Nalepka na skuterju je dovoljena, v kitajski realnosti je nekoliko drugače

(Svoboda), internet, cenzura, kongres, partija

 

Ker tudi pri varovanju okolja ne moremo in ne smemo mimo človekovih pravic, se bomo tokrat dotaknili tudi te teme, predvsem skozi vidik svobode delovanja posameznikov, prostega dostopa do informacij in demokracije. To, da veliko »zahodnih« spletnih strani, vsebin, omrežij in portalov na Kitajskem ni dostopnih, je verjetno večini že dolgo znano. Tako ni možno uporabljati facebooka, googlovih storitev in aplikacij ter nenazadnje velikega števila uradnih vladnih spletnih strani. Tako ne morem dostopati do energetskega portala slovenskega Ministrstva za infrastrukturo, kar je izredno priročen izgovor, da kakšnega dela ne bom pravočasno opravil.

 Foto 1: Mobilni telefoni in Mao (Peking)

Obstaja seveda tudi paralelni svet – dostop do spleta preko storitve VPN, ki skrije oz. spremeni lokacijo uporabnika. Na ta način Kitajci že dolga leta dostopajo do spletnih strani, do katerih je uradno onemogočen dostop. Kar gre kitajski vladi in partiji precej v nos, zato so se odločili, da bodo državljanom onemogočili uporabo storitve VPN, ki že sedaj ni legalna, možnost uporabe bodo imela le podjetja, ki delujejo mednarodno in bi v nasprotnem primeru lahko že naslednji dan zaprla »štacuno«. Na kakšen način bo vlada vzpostavila blokado VPN-ja za državljane, mi trenutno ni jasno, vendar se mi zdi, da bo kaj takšnega zelo težko oz. nemogoče. Kar pa meni osebno nič ne pomaga, saj sem na deset različnih in zaenkrat neuspešnih načinov poskušal z namestitvijo VPN programa na računalnik

 Foto 2: Velika palača ljudstva na Trgu nebeškega miru, kjer se bo odvil 19. partijski kongres

18. oktobra se začne 19. Nacionalni kongres Komunistične partije Kitajske. Gre za največji kitajski notranjepolitični dogodek, saj kongresi potekajo zgolj vsakih pet let. Na njih izbirajo novo vodstvo stranke (in s tem države) ter dorečejo naslednji pet letni plan. Najverjetneje bo sedanji predsednik ostal na poziciji, kar je prvič po Mao Cetungu, da bi bila ista oseba na čelu države več kot dva mandata. Izvedba kongresa pa je povzročila dodatno blokado socialnih omrežij, ki so do sedaj delovala (WhatsApp, Telegram, Viber, ipd.). Delno v strahu, da se ne bi kakšna revolucija razmahnila po teh omrežjih, delno pa zato, da bo kongres obdržal svoj pomen in imel vpliv na slehernega Kitajca. Dejstvo je, da so kongresi za povprečnega Kitajca vedno manj pomembni, saj na njega bolj vpliva ekonomska situacija, ki je vezana na kapitalistični način produkcije, kot pa abstraktne politične odločitve vrha partije. Rečeno je tudi bilo, da bodo ta socialna omrežja po koncu kongresa ponovno dostopna.

Drugače pa Kitajci namesto »zahodnih« socialnih omrežij in storitev uporabljajo svoje. Pri tem prednjači WeChat, ki je nekakšna zmes »messengerja« in »facebooka«, ki pa obenem omogoča nešteto drugih funkcij in vanj vključenih aplikacij, od uporabe storitve deljenja koles, uporabe zemljevida in lokacije, deljenja lokacije, pregleda (dovoljenih) medijskih vsebin, do možnosti plačevanja s telefonom preko QR kode, kar je na Kitajskem že bolj razširjeno od plačevanja z bankovci. Zdi se, da je mobilni telefon že postal podaljšek telesa. WeChat namensko ne šifrira podatkov, potrebna je registracija uporabnika, komunikacija preko te platforme pa je nadzorovana s strani vladnih služb. Gre za centralno nadzorovan sistem, ki ga uporablja večina državljanov. Sumljiva komunikacija vodi k povabilo na razgovor k obveščevalni službi, kar pomeni, da poleg cenzure deluje tudi samocenzura.

 

Foto 3 in 4: Vojaške straže so navzoče na marsikateri ulici Pekinga in skoraj na vsaki metro postaji (Peking)

Tudi mediji so regulirani, zaradi česar je omejen dostop do informacij. Kar se je jasno pokazalo v pimeru pogina rib na plaži v Sanyi. V medijih je bila novica, da je to bila posledica nezakonitega ribolova s pomočjo dinamita. Kot posameznik (ali tudi kot organizacija) pa skoraj nimaš možnosti dobiti ali iskati drugega mnenja o tem. Večina tudi verjame temu, kar mediji poročajo in niti ne pomisli, da je v ozadju kakšen resnejši sistemski problem z onesnaženjem, kot pa zgolj nespametno početje ribičev.

Torej na eni strani imajo zelo reguliran prostor dostopa do informacij in komunikacijskih kanalov, po drugi strani imajo pa precej dereguliran gospodarski oz. predvsem potrošniški sektor, ki se je zelo razpasel. Trgovine, blagovnice, supermarketi, nakupovalni centri, prodajalne, restavracije idr. so odprti vse dni v tednu, od jutra do večera. Gospodarstvo raste, državljani imajo vedno več sredstev in vedno več trošijo. To lahko počnejo kadar hočejo, ker je vse vedno odprto in večina je s tam materialnim višanjem lastnega standarda zadovoljna, zato niti ne razmišlja preveč, da nekaterih (političnih, državljanskih) pravic nima oz. so jim kratene.

 Foto 5: Odprto čisto vsak dan v letu – nakupovalni center v Pekingu

Kar je zgolj eno od protislovij Kitajske. Kulturno revolucijo, ki se je dogajala med leti 1966 in 1976 ter s katero je Mao Cetung želel izkoreniniti kapitalistične ostanke, ki so še vedno vztrajali v družbi (predvsem pa se je želel znebiti svojih političnih nasprotnikov), so kasnejši partijski voditelji po njegovi smrti označili kot največjo napako od ustanovitve Ljudske republike, saj je bila odgovorna za nazadovanje države in ogromne izgube, tako človeške kot ekonomske. No, Mao ima še vedno svoj mavzolej na Trgu nebeškega miru (Tiananmen), kamor mu dnevno tisoči nosijo bele rože in se spoštljivo poklonijo. Ravno kulturna revolucija je ustoličila velikega vodjo – tovariša Mao-a ter njegov kult osebnosti. Glede na trenutno orto-kapitalistično usmeritev Kitajske, bi si človek mislil, da se Mao vrti v grobu. Danes, preverjeno, se ni.

 Foto 6: Mao Cetungov mavzolej na Trgu nebeškega miru

In še za konec, da nadaljujem zgodbo z navezovanjem na občutke, povezane s filmi. Tokratni izbor je Blade Runner. Smog in neonske luči v nočnem Pekingu dočarajo precej podobno vzdušje. Predvsem pa to naredi kulisa Šanghaja. Samo še androidi in leteča vozila manjkajo.

 Foto 7: Znanstvena fantastika ali četrt Pudong v Šanghaju