Na Goriškem ponudba ne dohaja povpraševanja

Preživetje delavcev in kmetov povsod po svetu je vse bolj odvisno od trgovskih verig. Pritiski in izkoriščanje dobaviteljev imajo negativni vpliv na okolje, delo in socialne pravice, ne samo na globalnem Jugu, temveč tudi v Evropi in Sloveniji. Ko govorimo o pravični trgovini, imamo v mislih predvsem izboljšanje pogojev prodaje in zagotavljanje pravic kmetom in delavcem iz ekonomsko manj razvitih dežel. Pri nas proizvajalce in okolje načeloma ščiti zakonodaja, a vendar so načela pravične trgovine [2] tudi v naši oskrbovalni verigi kršena.

»Mi smo tisti, ki moramo ponuditi trgu, ne pa da nam trg diktira, kaj naj pridelujemo. Našo ponudbo pa mora promovirati celotna regija. Pri delu s trgovskimi verigami je kvaliteta na prvem mestu, potem je kvantiteta in potem je kontinuiteta. Če po kvaliteti izstopamo iz povprečja, lahko vzpostavimo sodelovanje tudi s trgovskimi verigami,« je poudaril Aleksij Mavrič, uspešen briški sadjar.

Trgovci oblikujejo ponudbo glede na povpraševanje in kot so povedali za glasilo Etični potrošnik [3], Slovenci kupujejo čedalje več lokalno pridelanih izdelkov. Pa so bili izdelani na ekološki način?

Na Goriškem je število ekoloških kmetij malo. Te se malo vključujejo v prodajo pri velikih trgovcih, saj ne morejo konkurirati z izdelki, pridelanimi v intenzivnem kmetijstvu. »Ekološki kmetje se s svojo ponudbo v večje trgovske verige zelo težko vključimo, ker ne moramo zagotavljati tako velikih količin naenkrat, zato se raje poslužujemo neposrednega stika s kupci,« je povedal Mitja Ipavec, ekološki kmet iz Šmarij pri Braniku.

S tem problemom se vsakodnevno srečuje tudi obrat Moja Štacuna, ki deluje po načelih socialnega podjetništva in predstavlja pomembno vez med manjšimi kmeti in naročniki. Vsi prisotni so se strinjali s tem, da bi se morali lokalni proizvajalci povezat, da bi morali vzpostavit tesnejše  sodelovanje. »Zgodba je bila celovita vse do javnih naročil, potem pa so lokalni kmetje postali nekonkurenčni, saj je pri javnih naročilih osnovni kriterij cena, nekaj pa je k temu pripomogla tudi birokracija. Potrebovali bomo ogromno časa, da bomo vzpostavili primerni način sodelovanja. V lokalnem okolju ni možno pridelati ustrezno količino določenega izdelka, mi pa smo pozabili, kako je sodelovati,« je komentirala Lilijana Brajlih iz Moje Štacune ter navedla, da »šolam na Goriškem trenutno ne moremo zagotoviti ekološke hrane niti enkrat tedensko.«

Po drugi strani pa je poklic kmeta  vedno bolj zaželen, kar je sklepati tudi po naraščajočem vpisu v srednjo Biotehniško šolo v Šempetru. Kmetje so vedno bolj izobraženi, ugled kmeta narašča. »Dijaki so ponosni, da so kmetje. To so poklici prihodnosti,« je komentirala Barbara Miklavčič, ravnateljica Biotehniške šole Šempeter. Na šoli pridelujejo za lastne potrebe, viške pa tržijo. Tudi pri njih opažajo isto: povpraševanje je večje kot ponudba. Miklavčičeva še dodaja: »Šolanje pomeni tudi povezovanje, ustvarjanje vezi. S projektnimi nalogami dijaki vidijo, da je sodelovanje nujno.« Trenutno ekološko kmetovanje še ni del kurikuluma, vendar računajo, da se bo v prihodnosti tudi to spremenilo.

»Edino vprašanje v Sloveniji je to, kako povezat kmete, da bodo tej organizacijski strukturi zaupali,« so se strinjali sodelujoči, pogrešajo pa tudi regulativo na nacionalni ravni, ki bi zapovedovala prednostni odkup lokalne, kvalitetne hrane. Zadruge imajo negativen prizvok, za povečanje samooskrbe in omogočanja razvoja tudi manjših kmetij, pa nujno potrebujemo neko obliko sodelovanja. Je socialno podjetništvo odgovor kako povezat kmete? V Moji Štacuni so optimisti, čeprav jih čaka še trdo delo, saj vsi veliko pričakujejo od njih, veliko več kot od trgovskih verig. Ljudje prepoznavajo vrednote, ki jih udejanjajo, tako da verjamejo, da bo prišlo do sprememb, ki si jih želijo. »Do tega mora priti, ker nas bo drugače povozilo,« je zaključila Liljana Brajlih. 

Ali smo pravični do slovenskega kmeta? »Od kmeta se mogoče preveč zahteva, kmet ne more biti samo kmet, ukvarjati se mora tudi s trženjem, birokracijo in vsem, kar sodi zraven. Za to pa zaradi ogromnega dela na kmetiji, zmanjkuje časa,« je komentiral Mitja Ipavec.

Potrošniki ustvarjamo povpraševanje, zato nosimo precejšen del odgovornosti za okoljske, socialne in ekonomske posledice, ki jih ustvarjamo z nakupom posameznega izdelka. Se sprašujemo, kako je bila hrana pridelana, kdo jo je pridelal, od kod je bila prepeljana, koliko zemlje je bilo zastrupljene in ljudi izkoriščanih? Ali nek izdelek resnično potrebujemo ali zgolj nepotrebno zapravljamo zaradi umetno ustvarjenih potreb? »Če bomo kot potrošniki zahtevali od trgovcev, da nam prodajajo samo še izdelke, ki ne škodujejo okolju, našemu zdravju in za katerimi ne stoji izkoriščanje ljudi, se bomo hitreje približali načinu delovanja pravične trgovine. Z nakupovanjem lokalne, ekološko pridelane hrane bomo sklenili dolgotrajno partnerstvo z našim okoljem, našim zdravjem in našimi zanamci. Izberimo sezonsko hrano, saj je ta veliko okusnejša. Odpravimo se na lokalno tržnico, naročimo si zelenjavni zabojček pri bližnjem kmetu. Vplivajmo!«, zaključuje Katarina Otrin iz društva Focus.

***KONEC***

Med 12. in 20. oktobrom je v Kulturnem domu  Nova Gorica na ogled tudi izbor fotografij, ki so prispele v okviru natečaja Vizihranija, natečaja organiziranega v okviru projekta Etični potrošnik v supermarketu – Supply Chainge – za pravične trgovske verige[4].

VEČ INFORMACIJ:

Katarina Otrin, Focus, društvo za sonaraven razvoj, katarina@focus.si, T: 041 773 814

IMG_2581.JPG IMG_2600.JPG

IMG_2596.JPGOpombe:

[1] Focus, društvo za sonaraven razvoj, je samostojna, nevladna, nepolitična in nepridobitna okoljska organizacija, ki od 2003 deluje na področju podnebnih sprememb. Društvo Focus osredotoča svoje delo na teme podnebje, energija, mobilnost ter globalna odgovornost in potrošnja. S svojim delom in zgledom želijo pokazati, da je lahko vsak od nas okoljsko in družbeno odgovoren. Več: focus.si ali na FB (Focus drustvo za sonaraven razvoj)

[2]  
1. Vzpostavljanje možnosti za ekonomsko nepriviligirane proizvajalce: podpora najrevnejšim proizvajalcem
2. Transparentnost in preglednost finančnega poslovanja: pošteno in odprto poslovanje s partnerji
3. Trgovinsko partnerstvo: osredotočenje na pošten, kontinuiran in dolgoročen odnos
4. Krepitev zmožnosti: razvijanje znanja proizvajalcev in vzpostavljanje možnosti za trgovanje z izdelki
5. Promocija pravične trgovine: ozaveščanje o pravični trgovini in obveščanje od kod prihajajo izdelki
6. Plačilo poštene cene: zagotavljanje, da proizvajalci za svoje delo dobijo pošteno plačilo. To se določi preko dialoga, krije pa stroške proizvodnje in primerno in enakopravno plačilo za delo – po možnosti tudi predujem
7. Enakopravnost spolov: zagotavljanje enake možnosti in plačilo za moške in ženske
8. Delovni pogoji: zagotavljanje varnih in zdravih delovnih pogojev, v skladu s pravom in lokalnimi normami
9. Otroško delo: spoštovanje Konvencije ZN o pravicah otrok kot tudi lokalnih družbenih norm
10. Okolje: zagotavljanje, da so materiali, izdelki in prevoz narejeni ob skrbi za okolje

[3], Septembra letos je izšla tretja izdaj glasila Etični Potrošnik s podnaslovom Superpravično? http://focus.si/files/programi/Podnebje%20in%20razvoj/eticni_web2.pdf

Namen glasila je približati koncepte etičnega (ne)nakupovanja širši javnosti ter spodbuditi razmišljanje, da naše potrebe lahko zadovoljimo tudi na alternativne načine: z domačo izdelavo, z izdelki iz druge roke ali pa preprosto z brisanjem za življenje nepotrebnih želja. Prav tako se glasilo dotika velikih trgovcev in njihove etičnosti.

[4] http://supplychainge.org

 V okviru vseevropskega  projekta Etični potrošnik v supermarketu – Supply Chainge – za pravične trgovske verige društvo Focus naslavlja tako potrošnike same kot tudi predstavnike trgovskih verig v Sloveniji. Cilj projekta je imeti pravičnejše supermarkete po vsej Evropi.

Naše zahteve so:

1. Trgovske verige, nacionalne vlade in Evropska unija morajo sprejeti KONKRETNE UKREPE za izboljšavo delovnih pogojev v državah v razvoju in zmanjšanje negativnega okoljskega vpliva;

2. Trgovske verige morajo prevzeti odgovornost za okoliščine, pod katerimi so proizvedeni produkti njihove blagovne znamke;

3. Vlade držav proizvajalk IN držav potrošnic morajo sprejeti zakonodajo, ki bo trgovce zavezala k spoštovanju človekovih pravic in pravic delavcev ter spoštovanju okolja vzdolž celotne oskrbne verige.

SC_slovenian.jpg Evropsko_leto_2015.pngEYD_motto_SL.pngUrad_vlade_RS_za_komuniciranje__300_dpi_1.jpg

Dokument je nastal s podporo Evropske unije. Njegova vsebina je v domeni društva Focus in v nobenem primeru ne odraža mnenja Evropske unije. Projekt sofinancira Urad Vlade RS za komuniciranje v okviru nacionalnega programa Evropskega leta za razvoj 2015.