Kako zelene so zelene tehnologije?

Kot dandanes velja za skoraj vsako stvar, se sem in tja pojavlja tudi dvom v zeleni prehod. So zelene tehnologije res zelene ali bodo povzročile še več škode okolju? So le poslovna priložnost ali nujna rešitev v času podnebne krize?

Zdi se, da je dvom v zelene tehnologije nadomestil zanikanje antropogenih podnebnih sprememb. Če dvom v vpliv človeških družb na segrevanje planeta zaradi splošnega konsenza znanosti ni upravičen, pa je o zelenih tehnologijah vredno razmisliti. Vendar ta razmislek ne sme biti usmerjen v odlaganje zelenega prehoda ali celo zanikanje potreb po le-tem, temveč v čim hitrejši, čim učinkovitejši in pravičen prehod v nizkoogljično družbo, ki pri svojem razvoju upošteva planetarne meje.

Do tehnološkega napredka ne smemo biti nekritični, saj ima vsaka tehnologija tako pozitivne kot negativne vidike, predvsem pa je vsaka tehnologija vpeta v družbene odnose: lahko služi različnim ciljem, lahko je dostopna le nekaterim, pomembno je, kako se proizvaja (in reciklira).

So zelene tehnologije ustrezne rešitve, boljše od fosilnih goriv?

Vse zelene tehnologije niso idealne iz vidika vplivov na okolje, so pa mnogo boljše od fosilnih goriv. Poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) ugotavljajo, da so emisije iz fosilnih goriv prevladujoči vzrok globalnega segrevanja. Leta 2018 je kar 89 % svetovnih emisij CO2 izviralo iz fosilnih goriv in industrije. Pri tem je največji vir izpustov premog, nič manj problematično ni izgorevanje nafte, ki povzroči okoli tretjino izpustov toplogrednih plinov (TGP). Zadnje poročilo IPCC ugotavlja, da moramo v izogib najhujšim posledicam podnebnih sprememb v državah OECD že v tem desetletju prenehati z uporabo premoga. Pri tem pa morajo države opustiti tudi vsa nova raziskovanja in proizvodnjo fosilnih goriv ter subvencije usmeriti v obnovljive vire energije (OVE).

Tudi OVE seveda niso brez omejitev in problemov, a so, glede na prej zapisano, nujnost. Vsekakor pa bo potrebno narediti še veliko sprememb na drugih področjih. Velik problem predstavlja to, da se tranzicijo dojema le kot zamenjavo energenta. Prednostno potrebujemo rešitve, s katerimi bomo drastično zmanjšali porabo energije. Poleg tega moramo nujno zagotoviti demokratizacijo upravljanja z življenjskimi viri in pravično porazdelili bremena prehoda. Celovito moramo pristopiti k prestrukturiranju naše družbe in gospodarstva. Le v tem primeru bodo lahko trajnostne oz. zelene tehnologije odigrale ustrezno vlogo.

Odvisnost od redkih kovin in reciklaža odpadkov.

Tehnologije za proizvodnjo “zelene energije” niso okoljsko nevtralne in neoporečne. Ravno zato je potrebno zagotoviti, da napore prednostno usmerimo v zmanjšanje rabe energije – najbolj zelena je tista energija, ki je ne porabimo. Vsekakor pa ob tem velja izpostaviti, da je danes med nami veliko ljudi, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih energetskih storitev in zato npr. ne morejo ogrevati ali razsvetljevati svojega doma, zato varčevanje z energijo ne more biti odgovor za vse. Ampak če pogledamo neželene stranske učinke zelenih energij, so lahko podobni kot pri tradicionalnih virih energije: netrajnostno izčrpavamo naravne vire, pogosto tako, da jih kopljejo slabo plačani rudarji, ki nimajo zagotovljenih osnovnih delavskih standardov, v državah, kjer negativne posledice (odpadki rudarjenja, onesnaženje zaradi rudarjenja, zdravstvene težave delavcev in okoliških prebivalcev…) ostanejo doma, denar pa gre v žepe multinacionalke, ki niti ne plača davkov. Hkrati puščajo kupe odpadkov, ki bodo breme še prihodnjim generacijam, danes pa odpadke večinoma odpeljejo na globalni Jug, med najbolj brezpravne ljudi, ki se takim dejanjem ne morejo upreti. Zato sprememba energenta brez spremljajoče celovite spremembe ustroja naše družbe in gospodarstva ne bo dobra za okolje in družbo.

Kaj lahko storimo?

Potrebujemo takojšnjo opustitev vseh fosilnih virov energije in intenzivno investiranje v obnovljive vire energije, ukrepe energetske učinkovitosti, javni potniški promet, premestitev tovornega prometa na vlake, preobrazbo prehranskega sistema idr. A ob tem moramo razmisliti predvsem na kakšen način danes produciramo, kakšne posledice to prinaša in kako jih odpraviti. Na eni strani moramo poskrbeti, da z ustreznimi in pravočasnimi rešitvami preprečimo najhujše posledice podnebnih sprememb, na drugi strani pa zagotoviti, da bomo znotraj planetarnih omejitev vsi živeli dostojno.

Tu pa ne moremo mimo trenutnega načina produkcije, kapitalizma. Neskončna akumulacija kapitala, ki določa kapitalistično gospodarstvo, za svoj končni cilj postavlja zgolj profit. Ta pa ostaja le v rokah peščice, medtem ko se družbene posledice okoljskega uničenja preložijo na ramena vseh ljudi. Zato moramo sočasno stremeti k drugačnemu načinu produkcije dobrin. Takšnemu, ki bo temeljil na zadovoljevanju resničnih in z okoljem ter družbo usklajenih potreb ljudi. Okoljsko krizo moramo tako začeti obravnavati kot priložnost, da si na novo, glede na naše skupne potrebe, zamislimo bolj demokratične načine gospodarjenja z viri, proizvodnje osnovnih dobrin in zagotavljanja storitev. Zato je za spremembe ključno tudi politično udejstvovanje v lokalnih okoljih, na delovnih mestih in sindikatih ter priključitev samoorganiziranim političnim gibanjem ter gradnja alternativ od spodaj navzgor.

»Zeleni kapitalizem« ni rešitev.

Dejstvo je, da okoljska kriza in njene katastrofalne socialne posledice, nista simptom odklonov kapitalizma, pač pa njegovi temeljni značilnosti. Težnje kapitalizma po nenehni rasti so nevzdržne na planetu z omejenimi dobrinami in nosilnimi sposobnostmi. To velja tudi za »zeleni« kapitalizem. O tem pričajo tudi številni novejši empirični dokazi o porabi virov in  emisijah toplogrednih plinov[1]. Ti kažejo, da ob nenehni gospodarski rasti na svetovni ravni ni mogoče v absolutnem smislu ločiti uporabe virov in emisij TGP od rasti BDP. Zgovorno je, da danes že nekatere konservativne institucije, kot je Evropska agencija za okolje, ugotavljajo, da so upad biodiverzitete, podnebne spremembe, onesnaženost okolja, neizpodbitno povezane z gospodarsko rastjo.

Električni avtomobili niso alternativa za trajnostno mobilnost.

Električni avtomobili so način ohranjanja statusa quo z zamenjavo energenta. Električni avtomobili zasedajo enako prostora na cestah in v mestih, so enako nevarni za prometne nesreče, predvsem pa povečujejo porabo električne energije, medtem ko bi morali napore usmeriti v razogljičenje proizvodnje elektrike in v njeno čim bolj učinkovito rabo, zato bi bilo smiselno floto e-avtomobilov omejiti na tiste, resnično potrebne. Vendar pa avtomobilska industrija želi zgolj nadomestiti profite iz prodaje klasičnih avtomobilov z električnimi.

S tem problemom se soočamo tudi v Sloveniji. Dolgoročna strategija Slovenija in Nacionalni energetski in podnebni načrt predvidevata ohranitev praktično enakega števila osebnih avtomobilov in minimalna prizadevanja na področju javnega potniškega prometa. V nasprotju s tem potrebujemo intenzivno vlaganje v cenovno in lokacijsko dostopen ter učinkovit  javni potniški promet. Kjer direktne povezave z avtobusom ali vlakom niso mogoče pa poskrbeti za ustrezne rešitve kot so vaški taksiji, souporaba vozil, izposoja koles, minibusi itd. Delujoč javni potniški promet ni boljša rešitev samo za okolje, temveč tudi iz socialnega vidika, saj imajo danes številni deli družbe slabšo socialno in ekonomsko vključenost, ker nimajo dostopnega javnega prevoza, ne morejo pa voziti avtomobila (mladi, starejši, ljudje z zdravstvenimi težavami ali gibalno ovirani…).

Ali premalo govorimo o negativnih učinkih zelenih tehnologij? 

V zadnjih letih smo priča kar številnim člankom, prispevkom in raziskavam, ki izpostavljajo negativne vidike zelene tehnologije. Konec koncev se takšnih prijemov poslužuje tudi fosilni kapital, ki se še vedno na vse pretege bori za svoj kos pogače profitov. Številni  s strani industrije fosilnih goriv financirani prispevki izpostavljajo negativne učinke OVE, kot ustrezne rešitve pa prikazujejo zajemanje in shranjevanje ogljika (ang. Carbon capture and storage – CCS), zemeljski plin, v skrajnih primerih pa, celo pod pretvezo pravične tranzicije, nadaljnjo rabo premoga.  O neželenih učinkih zelenih tehnologij pa se včasih radi potrudijo govoriti in pisati tudi zagovorniki jedrske energije.

Zelene tehnologije so pomemben mehanizem, ki ga lahko uporabimo za dosego prehoda v okoljsko trajnejšo in pravičnejšo družbo. Skoraj dvesto let pehanja za gospodarsko rastjo in profiti so nas pripeljali do točke, kjer je ukrepanje nujno, saj nas sicer čaka podnebni zlom. Zelene tehnologije niso brez okoljskih posledic – kot pravijo, ne moreš narediti omelete, če ne razbiješ jajc – vendar so nujne, saj lahko nadomestijo fosilna goriva, ki so neposredni vzrok globalnega segrevanja. Najbolj pomembno vprašanje je, kako bodo te tehnologije uporabljene, kdo bo imel nadzor nad njimi in komu bodo služile, ter seveda, kakšni bodo drugi ukrepi zelenega prehoda, ki ga brez kančka dvoma nujno potrebujemo.

[1] Npr. J. Hickel in G. Kallis (2019): Is green growth possible? New Polit. Econ. 1–18.

Avtor zapisa je strokovni sodelavec Focusa Taj Zavodnik.