Jedrski reaktorji v Ukrajini 30 let po Černobilu še vedno vzbujajo skrb

Ukrajina ima 15 dotrajanih jedrskih reaktorjev, ki so bili zgrajeni še v času Sovjetske zveze. Do leta 2020 se bo večini od njih iztekla načrtovana življenjska doba. Načrt ukrajinske vlade je, da vsem reaktorjem podaljša življenjsko dobo. Pri tem jo finančno podpirata Euratom in Evropska banka za obnovo in razvoj, ki se ne odzivata na opozorila, da se posameznim reaktorjem življenjska doba podaljšuje brez potrebne presoje vplivov in da ne izpolnjujejo vseh varnostnih zahtev.

Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) in Euratom, ki za program nadgradnje jedrske varnosti v 12 jedrskih reaktorjih v Ukrajini prispevata vsak po 300 milijonov EUR tudi sama priznavata, da v trenutnem stanju ti reaktorji predstavljajo resno grožnjo tako za Ukrajino kot njene sosede.

Medtem ko je bila življenjska doba za štiri reaktorje že podaljšana, se bo v obdobju naslednjih štirih let načrtovana življenjska doba iztekla še večini ostalim. V Kijevu so odločeni, da s finančno podporo EU njihovo življenjsko dobo podaljšajo za vsaj deset let. Tako Evropa namesto pomoči pri okvirjanju nove energetske poti in upokojevanju zastarelih jedrskih zmogljivosti Ukrajini zavestno pomaga pri ohranjanju odvisnosti države od tega močno negotovega energetskega vira.

Ne le, da je to sporno z vidika varnosti in okolja, pomeni tudi nadaljno energetsko odvisnost od Rusije, za zmanjšanje katere naj bi si vsi prizadevali. Vse ukrajinske jedrske elektrarne so namreč pri zagotavljanju goriva v celoti odvisne od Rusije. Tri od štirih jedrskih elektrarn so od Rusije odvisne tudi pri reprocesiranju in shranjevanju izrabljenega jedrskega goriva.

Med leti 2007 – 2014 je bila skoraj četrtina javnega denarja, ki ga je EU investirala v Ukrajino, namenjenega proizvodnji jedrske energije, ki jo obvladuje tamkajšnje državno podjetje Energatom. Čeprav so morda evropski financerji upali, da jim bo njihova finančna podpora omogočila pozitivno vplivati na ukrajinski zakonodajni okvir, ki se nanaša na jedrsko energijo, praksa kaže drugače. Primer nemoči financerjev je njihova nezmožnost reagiranja na odločitev ukrajinske vlade, ki od januarja 2015 naprej državnemu jedrskemu regulatorju v jedrskih objektih prepoveduje inšpekcijski nadzor na lastno pobudo.

Obsedenost ukrajinske vlade z jedrsko energijo onemogoča razmislek o alternativah. Še hujše pa je, da Ukrajina vztrajno krši pravne obveznosti, ki izhajajo tako iz mednarodnih konvencij kot tudi iz pogojev podeljenih posojil.

Ko je maja 2015 bloku 2 Južnoukrajinske jedrske elektrarne potekla načrtovana življenjska doba, so jo odklopili iz omrežja. Njen blok 1 pa je od leta 2013 že obratoval preko načrtovane življenjske dobe kljub temu, da je neodvisna strokovna ocena aprila letos ugotovila, da ima zaradi obrabe reaktor resne pomanjkljivosti. Ko so na to opozorili v ukrajinski okoljski organizaciji NECU, je Energoatom proti njim vložil tožbo.

Decembra 2015 je bila Južnoukrajinskemu reaktorju 2 življenjska doba podaljšana, blok pa ponovno priključen na omrežje. Dejstvo, da je imel reaktor ob podaljšanju vsaj deset nerešenih varnostnih pomanjkljivosti najvišje prioritete, katerih naslavljanje je bilo odloženo na obdobje 2016 – 2017, odločevalcem ni predstavljalo zadržkov.

Konec decembra 2015 se je načrtovana življenjska doba iztekla tudi bloku 1 v elektrarni Zaporopžje. Zaporožje je največja jedrska elektrarna v Evropi, ki je od območja spopadov v vzhodni Ukrajini oddaljena le 250 km. Ukrajinski jedrski regulator je že sporočil, da bo tudi temu reaktorju v kratkem podaljšal življenjsko dobo.

Pričakovali bi, da je vpletenost evropskega javnega denarja garancija, da bodo v jedrskih elektrarnah potrebni varnostni ukrepi in nadgradnje izvedeni v celoti in pravočasno. Žal temu ni tako. Ukrajinska vlada je rok za izvedbo varnostne nadgradnje brez soglasja financerjev iz leta 2017 podaljšala do leta 2020.

Tako torej niti ni presenetljivo, da ukrajinske oblasti kljub prejemanju podpore evropskih davkoplačevalcev vztrajno ignorirajo mednarodne pogodbe. Arhuška in Espoo konvencija Ukrajino obvezujeta, da še pred odločitvijo o podaljšanju življenjske dobe jedrskim objektom opravi čezmejno presojo vplivov in se posvetuje s sosednjimi državami, ki bi s temi projekti lahko bile prizadete. Več evropskih držav (Romunija, Slovaška, Madžarska, Avstrija) je Ukrajino tudi prosilo, da jih vključi v čezmejno presojo vplivov. V nobenem od štirih primerov podaljšanja življenjske dobe do sedaj čezmejna ocena vplivov ni bila narejena.