Aktivistka za pravice staroselcev Alice Pataxó: »Moja generacija je generacija upanja.«

V začetku junija smo v Sloveniji gostili Alice Pataxó, aktivistko za pravice staroselskih skupnosti v Braziliji. Alice prihaja iz ljudstva Pataxó, ki ima svoje ozemlje vzdolž vzhodne obale Brazilije v zvezdni državi Bahia. Tam se razteza Atlantski gozd[1], ki je, prav tako kot največji in najbolj znan deževni gozd Južne Amerike, Amazonija, izjemno pomemben za naravo in ljudi.  Gre za ekosistem z edinstvenimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki pa je kritično ogrožen.

Alice je Slovenijo obiskala v okviru evropske turneje v okviru projekta OurFoodOurFuture. Pred Slovenijo so jo gostili že na Poljskem, v Nemčiji, Franciji in Belgiji. Alice je osrednji glas svojega ljudstva in po svetu ozavešča o vplivih globalnega prehranskega sistema na uničevanje okolja, kršenje pravic staroselcev ter podnebne spremembe. Prepoznavna je tudi zaradi svoje komuniciranja preko družbenih omrežij, ki jih spretno uporablja v svojem udejstvovanju in ozaveščanju o temah, ki so ključnega pomena za našo družbo in planet.

21-letna Alice nosi perjanico, ker ima poleg komunikatorske vloge v svoji skupnosti (»povo«) tudi vodstveno vlogo – je ena izmed petih vodij skupnosti. To je postala že pri 12 letih. Vodje skupnosti Pataxó sestavljajo odbor, ki se povezuje z drugimi odbori staroselskih skupnosti na regijski ravni, ti pa se na nacionalni ravni povezujejo v Združenju staroselskih skupnosti Brazilije, APIB (Articulação dos Povos Indígenas do Brasil). Alice je nastopila tudi na Podnebnem vrhu mladih v okviru podnebne konference COP26, kjer je povedala, da staroselci, zlati staroselke ženske, že stoletja živijo v sožitju z naravo in lahko njihove izkušnje igrajo pomembno vlogo pri iskanju rešitev za podnebno krizo.

Ravno zaradi te navezanosti na naravo, odvisnosti od naravnih virov so staroselske skupnosti še posebej ranljive in jih posledice podnebnih sprememb najhuje prizadenejo. Staroselske skupnosti so branitelji svojih gozdov in ostalih ekosistemov, ki jih ves svet potrebuje v boju proti podnebnim spremembam. Čeprav staroselska ljudstva predstavljajo le 5 % svetovnega prebivalstva, imajo ključno vlogo pri varovanju kar 80 % svetovne biotske raznovrstnosti. Ta boj ni le njihov, borijo se za prihodnost nas vseh. Ob tem so na dnevni ravni žrtve nasilja, doživljajo pritiske na svoja tradicionalna ozemlja, kjer so prisotni že nekaj tisočletij. So žrtve kraje zemlje (nasilnih vdorov in prilaščanja njihovega ozemlja) s strani ne-staroselskih kmetov, ki so velikokrat podprti (financirani) s strani agroživilskih korporacij.

Kar 90 % krčenja gozdov in stalih gozdnih ekosistemov se dogaja na račun širjenja površin za intenzivno kmetijstvo. Gozd se uničuje tudi zaradi rudarjenja[2] in urbanizacije. Staroselska ljudstva se ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb, kot so neredne padavine in posedično suše, soočajo tudi s pomanjkanjem vode zaradi namakanja ogromnih nasadov za surovine, ki so večinoma namenjena izvozu, veliko tudi v Evropo (Evropa je kriva za 16 % uvožene deforestacije). Poleg tega so njihove reke onesnažen s pesticidi, ki se uporabljajo pri pridelavi, nemalokrat taki, ki so v Evropi prepovedani.

Poleg medijskih nastopov se je Alice v času svojega obiska udeležila projekcije filma The Territory,[3] ki mu je sledil pogovor z njo. Povedala je, da pri varovanju gozda nima izbire, ker enostavno varuje svoj dom. Ta boj je pomemben predvsem za prihodnje generacije. Upa, da bodo tudi te poznale živali in rastline, ki jih poznamo danes. Glede prilaščanja ozemelj je povedla, da obstajata dva tipa vdiralcev:

»V Braziliji že nekaj desetletij deluje gibanje kmetov brez zemlje, s katerimi staroselci poskušajo ohranjati dobre odnose, saj imajo drugačno »politiko«. Na drugi strani pa so posamezniki, ki so zelo dobro obveščeni o mejah teritorija staroselcev in izkoriščajo revne kmečke družine, da prek njih pridejo do zemlje za pašnjo goveda oz. kmetijske nasade. Ena od korporacij, ki stojijo za takimi zgodbami je JBS, ki je eden največjih izvoznikov govejega mesa v Evropo.«

V zvezi z brazilskim predsednikom Bolsonarom je povedala, da je nasilje nad staroselci obstajalo že od nekdaj, a s prihodom Bolsonara na oblast, ki je svojih govorih to nasilje spodbujal, so se pristojne institucije – ki bi staroselce in območja, kjer živijo, morali varovati – prenehale odzivati na njihova opozorila in klice na pomoč:

»Srčno si želim, da Bolsonaro na oktobrskih predsedniških ne bi ponovno zmagal. To bi bil velik korak v pravo smer. A ostala bi težava, da staroselska ljudstva v kongresu oziroma v politiki na sploh nimamo veliko predstavnikov in podpornikov. Pomembno vlogo imajo zato različna gibanja in nevladne organizacije, ki se zavzemajo za izboljšanje položaja.«

Alice se je srečala tudi s predstavnikom Levice, Luko Omladičem. Pobudo za srečanje smo sicer naslovili na vse koalicijske stranke. Pogovor je stekel predvsem v kontekstu pogajanj in usklajevanja na ravni Evropske unije o dveh zakonodajnih predlogih Evropske komisije: predlogu uredbe, ki bo urejala uvoz in izvoz določenega blaga ter proizvodov v in iz Evropske unije, povezanega z deforestacijo in degradacijo gozdov, objavljenem 17. novembra 2021 ter o predlogu direktive EU, ki bo urejala kršitve človekovih pravic in okoljsko škodo v globalnih vrednostnih verigah podjetij, objavljenem 23. februarja letos.[4]

Alice je povedala, da Brazilja sicer ima nacionalno zakonodajo, kjer so pravice staroselskih skupnosti zapisane, a da manjka nadzor nad izvajanjem te zakonodaje in politična volja. Zato je nujna vključitev spoštovanja pravice do posesti in mednarodno priznanja človekovih pravic v oba zakonodajna predloga. Treba je zagotoviti odgovornost podjetij pri kršenju teh pravic in udejanjiti podnebno pravičnost v praksi. Želi si sodelovanja staroselskih skupnosti v procesu. Luka Omladič je povedal, da so v Levici zelo naklonjeni reševanju problematike na ravni EU in zato podpirajo stališče Focusa s predlogi izboljšav. V svojem programu imajo tudi zapisano zavzemanje za prepoved uvoza krme povezane z uničevanjem gozdov. »Zavedamo se, da je Slovenija kot del Evropske unije del problema. Ta problem želimo aktivno urediti. Pri živinoreji smo praktično samooskrbni, a krma za hrano živine so v veliki meri sojine tropine, ki pa jih v celoti uvažamo, večinoma iz Brazilije. Podpiramo pridelavo hrane, ki je lokalnega izvora in pridelana na trajnosten način«, je povedal predstavnik koalicijske stranke. Alice je dodala, da pričakujejo veliko mobilizacijo na oktobrskih predsedniških volitvah, želijo predsednika, ki se bo zavzel za pravice staroselskih ljudstev:

»Podnebne spremembe že močno vplivajo na življenje ljudi v Braziliji in želimo si vodjo, ki bo aktivno naslavljal problem podnebne pravičnosti in okolijskega rasizma žrtve katerega so staroselci. Ljudje z najmanj ekonomske moči najbolj čutijo posledice podnebnih sprememb.«

Alice se je srečala tudi s predstavniki civilne družbe. Na vprašanje, ali si lahko kako pomagajo z aktivisti v drugih državah, je povedala, da je sodelovanje na družbeni ravni in mednarodni aktivizem zelo pomemben, a je trenutni problem v tem, da brazilska vlada ne posluša niti Brazilcev, kaj šele javnost po svetu. Preko sodelovanja s tujino sicer dobijo ne le moralne podpore, ampak tudi finančno pomoč za nadzor nad teritorijem in za politične akcije.

Glede težav, s katerimi se sooča ljudstvo Pataxo je povedala, da so to razseljevanja in podnebne spremembe. Leta 2015 je njena skupnost in z njo tudi ona sama doživela zaplembo njihovega ozemlja z imenom Araticum. Alice je podrobneje razložila vpliv podnebnih sprememb:

»V Bahii so posledice podnebnih sprememb že zelo očitne. Na eni strani imamo uničujoče poplave z smrtnimi žrtvami in razseljenimi ljudmi. Na drugi strani je poleti občutno manj dežja, temperatura raste, posledica je huda suša. Dogajajo se nam ogromna nihanja pri pridelkih.«

Na vprašanje ali jo je kdaj strah za svoje življenje, je povedala:

»Ni me strah biti aktivistka, čeprav je to lahko včasih tudi nevarno. Veliko vodij je že umrlo za naše pravice in da ne bo njihov boj zaman, moramo ta boj nadaljevati. Kolektivno je pomembnejše od posameznika, posameznik se šele v skupnosti lahko zares oblikuje. Zato se moramo za naše kolektivne pravice boriti skupaj.«

Zaključila je z upanjem:

»Ko odidem iz svoje skupnosti je to zame ena najbolj stresnih situacij. Sem pa vesela in hvaležna, da lahko potujem po svetu in ljudi ozaveščam o našem položaju. Menim, da je moja generacija generacija upanja. Želim, da našim zanamcem, mojim nečakom in nečakinjam, zagotovimo brezskrbno otroštvo. Da bodo lahko mirno živeli na svojem ozemlju, ozemlju svojih prednikov. Želim si možnost izbire za staroselce. Včasih je zelo težko, težko je zaupati v človeštvo, ampak drugega mi ne preostane.«

 

Naslovna fotografija: Sabina Đogić

 

[1] Atlanski gozd v Južni Ameriki je eden izmed najbogatejših naravnih območij na planetu. V njem živijo ikonične vrste, kot so jaguarji, lenivci, tamarini in tukani. Na samo enem hektarju Atlantskega gozda lahko raste 450 vrst dreves. V njem najdemo 7 odstotkov rastlinskih svetovnih vrst in 5 odstotkov svetovnih vrst vretenčarjev. Veliko rastlin in živali je endemičnih, kar pomeni, da jih ne najdemo nikjer drugje na Zemlji.

[2] Poleg uničevanja okolja, rudarjenje prinaša uničujoče posledice za zdravje ljudi. V ljudstvu Yanomami, ki živi v amazonskem gozdu, ima 95 odstotkov pripadnikov zdravstvene težave zaradi onesnaženosti pitne vode z živim srebrom, ki ga uporabljajo rudarji, ko na njihovem ozemlju izkopavajo zlato. Pripadniki skupnosti so žrtve groženj in umorov. Poleg ljudstva Uru-eu-wau-wau so Yanomami trenutno najbolj ogroženi staroselci v Braziliji.

[3] Dokumentarni film The Territory je prejel več nagrad na mednarodnih filmskih festivalih, med drugim na Sundance Film festivalu. Film je poglobljen pogled na neutruden boj ljudstva Uru-eu-wau-wau proti uničevanju gozda, ki ga povzročajo nezakoniti naseljenci in kmetje v brazilski Amazoniji. Film, ki so ga delno posneli prebivalci Uru-eu-wau-wau, temelji na resničnih posnetkih, posnetih v treh letih, ko je skupnost tvegala svoja življenja, v upanju, da bo razkrila resnico

[4] Cilj obeh predlogov je zaščita ljudi in planeta. Oba stremita k večji preglednosti in družbeni odgovornosti poslovanja podjetij ter obveznosti izvajanja skrbnih pregledov delovanja podjetij (preskrbovalnih verig). Stališči Focusa do obeh predlogov, kaj v predlogih podpiramo in kaj pogrešamo, skupaj s predlogi za izboljšave, sta objavljeni na naši spletni strani: deforestacija in dolžna skrbnost.

 

       

Aktivnost je del projekta “Our Food. Our Future”, ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Vsebina je izključna odgovornost partnerjev projekta in ne odraža nujno stališč EU in Ministrstva RS za zunanje zadeve.