Novinar Gorazd Kosmač z MMC RTVSLO je za predstavitev argumentov za in proti gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško na nas naslovil vprašanje, ali je v tem primeru referendum prava pot. Lidija Živčič je odgovorila:
“Referendum je lahko dobra pot, vendar pa bo moralo biti zelo jasno, o čem se na referendumu odločamo. Na takšnem referendumu se namreč ne bomo odločali samo o tem, ali zgraditi še en jedrski objekt ali ne, temveč predvsem o tem, ali bomo naredili premik energetike v neko drugačno prihodnost ali ne. Odločali se bomo o tem, ali bo zeleni in pravičen energetski prehod v Sloveniji sploh kdaj zaživel ali ne. Odločali se bomo o tem, ali se bomo kot družba odločili za edino zeleno energijo, to je tista, ki je ne porabimo, in rabo druge najbolj zelene opcije, to so obnovljivi viri energije, ali bomo ostali ujetniki vira energije, ki v resnici zaradi uvoza urana povečuje energetsko odvisnost. Odločali se bomo tudi o tem, ali bomo vsi postali lastniki in proizvajalci lastne energije, se povezovali v skupnosti in tako demokratizirali energetski sistem, ali ga bomo še naprej prepustili v upravljanje peščici lobistov, ki – kot smo videli na primeru TEŠ-a 6 – javnost zavajajo s praznimi obljubami. Odločali se bomo, ali v energetski prehod vključiti vse, tudi tiste, ki si sicer ne bi mogli privoščiti dostopa do obnovljivih virov energije, ali pa bodo najbolj ranljivi nadaljevali življenje na robu družbe. Navsezadnje se bomo odločali o tem, ali si želimo nadaljevanje modela, v katerem razvoj prinese koristi peščici ljudi, ki vse bolj in bolj bogatijo, stroške in tveganja pa prepusti družbi. Upam, da se bomo tega zavedali na referendumu.“
V Focusu se strinjamo, da je referendum smiseln čim prej, še preden bo vloženega preveč denarja in truda, kot je bilo v zgodbi s TEŠ6.
Ključne probleme jedrske energije pa je Živčič strnila tako:
»Kot prvo je problem, da jedrska energija predpostavlja nadaljevanje trenutnega gospodarskega modela, ki pa ga moramo nujno spremeniti. Da neskončna oziroma neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, so opozorili že številni znanstveniki. Namesto da slepo verjamemo izhodiščem, ki se uporabljajo za načrtovanje energetskega sektorja v Sloveniji, na primer da je treba energetiko načrtovati tako, da bo podpirala nenehno rast gospodarstva z nenehno rastjo rabe energije, bi seveda lahko izhodišče postavili tudi drugače. Lahko bi izhajali iz premise, da moramo korenito zmanjšati porabo energije, ker trenutna raven ni trajnostna in prinaša preveč negativnih posledic za družbo in okolje. Lahko bi najprej naredili vse mogoče, da svoja gospodarstva in družbene ureditve prestrukturiramo na način, da bi na podlagi manjšega kopičenja bogastva v rokah peščice manj negativno vplivali na planet in soljudi. Seveda pa to ne bi bilo v interesu podjetij, ki imajo koristi od proizvodnje in prodaje energije. Pod njihovim vplivom je vladajočim najlažje dati v areno vprašanje ‘JEK 2 – da ali ne?’ in pustiti, da si podporniki in nasprotniki skočijo v lase, namesto da bi postavljali relevantna vprašanja in odpirali relevantne teme.«
In poudarila nujo po zmanjšanju rabe energije:
“Zagotavljati trenutno raven porabe energije z obnovljivimi viri energije je zelo težko, ker moramo grobo posegati v okolje in naravo. Zato je prvi korak iskanje načinov za zmanjšanje rabe energije. Ob tržni logiki je težko razmišljati o pravični in zeleni energetski tranziciji, zato najprej potrebujemo drugačen pristop k razvojnemu in ekonomskemu razmišljanju. Dobro moramo prevetriti svoje pojmovanje ekonomije ter z njim povezane gospodarske politike, nato pa jih korenito preoblikovati. Logike dobička večinoma ni mogoče usklajevati z varstvom okolja in dobrobitjo družbe, zato so številne politike, ki naj bi na primer zaščitile podnebje, imele nezaželene učinke. Usklajevanje tržne logike in zelene ter pravične energetske tranzicije je Sizifovo delo – prej ko bomo to razumeli, prej bomo sposobni preiti na drugačen način razmišljanja.«
Ter spomnila na pogosto pozabljeno ali narobe predstavljeno – uran ni domač vir energije:
“Ker uran pridobivajo drugje, negativni stranski učinki rudarjenja urana niso naš problem. Trpijo jih ljudje, ki so za nas daleč od oči in srca. Zato lahko mi ob uporabi jedrske elektrike mirno spimo, medtem ko slabo plačani delavci rudnikov in okoliško prebivalstvo, na primer v Namibiji, zaradi vpliva radioaktivnosti obolevajo za različnimi vrstami bolezni, pogosto za rakom. Pred negativnimi stranskimi učinki rudarjenja za materiali, ki se uporabljajo za t. i. trajnostne tehnologije, kot so fotovoltaični paneli ali baterije za električne avtomobile, si ne zatiskamo oči – veliko nas zelo dobro ve za nečloveške razmere dela v rudnikih kobalta v Kongu, kjer pridobivamo rudo za baterije, ki jih potrebujemo bodisi za shranjevanje zelene elektrike bodisi za zelene električne avtomobile. Pred temi posledicami za okolje in družbo nas svarijo skoraj vsi energetski strokovnjaki ter še kakšen laik počez, ko se pogovarjamo o jedrski energiji, pa strokovnjaki mirno povedo, da se uran šteje kot domač vir energije, ne spregovorijo pa o strašnih zdravstvenih posledicah in onesnaževanju predelovalne verige urana. Zanimivo je, da o negativnih učinkih rudarjenja urana ne spregovori nihče, o negativnih učinkih trajnostnih tehnologij pa vsi vedo povedati tako zelo veliko,””
Celoten članek, v katerem je kljub poskusu uravnoteženosti na prvem mestu projedrsko stališče, si lahko preberete na MMC RTVSLO: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/tiselj-brez-jek-a-2-bo-za-energetiko-najpomembnejsi-drugi-tir-da-bomo-vozili-premog/683190
