Kitajska: Oteževanje delovanja NVO-jev in nekaj besed o turizmu

Naslovna slika: Udeleženci delavnice z obveznim rumenim napisom na rdeči podlagi

Kot del programa »EU-China NGO Twinning Exchange«, v sklopu katerega sem na Kitajskem, smo konec septembra imeli tri-dnevno delavnico. V Sanyi smo se zbrali vsi, ki sodelujemo v izmenjavi, tako Evropejci, kot Kitajci. Namen delavnice je bil predvsem poglobiti razumevanje delovanja nevladnega sektorja na Kitajskem in v Evropi ter razprava o možnostih nadaljnjega sodelovanja med organizacijami. Delavnica je potekala v hotelu, ki je bil odet v marmor, z glamurozno vhodno avlo in kopijo kupole vatikanske Bazilike sv. Petra na strehi. Takšen »Las Vegas« stil, s potencialom za višji razred, vendar sem moral zamižati na eno oko, kar se čistoče tiče.

 Foto 1: Focus, društvo za sonaraven razvoj, v kitajščini

Najpomembnejši del delavnice je bil namenjen predstavitvi in analizi nove kitajske zakonodaje, ki spreminja pravila delovanja za tuje nevladne organizacije (NVO), ki delujejo na Kitajskem, in za domače NVO, ki se (delno) financirajo iz tujine. Po novem morajo skozi nov registracijski postopek, ki ne poteka več pri državnem sektorju za NVO, temveč pri državni obveščevalni službi. Poleg tega morajo tuji NVO imeti partnersko organizacijo iz Kitajske, ki je soodgovorna za delovanje prve. Če k temu je dodamo še spremembe administrativnega postopka za registracijo, ki je naenkrat postal zelo dolgotrajen, je jasno, da je namen nove zakonodaje večji in strožji nadzor nad tujimi NVO in njihovim delovanjem na Kitajskem, kakor tudi omejevanje dela NVO, ki imajo bolj kritično držo do oblasti.

Učinek zakonodaje je že opazen, saj je veliko tujih NVO že prenehalo z delovanjem na Kitajskem. Nekatere NVO, ki so bile sofinancirane iz tujine (tudi v sklopu projektov), pa se odpovedujejo tem sredstvom, ker bi v nasprotnem primeru imeli precejšnje komplikacije. To pomeni tudi, da nekateri opuščajo nekatere »za oblast problematične« teme, drugi zmanjšujejo število zaposlenih, tretji pa prenehajo z delovanjem. Saj ne, da je bila Kitajska že do sedaj zelo odprta do NVO, ki bi kritizirali delovanje oblasti, vendar s tem korakom sledi tempu drugih držav, ki uveljavljajo bolj represivno politiko do kritičnih NVO. Če podam zgolj Sloveniji bližnje primere: Rusija, Ukrajina, Madžarska. Po zadnjem pogromu nad okoljevarstvenimi organizacijami v primeru Magna, upam, da ne gremo tudi pri nas v to smer.

Pa še malo k lahkotnejšim temam. V sklopu delavnice bi morali obiskati tudi majhno ribiško vasico ter muzej koral. Vendar so nam lokalne oblasti prepovedale obisk ribiške vasi, da ne bi lokalni prebivalci po nepotrebnem imeli stika s tujci in povedali kaj, česar ne bi smeli. Muzej koral pa ima verjetno najslabšo lokacijo v mestu in prepričan sem, da vanj ne zaide noben turist, kar je škoda, saj ima zanimivo zbirko, ki je sestavljena zgolj iz zaseženih predmetov (neverjetnih primerov koral in školjk), ki so jih poskušali pretihotapiti razni posamezniki, a bili vmes zasačeni. Nabiranje koral, tudi odmrlih delov, ki jih je precej najti na okoliških plažah, je na Kitajskem prepovedano. Dodatni pozitivni vidik muzeja, ki je obenem tudi raziskovalni inštitut za korale, je dejstvo, da velik poudarek dajejo problematiki podnebnih sprememb in njihovega negativnega vpliva na korale. O tem tudi informirajo in ozaveščajo vse obiskovalce (med drugim vrtce in šole).

 Foto 2: Del odlične zbirke muzeja koral v Sanyi

 Foto 3: To ni kamenje, to so odmrle korale na plaži

Namesto ribiške vasice smo si ogledali »kulturno turistično cono«, kot Kitajci imenujejo svoje turistične atrakcije, kjer sta predstavljeni manjšini Li in Mao – staroselci otoka Hainan. Gre za precej neposrečeno mešanico muzeja in zabaviščnega parka, kjer starejši predstavniki teh dveh manjših za turiste prikazujejo stare obrti. Za ogled vsaka skupina dobi vodiča, veliko je usmerjevalnih tabel, park je pod kamerami. Tako smo bili obiskovalci varni, a obenem vodeni od začetka do konca. Verjetno ni potrebno dodati eksplicitne reference na sistem.

 Foto 4: »Kulturna turistična cona« o manjšinah Li in Mao. Vse zgradbe so na novo zgrajene.

Podobna zgodba je tudi v kulturno-turistični coni Nanshan, kjer se nahajajo budistični templji ter glavna znamenitost, 108 metrski kip Kwan-yin, postavljen na umetnem otočku na morju. Smo bili pa nekoliko presenečeni, ko smo se odpravili v džunglo.

 Foto 5: 103m visok budistični kip Kwan-yin s tremi obrazi: modrost, širokosrčnost in mir

V notranjosti otoka leži naravni rezervat na gori Qixian Ling, pri mestu Baoting, ki predstavlja eno izmed turističnih znamenitosti otoka. S kolegoma iz Italije in Nemčije, ki sta se mi pridružila pri izletu, smo pričakovali podobno regulirano zadevo, kot v zgornjih dveh primerih, vendar ni bilo tako. Pot sicer poteka po parku s številnimi usmerjevalniki, vendar se je izkazala za nadpovprečno zahtevno.

 Foto 6: Tropsko drevo, ki še vedno poganja (v ozadju stopnice)

Do vrha gore vodi več kot 3000 zelo strmih stopnic, zadnji del poti, ki vodi do »oltarja nesmrtnosti« pa je predstavljal pravi plezalski podvig. Ker smo bili v tropskem deževnem gozdu in ker se ne bi spodobilo, da bi pot do oltarja nesmrtnosti bila brez pravih izzivov, je tik pod vrhom začelo močno deževati. Po plezalskem vzponu, sva se z Italijanom pridružila četi nesmrtnih, Nemec je že prej omagal.

 Foto 7: Pogled na goro Qixian Ling (Sedem pravljic) iz Baotinga

 Foto 8: Na oltarju nesmrtnosti. Zaradi oblakov in dežja, žal brez razgleda