesov: intenzifikacije kmetijstva in zaraščanja. Intenzifikacijo merimo s povečevanjem vložkov v proizvodnjo (gnojila, delo, kapital) in povečevanjem kmetijskih površin za večjo produktivnost. Nasprotno pa je zaraščanje posledica opuščanja kmetijske rabe – zaradi opuščanja košnje, paše in drugih posegov kmetijski ekosistemi v velikem delu Evrope postopoma prehajajo v gozd.

Po poročilu Evropske agencije za okolje do največjega pritiska na evropske vrste in habitate prihaja zaradi opuščanja rabe travišč. Temu sledijo trije dejavniki, povezani z intenzifikacijo kmetijstva: uporaba fitofarmacevtskih sredstev, naraščanje intenzivnosti paše in gostote živine ter sprememba rabe tal, na primer zaradi pretvorbe travišč v njive. Pomemben vpliv imajo tudi osuševanje in odstranjevanje krajinskih značilnosti zaradi širjenja in združevanja kmetijskih zemljišč (komasacija), onesnaževanje vodnih teles in širitev obdelovalnih površin. Ti dejavniki se razlikujejo med regijami, a skupaj prispevajo k izgubi habitatov in homogenizaciji krajine.

S tehnološkim napredkom (nova mehanizacija, sorte, gnojila) se je povečala kmetijska produktivnost, kar je bilo ekonomsko koristno in podprto s kmetijsko politiko. Vendar pa ima takšna intenzifikacija vedno tudi okoljsko ceno, saj pomeni preusmeritev naravnih virov v kmetijsko pridelavo. Čeprav bi bile sinergije med razvojem kmetijstva in varstvom narave pogosto možne, so bile v preteklih desetletjih redke, predvsem zaradi pomanjkanja znanja, podatkov ter usklajevanja med kmetijskim in naravovarstvenim sektorjem.

Je mogoče združiti gospodarsko uspešno kmetijstvo in ohranjanje biotske raznovrstnosti? Sonaravno kmetijstvo je celovit sistem, ki združuje ekonomsko in socialno vzdržno kmetijsko pridelavo z okoljskimi načeli:

1. temelji na naravi prijaznih praksah, ki čim bolje izkoriščajo lokalne naravne vire ter spodbujajo raznolikost rastlin in živali na poljih;
2. zmanjšuje negativne vplive na okolje – na primer s kroženjem hranil ter zmanjšano uporabo mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev;
3. ohranja naravo, vključno s tradicionalno kmetijsko krajino in varovanjem ogroženih vrst.

Trajnostno kmetijstvo zahteva kompromise in dobro načrtovanje – kako in kje uvajati kmetijsko rabo ter kako vanjo vključiti naravovarstvene ukrepe.

V današnjem svetu, kjer se kmetijstvo sooča z velikimi okoljskimi, družbenimi in ekonomskimi izzivi, je nujno najti kompromis med potrebami kmetov in interesom širše družbe za zdravo, kakovostno in na pravičen način pridelano hrano. Kmetje so pogosto v nezavidljivem ekonomskem položaju in nezadovoljni, saj menijo, da izgubljajo ugled kot pridelovalci hrane in skrbniki krajine. Hkrati pa družba vse bolj prepoznava negativne vplive intenzivnega kmetijstva na biodiverziteto, okolje, podnebje in zdravje ljudi. A pri intenzivni pridelavi hrane niti ne moremo govoriti o kmetu, ampak gre za odnos lastnik (agroživilska industrija) – delavec.

Uvodnik

Intervju s Tino s kmetije Brevkina svežina