V začetku marca so se na spletnem portalu rtvslo.si v rubriki Zeleni petek posvetili polemiki, ali je drugi blok nuklearke v Krškem (JEK2) res edina rešitev za zeleni prehod, sploh glede na to, da naj bi se poraba električne energije do leta 2050 podvojila. Trenutno jedrska energija v slovenski končni porabi predstavlja približno petino, uvozimo pa približno četrtino električne energije.

V Focusu smo sprejeli prošnjo za sodelovanje in opozorili na negativne plati tako same jedrske energije kot projekta gradnje novega bloka. Argumente proti je nanizal strokovni sodelavec Matjaž Grmek, ki dela na področju energije.

Ali je jedrska energija zelena?

Kot smo že večkrat javno objavili, se v Focusu ne strinjamo z odločitvijo Evropske komisije, da je vključila jedrsko energijo v svoji taksonomiji med zelene vire. Gre za green washing, ki je v veliki meri posledica političnega lobiranja držav – predvsem Francije –, ki se ukvarjajo z gradnjo in vzdrževanjem jedrskih reaktorjev po Evropi. Matjaž Grmek je spomnil, da obstajajo številni dokazi o škodljivih vplivih na naravno okolje, ki izhajajo predvsem iz procesov življenjskega cikla jedrske energije – od rudarjenja urana do skladiščenja radioaktivnih odpadkov, ki bodo bremenili tudi prihodnje generacije, in pa segrevanja rek, ki se uporabljajo za hlajenje reaktorjev. In nenazadnje, ne smemo zanemariti možnost nastanka jedrske nesreče.

“Dejstvo, da naša jedrska elektrarna stoji na geografski prelomnici in na potresnem območju, ni zanemarljivo.”

Je jedrska energija domači vir?

Večkrat smo v Focusu že opozorili tudi, da jedrska elektrarna za proizvodnjo električne energije potrebuje jedrsko gorivo – obogateni uran, ki se pridobi iz naravnega urana. V Sloveniji tako jedrsko gorivo uvažamo, trenutno iz ZDA. Matjaž Grmek je zato opozoril, da je klasifikacija, ki jedrsko energijo umešča med domače vire, sporna in zavajajoča.

Je gradnja jedrske elektrarne ekonomična?

Tako kot nekateri drugi nasprotniki gradnje JEK2 tudi v Focusu poleg okoljskih vidikov izpostavljamo med protiargumenti predvsem astronomske stroške, ki bodo nastali z gradnjo naložbe. Matjaž Grmek je poudaril, da letnica 2035 ni realna, da bo ta projekt neke vrste dražje nadaljevanje TEŠ6 in da JEK2 ne bo zgrajen brez sofinanciranja davkoplačevalcev.

 “Jedrska energija je draga in se še draži – zaradi stroškov gradnje, posojila se držijo, ker so komercialne banke ugotovile, da to ne znese in je ni zanimanja za investicije. Poleg tega se običajno vsaj za dvakrat podaljša rok izgradnje, kar spet poveča stroške. In to ne za nekaj procentov, ampak za dvakrat, trikrat.”

Alternative?

“Zelo pogosto se govori, da obnovljivi viri energije ne morejo nadomestiti klasičnega proizvodnega vira kot je jedrska elektrarna. A obstajajo študije, ki denimo za celoten Balkan predvidevajo izključno obnovljive vire energije. Gre sicer za teorije, ampak če pogledam nazaj – leta 2000 se je o sončnih elektrarnah govorilo kot o eksotični rešitvi. V dveh desetletjih smo prišli do točke, ko lahko praktično vsak postavi sončno elektrarno na lastno streho, in si s tem zniža ceno električne energije, tako da lahko predvidevamo, da se stvari tukaj ne bodo ustavile. Samo proces mora iti malo v drugačno smer, da se odmaknemo od centralnih, velikih konglomeratov energije, in se usmerimo v smer manjših, neodvisnih virov, zadrug.”

In za konec – če bi milijarde, ki bodo potencialno namenjene gradnji JEK2, investirali v razvoj in postavitev sončnih in vetrnih elektrarn, bi z njimi lahko zagotovili preskrbo za celotno Slovenijo.

Celoten članek si lahko preberete TUKAJ.