V dveh tednih pogajanj na Baliju so se ZDA, s podporo Kanade, Japonske in Rusije, ves čas trudile preprečiti ambiciozen rezultat konference. Šele zadnji dan, ko jih je Papua Nova Gvineja pozvala, naj pokažejo voljo po boju proti podnebnim spremembam ali pa se umaknejo s poti za dosego dogovora, so se vdali in sprejeli predlagano besedilo Akcijskega načrta z Balija, ki pa je prav zaradi nepripravljenosti ZDA za prevzetje odgovornosti in zavezujočih ciljev za zmanjšanje emisij, slabši kot bi moral biti.
Indikativna območja zmanjšanja emisij za razvite države, za katere so znanstveniki ugotovili, da so potrebna za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb (25 – 40 % do leta 2020) za katere so si nevladne organizacije prizadevale, da bi bila jasno navedena v besedilu, so pristala v opombah.
ZDA in Japonska sta preprečili sprejetje močnega dogovora za prenos tehnologij, prilagajanje na podnebne spremembe in zmanjšanje emisij, ki nastanejo zaradi sečnje tropskih gozdov, predlaganih s strani držav v razvoju.
Velik minus Akcijskega načrta z Balija je tudi možnost, da si razvite države izberejo namesto zavezujočih ciljev le prostovoljne. Po drugi strani pa so se države v razvoju zavezale prevzeti merljive, preverljive dejavnosti, o katerih je možno poročati in tako sprejele svoj del odgovornosti v boju proti podnebnim spremembam.
Pogajanja o nadaljnem boju proti podnebnim spremebam so se s sprejetjem akcijskega načrta kljub temu začela – pogajanja v naslednjih dvih leti bodo ključna za dosego potrebnih dogovorov in ne moremo si privoščiti, da bi kdorkoli izpred oči izpustil ta cilj. Nevladne organizacije bodo ta čas dogajanja budno spremljale in storile vse, da se doseže močan dogovor o drugem ciljnem obdobju kjotskega protokola in se začne resničen boj proti podnebnim spremembam.
