Kolesarji so do sedaj (sicer nezakonito) park prečkali po sprehajalni poti, katero so si bolj ali manj uspešno delili s pešci. Nova kolesarska pot bo potekala vzporedno s pešpotjo, a na mestih, kjer je največ konfliktov s pešci, se bo združila z že obstoječo pešpotjo. Čemu torej nova steza?
Na spletni strani MOL, kjer je priložen še nenatančen načrt, je bilo 17. julija 2014 (tudi začetek gradnje kolesarske poti) zapisano:
»Kolesarska steza bo potekala vzporedno z obstoječo potjo za pešce. Na delu, kjer bo sekala Jakopičevo sprehajališče, ni predvidenih posebnih posegov, izvedli bomo le zaris steze s črtami in piktogrami. Steza bo asfaltirana, široka bo 3, dolga pa 600 m. Od parkovne površine bo ločena z granitnimi kockami. Projektantska ocena stroškov ureditve kolesarske steze je 162.000 eur (z DDV), dela pa bodo trajala predvidoma do sredine avgusta.«
Nova kolesarska pot je speljana ob glavni sprehajalni poti vzdolž železniške proge od Ceste v Rožno dolino do tivolskega parkirišča. Steza je fizično ločena od trenutne sprehajalne poti, razen v predelu, kjer se povezovalna pot križa z Jakopičevim sprehajališčem. Kolesarske steze skozi podhod pri Moderni galeriji, glavni povezovalni arteriji med centrom in parkom, v načrtih ni. Ravno tako se s trenutnimi posegi ne bo rešil problematičen odsek povezave parka Tivoli s kolesarsko stezo ob Celovški cesti.
Prepričani smo, da je sobivanje med pešci in kolesarji na skupnih površinah možno in da bi morali tam, kjer dimenzije to dovoljujejo, sobivanje spodbujati. V to kategorijo sodi tudi sporna pot skozi park. V svetu se prepoznavajo prednosti skupnih prometnih prostorov (shared spaces), kljub občasnim trenjem med pešci in kolesarji, je v to kategorijo (čeprav ‘nelegalno’) sodila tudi pot skozi Tivoli. Pešci in kolesarji so ponos mesta – sprašujemo se, zakaj tako slovensko težimo k temu, da jih med seboj spremo namesto da bi se vsi učili sobivati. Kolesarske infrastrukture primanjkuje, zato denar raje preusmerimo tja, kjer je le-ta nujno potrebna. In če ravno govorimo o nujnosti samostojne kolesarske steze skozi Tivoli, je ta veliko bolj potrebna na odseku, kjer sprehajalna pot prečka Jakopičevo sprehajališče in še toliko bolj na klančinah, ki vodijo v podhod pri Moderni galeriji. Kmalu zgrajena ločena kolesarska steza bo kolesarjem dovoljevala večje hitrosti, kar pa lahko privede do hujših posledic, ko se bosta pešpot in kolesarska pot ponovno združili oziroma križali. Skupni prometni prostor pri uporabnikih spodbuja pozornost do ostalih soudeležencev v prometu, ločeni pasovi je ne. Poleg tega bo imela nova kolesarska steza med Jakopičevim sprehajališčem in Rožno dolino dodatno klančino, ki bo v eni smeri kolesarje odvračala od vožnje, v drugi pa pripomogla k večji hitrosti tik pred nevarno združitvijo kolesarske in peš poti.
Konflikt pešec/kolesar je vse bolj pogost pojav. Razlogi za to so razveseljujoči, saj nakazujejo na to, da se število kolesarjev povečuje. Lahko pa rečemo, da je številčnost kolesarjev na ljubljanskih ulicah presenetila, zato nanjo niso pripravljeni ne pešci, ne snovalci mestnega prostora, niti ne kolesarji sami. Boj za prostor se v toplejših mesecih še posebej poveča. Kolesarskih stez, ki so varne in začrtane po sodobnih trendih nujno potrebujemo, ravno tako pa potrebujemo več kulture v prometu – ko bomo osvojili osnovno pravilo spoštovanja in prilagajanja šibkejšemu, segregacija med različnimi oblikami prometa marsikje ne bo več potrebna.
Več informacij:
Katarina Otrin, [email protected], 059 071 327
