Med neposredno demokracijo, agroživilskimi multinacionalkami in skupnostnim ekoturizmom

Živa se je vrnila z reportažnega potovanja po Boliviji, ki je bil organiziran v okviru projekta Our Food. Our Future. Odpravila se je po poteh deforestacije. Na pot je šla skupaj s fotografom Matjažem Krivicem in novinarko Dela Majo Prijatelj Videmšek. Bolivija je država, ki ima v zadnjih nekaj letih tretjo najvišjo stopnjo krčenja gozdov na svetu (za Brazilijo in DR Kongo). Vodilna vzroka za izgubo gozdov ali hudo degradacijo gozda v Boliviji sta obsežna govedoreja in proizvodnja soje, ki se prideluje predvsem za krmo za živino. Tudi nezakonita sečnja lesa in širjenje nove cestne infrastrukture (za črpanje nafte in plina, rudarjenje, proizvodnjo soje in proizvodnjo sladkornega trsa za etanol) sta bila v zadnjih letih množična.

BLOG, 4. DEL

V spremstvu gozdnega inženirja

Iz San Ignacia smo uspeli najti taksista, ki nas je peljal v San Rafael. Bili smo utrujeni in naveličani vožnje po stranpoteh (glavna cesta je bila blokirana – morda pa bodo jutri sprostili blokade?). Mestece San Rafael je delovalo bolj zapuščeno in manjše od San Ignacia in Concepcion. V okolici glavnega trga sta bila samo dva hotela, od katerih je eden zaprt od začetka blokad (vtis je bil, da že dlje), drugi pa ni nudil zajtrka. Lahko se zahvalimo Matjaževi vztrajnosti in »dolgemu jeziku«, da so nam vseeno pripravili zajtrk. Tudi večerje ni bilo enostavno najti. A so nas usmerili h gospe, ki je imela »gostilno« praktično v dnevni sobi. Moram priznati, da je bilo kosilo zelo dobro in celo malce drugačno od klasičnega vegetarijanskega: riž, jajce, vendar še koruzna juha (kao brez mesa) in priloga iz stročjega fižola in paradižnika.

Že pred večerjo pa smo se dobili z gozdnim inženirjem Pedrom Languideyem, ki je zaposlen v organizaciji FCBC – fundacija za opazovanje gozda v Chiquitanii. Dela pa tudi za občino San Rafael, kjer je tudi zadolžen za opazovanje in upravljanje z gozdovi na lokalni ravni. V dnevu in pol nas je popeljal naokoli, od novo nastalih plantaž soje, katerih lastnik je brazilsko podjetje, do novih pogorišč, ter tudi do manjših skupnosti, kjer pridelujejo oglje. Velik del tega je, spet, bil na pol legalno ali popolnoma nelegalno izsekan gozd.

Obiskali smo tudi nelegalni zaselek, kjer že desetletje živi skupnost t. i. interculturales. Bili so precej zadržani ob našem obisku, ter Pedru kar malce zažugali, da se mora naslednjič napovedati, ko pride. Občasno imajo namreč sestanke, kjer se pogajajo o območjih, ki jih lahko uporabljajo za kmetijstvo in gozdnimi območji, ki morajo ostati nedotaknjena. Preden nas je gospod uspel opozoriti, pa smo na srečo že posneli nekaj posnetkov z dronom. V samo skupnost nismo mogli vstopiti. Do skupnosti je vodila gozdna cesta, po kateri smo se vozili eno uro. Bili smo že kar malce nervozni, saj smo imeli ambiciozne načrte, kaj vse želimo videti. Ponovno se je zgodilo, da je bil gospod, ki nas je vozil naokoli, presenečen nad količino posekanega gozda, sploh, ko smo se ustavili ob novih plantažah soje.

FCBC podatke o posekih in požigih natančno beleži, tako s pomočjo terenskega osebja, gozdnih inženirjev, kot je Pedro, kot tudi preko satelitskih posnetkov. Kasneje smo se srečali še z dvema predstavnikoma organizacije: z Arleen Taceo, ki vodi lokalne skupine in okoljski krožek v Santiagu de Chiquitos ter z Oswaldom Maillardom, ki podatke o krčenju gozdov zbira tako preko satelitskih posnetkov kot tudi iz terena in pripravlja poročila v centrali v Santa Cruzu.

Srečali smo se tudi z županom San Rafaela, ki nam je predstavil delovanje občine. Tudi sam je govedorejec in član govedorejskega društva v San Rafaelu. Študiral je v Španiji, kjer je nekaj časa želel postati duhovnik, a si je kasneje premislil. Zdaj je poklicni župan. Obrazložil nam je, zakaj je splošna stavka pomembna – v občini je več skupnosti, med drugim staroselskih, ki potrebujejo osnovno infrastrukturo, kot je pitna voda. Sredstev občina nima dovolj, ker mora poskrbeti tudi za novo nastajajoče skupnosti t. i. interculturales, ki ob naselitvi nimajo nobene infrastrukture (kot je na primer voda, šola ipd.) in so po večini neregistrirani prebivalci občine. Zato je, po njegovih besedah, nujno, da pride čim prej do štetja prebivalstva, saj občine dobijo sredstva glede na število prebivalcev. Opozoril je tudi na problem neusklajenega delovanja in različnih interesov med državnimi institucijami in lokalnimi ter regionalnimi organizacijami, ki se pogosteje zavzemajo za ohranitev okolja.

Problematika vode in neposredna demokracija

Naslednjega dne pa se je zgodba ponovila… kako naj pridemo do San Jose de Chiquitos? Oddaljen je nekaj sto kilometrov, a je cesta bolj ali manj prazna, javnega prevoza ni, na cesti pa blokade.

Z gospodom, ki nas je vozil po okolici San Rafaela smo se dogovorili, da nas pelje do polovice poti, do staroselske skupnosti Miraflores. Pedro in voznik sta bila sicer v dvomih o tem, kako bomo lahko nadaljevali pot, saj nista vedela, ali bomo lahko od tam prišli do San Joseja. V Mirafloresu namreč ni nastanitev. A smo vseeno vztrajali in odrinili. In ne samo to – v Miraflores smo prišli ravno 15 minut pred začetkom ljudske skupščine, ki se odvija enkrat mesečno in na kateri se izvoljeni staroselski poglavarji (caciques) in prebivalci kraja sestanejo in se pogovarjajo o težavah skupnosti in iščejo rešitve. Tokratna skupščina je trajala kar osem ur, saj so imeli veliko tem za pogovor, pripravljali pa so se tudi na volitve novega poglavarja. Enkrat letno izvolijo novega poglavarja in delovne skupine (na primer za vodo), ki morajo rotirati. Skupščine se je udeležilo res veliko ljudi. Običajno se je udeleži še več, a zaradi splošne stavke in oteženega prevoza niso mogli priti iz bližnjih zaselkov.

Izkoristili smo priložnost in pristopili k poglavarju, ki je privolil v kratek pogovor. Na kratko nam je opisal težave skupnosti. Zaradi vse večjega izsekavanja gozda in vse večje porabe vode s strani agribiznisa (plantaže monokultur in velike posesti za živinorejo), novonaseljenih skupnosti, ki zasedajo ozemlja in se ukvarjajo z monokulturami ter podnebnih sprememb (suša se je podaljšala za nekaj mesecev, dežja pa še kar ni), se soočajo z vse večjim pomanjkanjem vode. Opisal je tudi način organiziranja skupnosti. Skupnost tudi sama zbira sredstva za postavitev vodnjaka, a to ni dovolj. S temi sredtvi so že naredili nekaj vrtin. A sredstev je potrebnih še več, ob pomanjkanju vode in praznih vodnjakih pa skupnosti ne bi smele biti podvržene trgu, temveč bi morale imeti zagotovljen dostop do pitne vode.

Problematiko pomanjkanja vode, ki povzoča sušo in zaradi katere so ljudje ne samo brez vode za kmetijstvo, temveč tudi brez pitne vode, je opisal bolivijski novinar Roberto Navia v dveh člankih, ki sta nastala v času našega obiska v Boliviji: Ekspedicija v epicenter žeje in Kriza s pitno vodo je v Boliviji že realnost. Roberto nam je pomagal s kontakti posameznikov in organizacij, s katerimi smo naredili intervjuje in ki so nas usmerili k drugim pomembnim sogovornikom. Raziskuje področje deforestacije in uničevanja okolja v Boliviji in širši regiji.

Imeli smo še več sreče, saj smo spoznali gospoda, ki tekoče govori angleško. Povedal nam je svojo zgodbo in nas povezal z učiteljem, ki nas je peljal v šolo. Pred stavbo so bile sončne celice ter povezava za internet – ki pa žal ni delovala, saj ni bilo dovolj sredstev za naročnino. Sončne celice in napeljavo je financirala Japonska ambasada, ki pa ni poskrbela tudi za nadaljnje delovanje naprav. To je klasična zgodba pomanjkljivega razvojnega financiranja – ko financerji poskrbijo za infrastrukturo (kot enkratno intervencijo), ne poskrbijo pa za trajnost delovanja.

Na šolskem igrišču je bilo živahno. Na sredi dvorišča je pod velikim mangovim drevesom stal rezervoar s pitno vodo za šolarje. Vodo, ki so jo med tekanjem med odmori lahko pili učenci, je plačeval kar eden izmed učiteljev. Namreč kupovati so jo morali od privatnikov, ki so jo drago zaračunali. Vas je sicer imela več vrtin in vodnjakov, ki so se izsušili. Nekateri vodnjaki so imeli pomanjkljivo infrastrukturo (ni bilo cevi in drugih pripomočkov, s katerimi bi lahko črpali vodo in za katere občina ni imela sredstev). Teren je namreč precej suh, podtalnice skoraj ni – Chiquitania namreč leži na brazilski plošči, kar pomeni, da ne morejo vrtati globoko.

Naravni parki med občinami in državo ter naša sopotnica – sreča

Tretja sreča tega dne je bil voznik, ki nas je bil pripravljen peljati do San Jose de Chiquitos, ki je vstopno mesto v turističen in ohranjen vodnat predel Bolivije.

Zanimivo je, da so v Boliviji naravni parki lahko zavarovani na treh ravneh: občinski, regionalni in državni ravni, ki niso nujno usklajene. Problem nastopi, ko se občine zavzemajo za ohranitev naravnih parkov in gozdov, medtem ko državne institucije podeljujejo dovoljenja in koncesije za poseganje v gozd. Bodisi za kmetijstvo, živinorejo, naselitev ali rudarjenje.

Našli smo fotografijo iz leta 2021, ki jo je posnel priznani fotograf in je prikazovala pot, po kateri smo se odpravili, z ohranjenim gozdom na obeh straneh. Tako smo se odpravili po poti, kjer naj bi Matjaž posnel fotografijo prazne in ravne ceste (ki jo gradi kitajsko podjetje po državnem načrtu), z ohranjenim gozdom. Želeli smo namreč pokazati na vpliv ceste, ki se zajeda v ohranjeno naravo. A predela, kjer bi bil gozd ohranjen na obeh straneh ceste v letu 2022 ni bilo več. Povsod so bila velika polja.

Na sredi poti smo videli plantažo, ki so jo s težko kmetijsko mehanizacijo pripravljali na setev. Ustavili smo se in Matjaž je že poniknil skozi grmovje loviti fotografije. Medtem pa smo z Majo in voznikom čakali. Z daljnogledom smo opazovali papige in tukane ter druge ptiče, metulje in bližnjega kmeta z desetglavo čredo krav. Po pol ure smo začeli pogledovati proti grmovju, v katerega je poniknil Matjaž. Prepričani smo bili, da že sedi na traktorju in fotografira. Po eni uri nas je že skrbelo. Delavci na plantažah običajno niso bili najbolj veseli, ko so nas videli z dronom in fotoaparatom. Upali smo, da se mu ni kaj zgodilo. A je po uri in pol prispel z nasproti vozečim avtomobilom (zaradi blokade ceste avtomobilov ni bilo na pretek), pred tem pa je prehodil nekaj kilometrov po žgočem soncu in brez vode. Delavci na plantaži so bili Mormoni, seveda so ga peljali na traktorju, a so se narobe razumeli ter ga pustili približno pet kilometrov naprej po cesti. Seveda tam ni bilo signala za telefon. Malce jezni a veseli smo nadaljevali pot.

Zvečer smo spet imeli srečo – izbrali smo hotel, se povzpeli na streho in opazovali prekrasen sončni zahod. Večerjali smo v sosednji gostilni in spoznali mladega lastnika hotela (ki je bil prazen, saj zaradi blokad in stavke ni bilo gostov). Beseda je dala besedo in ponudil nam je, da nas zapelje v Santiago de Chiquitos, kamor smo želeli iti. Tam namreč prakticirajo trajnostni turizem, skupnost je že večkrat zavarovala naravni park pred vdori rudarskih podjetij, posameznih skupnosti intercuturales in drugih, pa še ena izmed enot FCBCja je tam. Arleen Taceo je domačinka, ki je doštudirala biologijo in se vrnila v Santigo, kjer je vodička po praku, izobražuje mladino o varovanju okolja in sodeluje s skupnostjo pri varovanju okolja. Zaposlena je pri FCBC, enota Santiago. Pričakala nas je v prostorih organizacije, kjer tudi pripravljajo dogodke na temo skupnostnega varovanja gozdov in sodelovanja z različnimi deležniki.

Arleen nas je peljala na bližnje hribovje (serrania) Santiago in nam medtem opisovala svoije delo, načine s katerimi skušajo obvarovati naravno območje in sodelovanje z institucijami. Vzpostavljajo trajnostni turizem, uredili so planinske poti, sama pa tudi vodi skupine na oglede. Po 40 minutah hoje smo prispeli na začetek planote, kje se nam je odprl pogled na zeleno morje – naravni rezervat oz. dolino Tucavaca. Videli smo osamele skale, ki jih imenujejo Varuhi. Zgodba pravi, da so v starih časih plemena, ki so želela vdreti na območje, zagledala te osamele skale in so mislila, da so to velikani. Zato jih niso napadli. Nato pa smo se morali vrniti v pisarno FCBC, saj je Arleen pričakovala skupino mladih, s katerimi so pripravljali gledališko igro na temo varovanja okolja, ki jo bodo v lokalni skupnosti predstavili.

Še istega dve sva šli z Majo do izvira termalne vode Aguas Calientes, ki ga upravlja staroselska skupnost z istim imenom. Trudijo se ohraniti okolje zaščiteno. Preživljajo se s trajnostnim in skupnostnim turizmom. Zaradi blokad sva bili na izviru samo midve in dve lokalni družini, tako da smo lahko uživali v mirnem večeru, s pogledom na tukane in kresničke.

Naslednjega dne smo skušali priti do poglavarke – cacique Fatima, ki je vodja skupnosti Aguas Calientes in ima manjšo restavracijo ob izviru, a smo morali najprej do ta glavnega cacique. Spet smo imeli srečo, saj smo govorili z obema hkrati. Fatima nam je povedala, da so že večkrat ubranili okolje pred vdori, da se trudijo za sonaraven turizem in za krepitev skupnosti. To je bila zadnja točka pred vrnitvijo v Santa Cruz.

Zadnja etapa

Zadnji del poti je predstavljal največji izziv celotnega potovanja, saj smo morali priti v Santa Cruz, narediti še zadnje intervjuje in oditi proti domu. Zaradi blokad smo zamenjali kar 10 različnih prevoznih sredstev, med katerimi so bili tudi trije motorji. To je bilo precej zanimivo, vsak od nas je bil sopotnik na motorju, s kovčki in nahrbtniki vred. Pozno zvečer smo po mestnem kaosu zaprtih ulic in vijuganja z motorjem med barikadami le prispeli na začetno destinacijo. Moram priznati, da mi še nikoli ni tako pasalo pivo, ki mi ga je ponudil Ejtin mož.

Z Majo sva se naslednjega dne odpravili narediti še zadnji intervju. Srečali sva se z Oswaldom Maillardom pri njemu doma (saj veste – blokade, stavka), kjer nam je ponovno razložil, kakšen pritisk izvajata tako politika, predvsem pa veliki kapital nad okoljem v Boliviji, kjer je še ohranjen primarni gozd. Bolivija je tretja na svetovni ravni po stopnji deforestacije. Gozd pa poceni – kratkoročno (cena gozdnega hektarja je več kot trikrat nižja od cene obdelanega zemljišča. Ceno za izsekovanje pa plačujejo lokalne skupnosti in prihodnje generacije, zaradi spreminjanja podnebja).

Iz Bolivije v Slovenijo sicer neposredno ne uvažamo veliko proizvodov (fun fact: V trgovinah v Sloveniji smo našli brazilske oreščke iz Bolivije). Tudi v Evropsko unijo ne, saj veliko pridelkov ni v skladu s standardi EU (na primer gensko spremenjena soja). A so principi izkoriščanja okolja podobni – močan kapital lovi poceni priložnosti, nezahtevno zakonodajo in sive cone pravil za izkoriščanje in profite. Na ta račun pa je uničen gozd, skupnosti in vse večji vpliv na podnebne spremembe.

Dobro je, da smo obiskali pozitivne primere ohranjanja skupnosti in naravnega okolja, kjer so posamezniki in skupnosti povezujejo, sodelujejo in jim je mar.

Morala zgodbe?

Ponovno je postalo jasno, da obisk na terenu prikaže kompleksnost globalne trgovine s hrano, vplive močnega kapitala in velikih agroživilskih podjetij na uničevanje okolja in posledice za lokalne skupnosti ter vpliv na podnebne spremembe. Človeški stik s tistimi, ki jih izkoriščanje najbolj prizadene, je ključnega pomena. Dokler bodo kapitalski interesi postavljeni nad okolje in nad interese skupnosti, bomo težko omejili globalno segrevanje in krčenje človekovih pravic. Poleg tega, da lahko sami vplivamo z vsakodnevnimi, potrošniškimi in prehranskimi odločitvami, je pomembno podpreti tudi aktivnosti organizacij, ki si prizadevajo za ohranitev okolja in pogosto nimajo dovolj sredstev, da bi se zoperstavile močnim podjetjem in politikam. Pomembno pa je tudi izvajati pritisk na politike tako na nacionalni, EU in globalni ravni, da zamejimo uničevanje in se usmerimo v trajnostni prehranski sistem.

Še bolj pomembno pri tem pa je, da je veliko organizacij in posameznikov/posameznic po svetu, ki se neposredno na terenu borijo za ohranitev okolja in zdravih življenjskih pogojev za vse. To mi je dalo moč, da nadaljujem svoje delo in prizadevanja za pravične odnose, tudi trgovinske, ter spoštovanje okolja in človekovih pravic.

3. blog iz Bolivije si lahko preberete TUKAJ.

2. blog iz Bolivije si lahko preberete TUKAJ.

1. blog iz Bolivije si lahko preberete TUKAJ.

V okviru potovanja bodo nastali tudi reportažni članki in fotografska razstava v Sloveniji.

Aktivnost je del projekta “Our Food. Our Future”, ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Vsebina je izključna odgovornost partnerjev projekta in ne odraža nujno stališč EU in Ministrstva RS za zunanje zadeve.