Oxfam je v sodelovanju s strokovnjaki in novinarji časnika The Guardian izvedel najobsežnejšo študijo globalne podnebne neenakosti do zdaj. Slednja je pokazala, da je elitna skupina, ki jo sestavlja 77 milijonov ljudi, vključno z milijarderji, milijonarji in tistimi s plačami več kot 130.000 evrov na leto, proizvedla 16 odstotkov vseh emisij CO2 v letu 2019. Na drugi strani pa bi po izračunih iz študije trajalo približno 1500 let, da bi nekdo v najnižjih 99 odstotkih proizvedel toliko ogljika, kot ga proizvedejo najbogatejši milijarderji v enem letu.

Raziskavo Veliki ogljični razkorak, ki se je posvetila vzrokom in posledicam ogljične neenakosti in nesorazmernim vplivom superbogate elite onesnaževalcev, so povzeli tudi v Večeru. Temo so izbrali prav zaradi približajočega podnebnega vrha COP28, kjer bo podnebna pravičnost visoko na dnevnem redu.

Kot so povzeli v Večeru, na ravni držav poročilo kaže, da so bile leta 2019 z visokim dohodkom (večinoma na svetovnem severu) odgovorne za 40 odstotkov svetovnih emisij CO2 na podlagi potrošnje, prispevek držav z nizkim dohodkom pa je znašal zanemarljivih 0,4 odstotka. »Afrika, kjer živi približno eden od šestih ljudi na svetu, je odgovorna za samo štiri odstotke emisij.«

Za Večer je podal svoj komentar tudi Boštjan Remic iz Focusa, ki je izpostavil, da je povezovanje okoljske krize in premoženjske neenakosti pomembno, saj razkriva odgovornost zanjo, s tem pa tudi napotuje na oblikovanje pravih odgovorov. »Predvsem pa postavi vprašanje o skupnem izvoru, o družbeni strukturi, ki ju povzroča. Na vrhu te strukture je prav onesnaževalska elita, ki ne prispeva le s potrošnjo luksuznih dobrih, kot so privatni leti ali jahte, ampak del svojega premoženja investira v nepremičnine ali sklade in vrednostne papirje. To pa ima škodljive družbene in okoljske posledice, saj investitorji pričakujejo donose, ti pa pridejo tudi z naložbami v proizvodnjo fosilnih goriv ali hitre mode na globalnem jugu.«

»Politični paradoks je, da zeleni prehod nujno potrebujemo, saj se bomo sicer v desetletjih znašli na robu podnebnega zloma, a so politične odločitve, vključno z ukrepi zelenega prehoda, v veliki meri oblikovane v skladu z interesi onesnaževalske elite. To ni pravičen zeleni prehod, saj stroške prenaša na običajne ljudi, ki niso odgovorni za pritiske na okolje. S tem pa takšen zeleni prehod seveda zbuja tudi odpor med ljudmi, kar ne bo koristilo razogljičenju. Potreben je politični preobrat.«

Na državni ravni pa je Remic izpostavil: »Če pogledamo skoz prizmo vpliva neenakosti na okoljsko krizo, se je vlada na primer odpovedala nepremičninskemu davku in nasploh ambicioznejši davčni politiki. Slednja je eden lažjih ukrepov, s katerim lahko država vpliva na zmanjševanje okolju škodljivih praks, hkrati pa zagotovi dodatna sredstva za javno financiranje pravičnega zelenega prehoda.«

Večerov članek: https://vecer.com/v-soboto/odstotek-najbogatejsih-je-kriv-za-vecino-izpustov-neenakost-poganja-podnebno-krizo-in-obratno-10344703

Članek na Guardianovi spletni strani: https://www.theguardian.com/environment/2023/nov/20/richest-1-account-for-more-carbon-emissions-than-poorest-66-report-says