Ljudje se odpovedujejo toplim obrokom, da lahko energetska podjetja še naprej bogatijo

Neuspela zgodba liberalizacije energetike v Evropi

Zgodba o liberalizaciji energetskega sektorja je v srži ideje o Evropski uniji. Evropska komisija je napovedala, da bo energetska liberalizacija privedla do znižanja cen energije. Cilj energetske liberalizacije je bil uvesti konkurenco in se znebiti tržnih monopolov. Vendar pa akademske raziskave, ki temeljijo na empiričnih podatkih, kažejo, da energetska liberalizacija ni dosegla svojih ciljev. Namesto napovedanega znižanja cen električne energije in plina, kot posledice energetske liberalizacije in privatizacije, se je zgodilo ravno nasprotno in cene za odjemalca so se zvišale.

Eden od prvih člankov, ki se ukvarjajo z učinki liberalizacije na cene življenjskih potrebščin (Steiner 2001) ugotovlja, da liberalizacija lahko vodi do večje učinkovitosti, vendar ta povečana učinkovitost ne vodi nujno do nižjih cen za potrošnike. Kasnejše analize so pokazale podobno: uporabniki energije plačujejo ceno liberalizacije z na splošno višjimi cenami. Namesto da bi se znebili monopolov prej javnih podjetij, je energetska liberalizacija privedla do nadaljnje koncentracije lastništva energetskih podjetij.

Posledica naraščajočih cen je energetska revščina, ki je sedaj zelo razširjena po vsej EU in je neenakomerno porazdeljena po družbenih skupinah in regijah.

Prav tako, v nasprotju z napovedmi, energetska liberalizacija ni vodila k ustvarjanju kakovostnih delovnih mest. Nasprotno: energetska liberalizacija je povezana z izgubo delovnih mest. Med letoma 1995 in 2004 je bilo v EU-15 izgubljenih med tretjino in četrtino delovnih mest v elektroenergetskem sektorju. Energetska liberalizacija ni povzročila le izgube delovnih mest, temveč je spremenila tudi naravo dela: tehnična in vzdrževalna delovna mesta so se zmanjšala, povečalo pa se je število pravnega, marketinškega in prodajnega osebja, pri čemer so podjetja dajala prednost pridobivanju strank na liberaliziranem trgu. Razen tega se je pokazalo, da je razdrobljenost proizvodnje energije skupaj z zunanjim izvajanjem spodkopala pogajalsko moč sindikatov in pravice delavcev.

Dobički energetskih podjetij na račun izkoriščanja ljudi

Desetletja se je EU trudila, da bi čimbolj liberalizirala energetiko, danes, ko Putin kaže zobe, pa hiti nadzirati cene, prilagajati davke ipd. Ali je morda čas, da pripoznamo, da projekt liberalizacije ni bil uspešen? Da bi bilo treba proces ustaviti in energijo pripoznati za netržno dobrino ter prenehati z njo polniti žepe energetskih trgovcev in podjetij na račun najranljivejših in na račun državnih proračunov?

Generalni sekretar Organizacije združenih narodov (OZN) Antonio Guterres je v začetku avgusta 2022 ostro kritiziral naftna in plinska podjetja po svetu, ki zaradi krize z visokimi cenami energentov kujejo “nezaslišane dobičke” na račun najrevnejših ljudi. Dejal je, da je njihov pohlep grotesken. “Ta grotesken pohlep je prizadel najrevnejše in najranljivejše, ob tem pa uničuje naš edini dom,” je izpostavil Guterres.

Dva nedavna naslova iz časopisa Guardian opozarjata: ‘Velika naftna podjetja ožemajo človeštvo do suhega’ in ‘Energetska podjetja puščajo kri britanskim družinam’. Tudi v Sloveniji so nekateri strokovnjaki opozorili, da rast cen energije, sploh električne, ni utemeljena z ničemer drugim, kot s špekulacijo.

Glede na to, da številni glasovi opozarjajo na to, da nas energetska podjetja pač – po domače povedano – nategujejo, zato da si izdatno napolnijo žepe, bi bil primeren trenutek za to, da se vlade v Evropi, vključno s slovensko, vprašajo, kako zajeziti takšno nesprejemljivo dogajanje.

V Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi, so vlade sprejele različne ukrepe za blaženje šokov, ki jih povzroča energetska draginja. Večino stroškov teh ukrepov bodo nosile predvsem države, saj ukrepi bodisi zmanjšujejo prihodke v proračun (npr. znižanje davkov in trošarin) bodisi povečujejo izdatke (npr. nadomestila za izgubljene prihodke zaradi regulacije cen za energetske podjetja). Davkoplačevalci tako torej posredno darujemo svoj denar za kovanje ogromnih dobičkov energetskih podjetij, namesto, da bi ga namenili tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Najbolj ranljivi med nami se že od pandemije vse bolj soočajo z dilemo ‘ali jesti ali se greti’ (oz. hladiti v poletnem času). Že danes so stiske hude, jeseni oz. pozimi pa bodo še hujše. Ne samo, da se ljudje zaradi tega soočajo z zdravstvenimi težavami in duševnimi stiskami, ljudje, ki gledajo, kako na račun njihovega životarjenja podjetja kopičijo dobičke, niso zadovoljni ljudje. Kot pravi Owen Jones, kolumnist v Guardianu, so se ‘…gospodinjstva spremenila v bankomate za delničarje energetskih velikanov’. Ko so ljudje v skrbeh že zaradi več hudih stvari (vojna v Ukrajini, požari in suša po Evropi…), res ni treba zanetiti dodatnih iskric v socialnem miru.

In kaj se medtem dogaja z dobički energetskih podjetij? Namesto, da bi jih npr. masovno vložili v obnovljive vire energije ali energetsko učinkovitost ter tako naredili osnovo za energetski prehod, ki je zaradi pregretega planeta nujen, jih razdelijo delničarjem, večinoma ljudem, ki so že tako dobro zaščiteni pred ekonomskimi težavami in podnebno krizo.

Kako podivjani energetski sektor pripeljati nazaj pod nadzor?

Nujno bi bilo močno in progresivno obdavčiti dobičke energetskih podjetij. Tako bi po eni strani zamejili interese podjetij za izčrpavanje ljudi za kopičenje dobička, po drugi strani pa bi povečali prihodke v državno blagajno. Če že podjetja sama ne vlagajo v energetski prehod, bi morale narediti potrebna vlaganja države, plačati pa jih iz višjih davkov podjetij. Seveda bi se lahko višje davke uporabilo tudi za to, da se najranljivejšim, ki si ne morejo privoščiti energetskega prehoda, zagotovi energetska prenova domovanj in vključevanje v energetske skupnosti za rabo obnovljivih virov energije.

Toda višji in bolj ambiciozni davki ponujajo le delen odgovor, saj bi se bilo treba ukvarjati s strukturnimi napakami energetske industrije, ki je vlade nikoli ne bi smele predati dobičkarjem. Resno bi se morali začeti pogovarjati – ne samo v Sloveniji, temveč predvsem na ravni EU – o tem, da obrnemo proces liberalizacije energetskega sektorja. Povrnitev vladnega nadzora bi bila dolgoročna rešitev pokvarjenega sistema. Evropske vlade morajo zaščititi ljudi, še posebej tiste najbolj ranljive, pred negotovostmi liberaliziranega trga z energijo. Energijo bi morali dekomodificirati, torej spremeniti iz tržne v netržno dobrino – le tako nam trgovci z energijo ne bi krojili življenj.

Avtorica zapisa je dr. Lidija Živčič.