Global Footprint Network vsako leto izračuna datum, do katerega na globalni ravni porabimo vse naravne vire, ki so na voljo za tisto leto. Slovenci smo že aprila iztrošili vse vire, ki jih lahko Zemlja obnovi v enem letu, dan globalnega ekološkega dolga pa je letos 2. avgust.
Boštjan Remic je izpostavil v oddaji Izluščeno na Radiu SI, da dan okoljskega dolga ne kaže samo na to, da na celotnem planetu živimo onkraj naravnih zmožnosti, ampak tudi na neenakosti v svetu.
»Dan okoljskega dolga je zelo dobra ilustracija, kako neenak je ta svet in kakšne velike razlike vladajo na svetovni ravni – ne samo med posameznimi državami, ampak tudi med različnimi deli prebivalstva. Gospodarstvo in prebivalstvo potroši veliko preveč naravnih dobrin. Pri tem pa se kaže odnos med tako imenovanim razvitim centrom, kateremu se Slovenija približuje, in ta nerazvitost, če tako rečemo, na globalnem jugu, ki je pogosto globalni vir vseh teh naravnih dobrin. Iz Amazonskega pragozda, iz afriških rudnikov, tropske dobrine, kava, kakav, prihajajo v ta razviti center tako za potrošnjo ljudi kot tudi potrošnjo gospodarstva. In tukaj se kaže, da en del sveta na nek način tudi živi na račun drugega.«
Sledilo je seveda novinarkino vprašanje, kako zmanjšati potrošnjo v razvitem svetu in premakniti datum ekološkega dolga.
»Ključno je, da dosežemo res velike, na nek način radikalne družbene spremembe, neko reorganizacijo družb. Ker tudi države, ki so na lestvici okoljskega dolga konec leta, imajo predvsem nižji BDP. Potrebujemo manj storitev, manj potrošnje dobrin, tako v gospodarskem življenju kot v potrošnji prebivalstva in zato se je recimo v zadnjih letih uveljavil izraz odrasti, ki kaže smer spremembe družbene logike, da se krepijo tiste dejavnosti družbe, ki krepijo skupno dobro in javne storitve. Nenazadnje je skupno dobro tudi narava. Pogosto se vprašamo, kaj lahko storimo kot posamezniki. Pogosto tudi potem kaj lahko storimo kot potrošniki, pomembno pa je predvsem, da se povežemo, da se združimo, ker skupaj smo močnejši. Nenazadnje nam tudi primeri dobrih praks v Sloveniji kažejo, da lahko recimo kot kolektiv skupaj proizvajamo elektriko in jo tudi trošimo na okoljsko prijazen način v smislu energetskih zadrug, skupnostne energetike. Da lahko recimo javni promet kot neka organizirana skupna dejavnost nadomesti potrebe po mobilnosti, ki jih trenutno zagotavljamo predvsem z individualnim avtomobilskim prevozom. To je tisti preobrat, ki je ključen. To nam nenazadnje kažejo tudi naravne nesreče. Ljudje se povežejo, krepi se solidarnost in to bi moralo postati družbeno vodilo za to, da bomo vzpostavili drugačen odnos do narave.«
Po najnovejših izračunih organizacije Global Footprint Network bi za zadovoljitev potreb prebivalstva Slovenije potrebovali biokapaciteto, ki ustreza velikosti 2,4 Slovenije.
