Mogoče nam uspe obiskati? Igra moči in vprašanje krivde … odgovor ni enoznačen.

Živa se je vrnila z reportažnega potovanja po Boliviji, ki je bil organiziran v okviru projekta Our Food. Our Future. Odpravila se je po poteh deforestacije. Na pot je šla skupaj s fotografom Matjažem Krivicem in novinarko Dela Majo Prijatelj Videmšek. Bolivija je država, ki ima v zadnjih nekaj letih tretjo najvišjo stopnjo krčenja gozdov na svetu (za Brazilijo in DR Kongo). Vodilna vzroka za izgubo gozdov ali hudo degradacijo gozda v Boliviji sta obsežna govedoreja in proizvodnja soje, ki se prideluje predvsem za krmo za živino. Tudi nezakonita sečnja lesa in širjenje nove cestne infrastrukture (za črpanje nafte in plina, rudarjenje, proizvodnjo soje in proizvodnjo sladkornega trsa za etanol) sta bila v zadnjih letih množična.

Blog, 3. del

Otežena sledljivost dovoljenj certifikatov

Še vedno v kraju Concepcion, smo obiskali eno izmed žag, kjer manjšim gozdarjem nudijo storitve obdelave lesa. Ena za drugo so stale površine z najemniškimi žagami. Nasproti njih je stala velika žaga, katere lastnik je iz Irske. Pravijo, da večino lesa proda v tujino (Kitajska, ZDA, Evropa).

Pogovarjali smo se z gospodom, ki želi ostati neimenovan. Zapustil je uradniško službo v Santa Cruzu. Ker mu je svak gozdarstvo in trgovino z lesom (oz. hlodovino) predstavil kot dobičkonosno, se je odločil za selitev v Concepcion. Pravi, da se lahko dobro živi od prodaje hlodovine. Večino hlodov proda na notranjem Bolivijskem trgu, precej tudi kitajskim trgovcem, ki sami pridejo do žag in se pogajajo o ceni.

Za pridobitev dovoljenja za posek opravijo uradniški postopek, ki traja nekaj mesecev in vodi do označenja dreves za posek, določitve koordinat za posamezno drevo in izdajo certifikatov za posekana drevesa. Sam pravi, da posekajo okoli 50 dreves na dan. Opisal je tudi načine, kako nekateri zaobidejo pravila in lahko certificirajo tudi hlode, ki izhajajo iz nekontroliranih posekov: nekdo prijavi, da bo posekal 200 dreves na določenem območju in jih označi. Poseka zgolj del teh, ostalo kvoto, za katero že ima dovoljenje in certifikate pa dobi hlode od nekoga, ki je nelegalno posekal drevesa in jih prijavi kot legalna. Na ta način je skoraj nemogoča sledljivost. Pravi tudi, da take prakse škodijo tistim, ki les pridobivajo legalno in bolj ali manj trajnostno.

Papi Yabeta, lokalni veterinar, politik in predsednik lokalnega živinorejskega društva, nam  je povedal, da sicer imajo program zasajevanja novih dreves, da gozdarji dobijo oz. kupijo semena in jih tudi zasejejo. Ker pa je potrebno slediti in skrbeti za rast novih dreves, česar večina ne počne, taka drevesa ne zrastejo, saj jih prerastejo druge rastline. Za uspešno zasajevanje bi bilo potrebno čistiti površine zasaditve in skrbeti za nova drevesca. Tega pa (skoraj) nihče ne počne.

Gojenje soje na območjih staroselskih skupnosti

Naslednji dan smo se s taxijem odpravili v San Ignacio, saj zaradi blokad še vedno ni javnega prevoza. Tam smo se srečali s poglavarjem oz. vodjo mreže staroselskih organizacij – cacique Fernandom. V mreži je okoli 1500 staroselskih skupnosti, ki štejejo od 10 do 100 družin. Mandat poglavarja je na volitvah dobil za dve leti. Društvo poglavarjev se srečuje vsaj dvakrat letno, kjer se tridnevne skupščine udeleži okoli 500 ljudi. Na skupščini pretresajo težave, s katerimi se srečujejo in kujejo rešitve ter načrte za naprej.

Gospod Fernando nas je peljal do kraja, kjer je bil primoran prodati svojo zemljo in kjer je še do leta 2021 stal gozd. Zdaj pa je to zgolj puščava, pripravljena za posev soje, katere lastnik je nekdo iz Brazilije. Pogosto je lastništvo zabrisano, saj je lastnik najpogosteje državljan ali državljanka Bolivije, ki nato zemljo odda ali proda multinacionalkam ali velikim podjetjem, ki niso iz Bolivije.

Pokazal nam je tudi površine multinacionalnega podjetja Sofia, ki ima ogromne (res kilometrske) površine za gojenje soje. Negativne vplive (poleg uničenega gozda in pomanjkanja vode) pa prebivalci v bližini čutijo zaradi velike uporabe agrokemikalij, kar vpliva tako na okoliške posevke, kot tudi na vodo, ki jo pijejo in zrak, ki ga dihajo. 

 

Na obisku pri Menonitih

Pot nas je zanesla do kolonije Menonitov, kjer smo zašli v skladišče, kot pravijo lokalni trgovini. Po izmenjavi nekaj besed, smo zavili še k hiši, kjer so mleli seno za krmo. Srečali smo gospoda, ki nas je povabil domov, kjer nas je pričakala žena in osem otrok. Razložila sta nam njihovo organizacijo – pogovarjajo se v staronemškem (plautdeutsch) jeziku, v šoli pa imajo nemščino. Vsaka družina dobi 50 hektarjev zemlje, kjer gojijo sojo. V skupnosti pa je lahko tudi 50 družin. Ob žetvi pride tovornjak, na katerega naložijo pridelek, ta pa ga odpelje v Santa Cruz prodati naprej. Trgovino in skupnost vodi »minister«, ki je obenem tudi cerkveni vodja. Menoniti so globoko verni, tradicionalni in zelo delavni, kot so nam povedali sami in njihovi sosedi.

Problematike deforestacije (vsaj v skupnosti, kjer smo se pogovarjali) ne poznajo in se ne zavedajo, da tudi sami prispevajo k problemu. Živijo pa »off grid«, brez telekomunikacijskih orodij. V sosednjih vaseh jih sprejemajo, ker so dobri trgovci in zelo delavni, obenem pa se držijo zase. Hkrati pa jih krivijo velikega uničevanja gozdov. Ena izmed sogovornic nas je opozorila na dejstvo, da so pogosto žrtve stereotipov, saj so nerazumljeni zaradi posebnega načina življenja. Omenjena kolonija je bila pod pritiskom institucij, saj so na njihova polja želeli naseliti t.i. interculturales, a so jim tudi sosednje staroselske skupnosti priskočile na pomoč pri tem, da jih niso izgnali.

Menoniti so (včasih bolj in včasih manj upravičeno) videni kot eden izmed trojčka, katerega naši sogovorniki na poti vidijo kot glavne krivce za deforestacijo in uničevanje okolja. Poleg multinacionalk (velika polja soje, koruze in sirka ter živinoreja) in interculturales (ljudi, ki jih iz drugih regij države načrtno priseljujejo po državnem načrtu za samozadostnost s hrano, na družino dobijo 50 hektarjev zemlje, katera mora biti vsaj 20 % obdelana, da so upravičeni do tega, da ostanejo. Naseljujejo skupine od 25 družin naprej, ki jim pravijo skupnosti).

Fernando nam je opisal težave, ki jih imajo skupnosti okoli San Ignacia z vodo, kar je posledica zajezitve in preusmerjanja rek v napajalnike za živino. Predstavil pa nam je tudi boj skupnosti staroselskih prebivalcev Fatima, s poglavarko na čelu, ki se borijo za dostop za pitno vodo. Vode, ki je javna, je namreč vse manj, pa še ta je vse bolj onesnažena zaradi velikih kmetijskih, pogosto multinacionalnih, podjetij. Žal nam ni uspelo govoriti s poglavarko. Tega smo si zelo želeli, saj so bili do te točke potovanja naši sogovorniki zgolj moški. 

Staroselske skupnosti imajo jasno zastavljeno rotirajočo strukturo in so povezane v regijske, nacionalne in meddržavne organizacije, ki si prizadevajo za ohranitev skupnosti, ohranitev narave ter za pravico do izobraževanja (med drugim).

Za zaključek dneva nas je Fernando peljal na svojo posest, v skupnost, kjer govorijo jezik Beciro, ki je eden izmed 36 priznanih jezikov v Boliviji. Trudijo se ga ohraniti z zapisovanjem. Zaenkrat imajo zapisano abecedo, trudijo pa se ohraniti tudi ustno izročilo, preko zapisovanja zgodb starejših prebivalcev skupnosti. Na posesti ima 10 krav mlekaric (kjer sem se tudi sama prvič v življenju preizkusila v molži) ter sanatorij za krave in konje, ki so obnemogli ali bolni, katere pozdravi in jih proda naprej.

Posledice podnebnih sprememb, grabežljivost velikega kapitala in korupcija med uradniki

Posledica podnebnih sprememb, grabežljivosti velikega kapitala in korupcije med uradniki so pomanjkanje vode, kraja zemljišč, uničevanje gozdov, krajša deževna obdobja in močno občuten dvig temperature, kar vse negativno vpliva na skupnosti v predelu regije Santa Cruz in še posebej na področja suhega gozda Chiquitania.

Med iskanjem poti v San Ignacio in prehod mimo blokad, nam je Fernando predstavil tegobe vsakodnevnega življenja staroselskih skupnosti in podal mnogo zgodb iz družinskega življenja in življenja v skupnosti. Žal nas ni mogel spremljati še naslednji dan, saj so imele staroselske skupnosti večji sestanek na temo blokad. Zaradi blokad je namreč otežen dostop do plina in goriva, tako da so čakalne vrste zelo dolge. Vsakič znova me je presenetila disciplina in potrpežljivost prebivalcev ob neskončnem čakanju.  

Naslednji dan smo z moto taxiji, ki se lažje premikajo med blokadami odpeljali na obisk gospoda Luisa Bauerja. Luis je med drugim 20 let preživel v ZDA. Njegov praded je iz Nemčije zašel v območje San Ignacia, kjer se je ustalil, se poročil z domačinko in svojo zgodbo prepredel med lokalne prebivalce.

Obisk ranča, ki se spogleduje s trajnostjo

Končno smo imeli priložnost govoriti z žensko, ki ima pomembno vlogo v skupnosti. Obiskali smo tudi edino predsednico živinorejskega društva, ki je tudi lastnica in vodja svojega ranča, Marcy Mayser z nadimkom Chichina. Ranč smo obiskali popoldne, pospremili so naju še hčerka z otroci. Ranč, po imenu Nueva York, je imel popolnoma drugačno podobo kot Santa Anita iz Concepciona. V eni od dveh hiš na posesti je živel oskrbnik ranča z družino, ki nam je razkazal kako skrbijo za posest. Okoli hiše je bilo več kot 20 vrst sadnih dreves. V preteklosti so imeli tudi nasad mandljev, ki pa je v letu 2019, ko je bilo v regiji največ gozdnih požarov, zgorel. Na posesti je od 300 do 1000 krav, ki jih umetno oplajajo ter teličke prodajajo za nadaljnjo vzrejo.

Gospa Chichina nas je sprejela in predstavila zgodovino družine, ki je ravno tako, kot pri gospodu Luisu, preplet nemških prišlekov in bolivijskih skupnosti. Na ranču se trudijo z izboljšavami, ki jih vpeljuje sin (gozdni inženir) ter gospa Chichina. To so zasaditve bolj odpornih pašnih trav, zmanjševanje vnosa kemičnih sredstev v živali (na primer ivermektin), saj se zavedajo vpliva teh snovi na kakovost tal (ivermektin med drugim uničuje hrošče govnače, ki rahljajo zemljo). Želijo postati sonaravni ranč, zato spremljajo napredek na tem področju. Sodelujejo tudi z (v prvem blogu omenjenim) g. Hermesom, ki jim poleg raziskav, ki jih sami izvajajo, svetuje kako naprej. Želijo pa si več institucionalne podpore pri spreminjanju živinoreje in pridelave rastlin na bolj trajnosten način.

 

Po povratku v San Ignacio pa smo začeli iskati načine, kako bi se premaknili v San Rafael, kjer nas je že pričakoval gozdni inženir Pedro, polovično zaposlen na občini in polovično v organizaciji FCBC, kjer skrbi za opazovanje gozdov v regiji.

Mogoče nam uspe… se je nadaljeval moto celotnega potovanja. Pa da vidimo 😊

Cabilde smo spremljali na velikem ekranu in v živo, kjer se je odločalo o nadaljevanju protestov oz. blokad. S skupino mladih smo se pogovarjali o podnebnih spremembah, ki jih najbolj povezujejo z deforestacijo in vplivom na temperature in sušo.

 

 

2. blog iz Bolivije si lahko preberete TUKAJ.

1. blog iz Bolivije si lahko preberete TUKAJ.

 

Nadaljevanje bloga sledi, v okviru potovanja bodo nastali tudi reportažni članki in fotografska razstava v Sloveniji.

Aktivnost je del projekta “Our Food. Our Future”, ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Vsebina je izključna odgovornost partnerjev projekta in ne odraža nujno stališč EU in Ministrstva RS za zunanje zadeve.