Ali bomo energetski prehod sploh lahko izpeljali brez kritičnih surovin? In ali je diverzifikacija virov zares prava rešitev za zahodni svet? O tem se je novinarka Večera Klara Širovnik pogovarjala s sodelavcema Focusa Eleno Lunder in Tajem Zavodnikom.

Taj Zavodnik je poudaril, da energetska tranzicija ne sme temeljiti le na zamenjavi energenta, ampak moramo družbene aktivnosti reorganizirati tako, da bomo živeli znotraj okoljskih meja. V razvitih državah globalnega severa bo treba zmanjšati porabo energije in materialov ter izpuste toplogrednih plinov, globalnemu jugu pa dopustiti nekaj več časa in prostora za zeleni prehod. Upoštevati moramo tudi velike neenakosti med prebivalstvom posameznih držav, saj številne študije kažejo, da je pritisk na okolje odvisen od dohodkov oziroma premoženjskega statusa.

“Zelo jasen je primer električnih avtomobilov, ki so način ohranjanja statusa quo z zamenjavo energenta, poleg vsega povečujejo porabo električne energije, medtem ko bi morali napore usmeriti v razogljičenje proizvodnje elektrike in v njeno čim bolj učinkovito rabo, zato bi bilo smiselno floto e-avtomobilov omejiti le na tiste resnično potrebne. Alternativa na tem mestu je javni potniški promet in druge oblike trajnostne mobilnosti, vendar je to področje še zmeraj problematično tudi pri nas: dolgoročna strategija Slovenije in Nacionalni energetski in podnebni načrt predvidevata ohranitev praktično enakega števila osebnih avtomobilov in minimalna prizadevanja na področju javnega potniškega prometa. V nasprotju s tem potrebujemo intenzivno vlaganje v cenovno in lokacijsko dostopen ter učinkovit javni potniški promet. Kjer direktne povezave z avtobusom ali vlakom niso mogoče, pa poskrbeti za ustrezne rešitve, kot so vaški taksiji, souporaba vozil, izposoja koles, minibusi.”

Pa socialne neenakosti?

Veliko povpraševanje po surovinah vodi do izkoriščevalskih praks. Za izdelavo baterij za električna vozila je med drugim potreben kobalt. Pridobivajo ga v Demokratični republiki Kongo, kar pa je povezano z velikim onesnaževanjem okolja, izkoriščanjem tamkajšnjega prebivalstva, otroškim delom in korupcijo. Ena najrevnejših držav na svetu tako plačuje visoko ceno za svetovno revolucijo zelene energije. V Kanadi je rudarjenje kobalta povezano s krajo zemlje staroselcem in povečanje območja, namenjenega rudarjenju, ponovno posega v naravovarstvena območja in domovanja staroselskih ljudstev.

“Če bomo nadaljevali po planih Evropske unije za ‘zelen in digitalen prehod’, bo to vodilo do minimalno 18-krat več litija in petkrat več kobalta do leta 2030 ter skoraj 60-krat več litija in 15-krat več kobalta do leta 2050. Primaren cilj strategije EU za zagotavljanje surovin za ta prehod je vzpostavitev trgovskih partnerstev z državami po svetu, ki so ‘bogate z viri’. Zagotavljanje okoljske in socialne trajnosti teh aktivnosti je v strategiji postranskega pomena,” je jasna Elena Lunder.

Celoten članek je dostopen v Večeru: https://vecer.com/svet/kriticne-surovine-in-materiali-je-sploh-smiselno-iskati-najdisca-blizje-evropi-10334163