Focus se trenutno pridružuje mreži okoljskih nevladnih organizacij Friends of the Earth (FoE). Zaradi procesa priključevanja sodelujemo na njihovemu bienalnemu srečanju, ki tokrat poteka v Indoneziji. Na srečanju bi nas morali potrditi kot pridružene člane, na naslednjem srečanju čez dve leti, če bo vse potekalo tako kot mora, pa za redne člane. Če na kratko povzamemo delovanje Friends of the Earth, se ukvarjajo z okoljski vprašanji, predvsem znotraj socialnega in političnega konteksta. Poskušajo iskati rešitve za okoljsko in družbeno sprejemljivejše načine ekonomskega, družbenega in političnega razvoja. Trenutno se ključne usmeritve organizacije uperjene v ekonomsko pravičnost in nasprotovanje neoliberalizmu, gozdove in biotsko raznolikost, prehransko samozadostnost ter podnebno pravičnost in energijo.
Tokratno bienalno srečanje vseh članic mreže FoE poteka na južni Sumatri, v regiji Lampung, v resorju Negeri Baru. Prisotnih je več kot 100 udeležencev iz 74 držav iz vsega sveta. Kot zanimivost lahko dodam, da organizacija WALHI, indonezijska članica Friends of the Earth in letošnja organizatorica srečanja, šteje kar 2 milijona članov. Ob pristanku v mestu Bandar Lampung, ki šteje 1,2 milijona prebivalcev, smo že doživeli zanimivo presenečenje. Na »jumbo« plakatu, ki je obrnjen direktno na pristajalno stezo, nas je iz plakata pozdravljal guverner province Lampung. Lepa, a zelo nevsakdanja, gesta. Večino regije Lampung predstavlja tropski gozd (džungla), kjer imajo svoj dom tigri, nosorogi, medvedi, sloni in mnoge druge, za nas eksotične, živali. Gre za hribovito pokrajino, posejano z vulkani. Razen mesta Bandar Lampung je to večinoma ruralno, revnejše okolje, kjer prebivalci živijo ob robu gozda, del katerega je tudi pod zaščito Unesca, ter v številnih nacionalnih parkih.
Indonezija je s svojimi 250 milijoni prebivalcev tretja največja demokracija na svetu (za Indijo in ZDA) ter največja muslimanska država na svetu. V državi poteka izredno hitra urbanizacija, saj se revno prebivalstvo iz vasi seli predvsem v velika mesta. To povzroča dodatne probleme v mestih, katerih infrastruktura ni pripravljena na tolikšno število prišlekov. Da bi upočasnili te procese, so ustanovili ministrstvo za vasi, katerega namen je zagotavljanje pomoči in razvoja vasem. Nezadostnost infrastrukture se verjetno najbolj pozna v Jakarti, ki s svojimi več kot 10 milijoni prebivalcev živi v konstantnem prometnem zastoju. Javni prevoz je izredno pomanjkljiv, zato so ceste polne avtomobilov, predvsem pa motornih skuterjev, s katerimi se najhitreje pride od točke A do točke B. Storitve, kot so Uber in sorodni Grab (oboje predvsem prevozi s skuterji), so nepogrešljivi del vsakdana mnogih prebivalcev. Pešačenje in kolesarjenje v takšnih okoliščinah je smrtno nevarno. Reke v mestu so zelo onesnažene, še večji problem pa predstavlja dejstvo, da se severni del mesta pogreza, nekateri deli kar za 25 cm na leto. Tako je višina ogromnega dela mesta že približno 3 m pod gladino morja, zaradi česar je ob morju postavljen zid. Pojavljajo se ideje o gradnji nasipa, ki bi rešil mesto. Nekatere reke se že sedaj ne izlivajo v morje, ker se nahajajo nižje od morja, zato jih morajo vanj prečrpavati. Indonezija je med drugim velika izvoznica premoga, ki ga uvažamo tudi v Slovenijo za delovanje TE-TOL Ljubljana.
Guverner province, ki nas je tako lepo pozdravil iz številnih plakatov po mestu, je izkazal skrb za naše počutje in varnost tukaj tudi tako, da nam je za pot do konference, ki je potekala v uro in pol oddaljenem Bandar Lampungu, brez naše vednosti zagotovil policijsko spremstvo, s katerim smo hitreje prišli do cilja.
Vsebina mednarodne konference, ki je potekala v petek, 25.11.2016, se je nanašala na problematiko rabe in izkoriščanja gozdov ter skupnostno upravljanje z gozdovi. Konferenco je odprla indonezijska ministrica za okolje in gozdarstvo. Poleg nje so bili prisotni še sekretar za podnebne spremembe, sekretar za družbeno gozdarstvo, predstavniki ministrstva za prostor, zunanjega ministrstva ter urada predsednika države, predstavniki regionalne in lokalne oblasti ter predstavniki lokalnih skupnosti, kmečkih združenj in organizacij. Država se je zavezala, da bo 12,7 milijona hektarjev gozdov obvarovala in jih dala v upravljanje lokalnim skupnostim. Regionalni politiki se zavzemajo za ohranjanje gozdov, saj v tem vidijo lastni interes v obliki razvijanja turizma. V državi se kaže povečana potreba po zemlji in prostoru, predvsem v smislu izkoriščanja naravnih virov.
Gozd predstavlja 67 % indonezijskega ozemlja, kar je podoben odstotek kot v Sloveniji. Razni privatni interesi, korporacije in industrija poskušajo izkoriščati zemljo na različne načine, zaradi česar prihaja do konfliktov z lokalnimi prebivalci. V tej luči obljuba države, da bo 12,7 milijona ha gozdov dala v upravljanje lokalnim skupnostim, ne zveni več tako vzpodbudno in pozitivno, če vemo, da bo dala industriji na razpolaganje 33 milijonov hektarjev. Zato je logično, da prihaja do deforestacije, (ilegalnih) posekov gozdov, rudarjenja, vzpostavljanja plantaž (predvsem za palmovo olje) na občutljivih področjih ter izginjanja živalskih in rastlinskih vrst.
Država je iz različnih razlogov in vpetosti v globalno gospodarstvo strukturno omejena pri reguliranju delovanja korporacij. Ker je v trenutnem sistemu nemogoče obvarovati večino občutljivih področij, se pojavlja potreba po paradigmatskih spremembah, ki bi spremenile razumevanje razvoja.
Za konec nas je župan mesta povabil na večerjo, ki je vključevala tudi njegovo pevsko točko.
Do naslednjega zapisa, pozdrav iz vroče in deževne Sumatre.
