Živa je v Boliviji na reportažnem potovanju v okviru OFOF projekta. Odpravila se je po poteh deforestacije. Na pot je šla skupaj s fotografom Matjažem Krivicem in novinarko Dela Majo Prijatelj Videmšek. Bolivija je država, ki ima v zadnjih nekaj letih tretjo najvišjo stopnjo krčenja gozdov na svetu (za Brazilijo in DR Kongo). Vodilna vzroka za izgubo gozdov ali hudo degradacijo gozda v Boliviji sta obsežna govedoreja in proizvodnja soje, ki se prideluje predvsem za krmo za živino. Tudi nezakonita sečnja lesa in širjenje nove cestne infrastrukture (za črpanje nafte in plina, rudarjenje, proizvodnjo soje in proizvodnjo sladkornega trsa za etanol) sta bila v zadnjih letih množična.
Po poteh deforestacije
Živa Kavka Gobbo
Srečo imamo, da smo govorili z veliko zanimivimi sogovorniki. Že v Santa Cruzu smo na vrtu, polnem tropskih sadežev, srečali Hermesa Justiniano in njegovo ženo, ki sta oba biologa. On je eden izmed ustanoviteljev nevladne okoljske organizacije FAN (Fundación amigos de la naturaleza – fundacija Prijatelji narave), ki si že od leta 1988 prizadeva za varovanje okolja. Hermes je gospod, sedaj že malce v letih, ki skuša preko izobraževanja članov govedorejskih društev doseči zmanjšanje negativnih vplivov na okolje. Tako prek osveščanja o pomenu kakovosti tal in biodiverzitete, kot tudi prek pozivov k manjši rabi kemikalij pri živalih. Med drugim je napisal tudi knjigo o orhidejah v Boliviji. Med veliko sogovorniki, ki sem jih srečala kasneje, je prepoznan kot nekdo, ki si iskreno prizadeva za varovanje okolja, sploh na področju regenerativne govedoreje.
Na strehi sosednje stavbe smo govorili z Argentincem, ki je nekaj časa živel tudi v Italiji. V Boliviji je najprej vodil nevladno organizacijo za človekove pravice staroselskih ljudstev, pred tremi leti pa ustanovil lastno organizacijo Óre, ki nudi socialno in pravno podporo staroselskim skupnostim, s poudarkom na okoljski pravičnosti. Leonardo Tamburini nam je orisal uradno in dejansko situacijo na področju pravic staroselskih ljudstev in skupnosti. V Boliviji je priznanih 36 ljudstev z lastnimi jeziki. V času prvega mandata Eva Moralesa je država označila zemljišča, ki jih upravljajo staroselske skupnosti oz. kjer imajo staroselske skupnosti pravico do vplivanja na rabo zemljišč. Nekatera območja imajo večjo, druga manjšo samostojnost. Na območju Chiquitania je prvo in zaenkrat edino območje, kjer ima ljudstvo Guarani avtonomijo na svojem teritoriju (t.i. avtonomni teritorij ljudstva Guarani).
V času prvega Moralesovega mandata je vlada določila območja s staroselskimi skupnostmi, vpisala »pravice Zemlje« v ustavo, ter omejila črpanje nafte v varovanih območjih. Z drugim mandatom Eva Moralesa pa so se politike spremenile. Prej tako cenjene pravice skupnosti in narave so postale manj pomembne in celo ovira za kmetijski razvoj. Sistematično so naseljevali (in to še vedno počnejo) posameznike in družine ter podeljevali zemljišča za kmetijsko obdelavo, pogosto na zaščitenih območjih ali v gozdu. Politika podeljevanja zemlje (50 hektarjev na družino) in preseljevanje ljudi iz različnih koncev države v območje Chiquitania, je povzročilo porast prekupčevanja z zemljo. Novi prebivalci, ki jim pravijo »interculturales«, dobijo pravico do določenega zemljišča, ga »očistijo« (beri: požgejo), posadijo koruzo, nato sojo, kasneje spremenijo v pašnik in zemljo na pol legalno oddajo ali prodajo multinacionalnim in domačim podjetjem ali menonitom*. O tem, kaj je »na pol legalno«, več kasneje.
Kot rečeno, smo pristali v Concepcionu. To je območje z ekstenzivno govedorejo, močno lesno industrijo, plantažami soje in koruze, ki se hitro širijo in (v veliki meri divjimi) zlatokopi. Presenetilo me je letališče (hišica), še bolj pa, ko sem se ozrla proti pristajalni stezi. Ta je bila zaplata rdeče zemlje, ki jo je obkrožalo zelenje.
Naslednjega dne nas je veterinar Carlos »Papi« Yabeta, ki je tudi lokalni politik, peljal na eno večjih farm z govedom, »Santa Anita«. Imajo okoli 8.000 glav goveda. Večinoma prodajajo teličke za vzrejo, tudi nekaj za meso. Farma je ogromna. Lastnik farme je bil prej lastnik ene večjih pivovarn v Boliviji, ki jo je prodal in kupil posest. Na zemljišču je najmanj od leta 1983. Upravnik posesti, kjer sta glavna šefa sin in hčerka lastnika, nas je sprejel in razložil, kako upravljajo z govedom. Zaposlenih je okoli 20 ljudi, od katerih je 10 »vacaderosov« – pastirjev goveda na konjih, ki so iz okoliških, predvsem staroselskih vasi. Na posestvu smo med drugim videli tudi kapibare. 😊
Govedorejci krčijo velike površine za pašnike. Je pa tudi res, da so nekatere farme na tem območju prisotne že desetletja. Govedorejci za krčenje gozdov krivijo »interculturales«, ki se naseljujejo na območja gozdov in nato preprodajo pravice za uporabo Zemlje. Tudi menonite in velika agrarna podjetja omenjajo kot tiste, ki imajo močan negativen vpliv na deforestacijo. To počnejo na pol legalno.
Zakaj na pol legalno? Obiskali smo uradnika organizacije ABT (Autoridad de Fiscalizacion y Control Social de Bosques y Tierra) v njegovi zelo klimatizirani pisarni z velikimi kupi papirja vse naokoli. Vloga ABT je kontrola in izdajanje dovoljenj za nadzorovan požig ter sečnjo gozda in navodila za pogozdovanje. Običajno dovoljenje izdajo, če jim predstavijo papirje INRA (Nacionalni inštitut za agrarno reformo, v okviru ministrstva za kmetijstvo, ki dodeljuje zemljo za poljedelstvo). ABT je del okoljskega ministrstva, INRA pa del ministrstva za kmetijstvo.
Zatrjeval je, da ni težav z deforestacijo, saj je vse legalno. Letos so opravili dva inšpekcijska pregleda in je bilo vse v redu. Edina stvar, ki jo je izpostavil kot problematično, so prenizke kazni za ilegalne požige na privatnih zemljiščih. Nejevoljno je odgovarjal na naša vprašanja, ko sva mu z Majo predstavili dejstva o deforestaciji in to, kar sva videli na terenu.
Da je korupcija v uradniških vrstah precej pogosta, sploh, ko se gre za zemljo, so nam zatrdili vsi sogovorniki. Carlosa Yabedo smo povprašali, kako lahko delujejo v takem ozračju, kjer se vzpostavljajo različni poli in interesi, od ekonomskega, okoljskega, političnega do čisto zasebnega. Rekel je, da je treba imeti dobre odnose tako z Bogom kot tudi s Hudičem.
Na lastne oči smo se lahko prepričali, kako izgledajo ogromne površine, ki so bile požgane; območja, kjer je še pred nekaj leti stal gozd, so bila spremenjena v polja ali območja ekstenzivne govedoreje. Srečali smo tudi menonite, ki so »čistili« zemljo in jo pripravljali za zasaditev koruze in soje. To je bilo pogorišče neverjetnih razsežnosti. Ko smo na polja pogledali iz zraka, s pomočjo drona, pa nam je skoraj zastalo srce. Ogromne površine so se za ozkim pasom dreves ponovile še štiri- do petkrat, dokler je seglo oko.
Če se za konec vrnem k dogajanju na poti – upali smo, da bo mogoče res konec blokad, a temu ni bilo tako. Iz »mogoče« se je prevoz na srečo le spremenil v zagotovljen prevoz na naslednjo točko – San Ignacio de Velasco. Morda še dodatna zanimivost iz regije: poleg uničenega gozda in monokulturnih plantaž je regija znana po jezuitskih cerkvah iz 18. stoletja, ter po baročni glasbi, ki je postala del ljudske tradicije.
* menoniti so krščanska ločina, izhajajoča iz anabaptističnega gibanja. Živijo v samozadostnih skupnostih in zavračajo uporabo (večine) sodobne tehnologije. Njim najbližja ločina so bolj znani amiši, ki večinoma živijo v Severni Ameriki, menoniti pa so razpršeni po vsem svetu. Okoli 30 000 jih živi v Boliviji, kjer je zemlja poceni, pogoji za kmetovanje dobri, hkrati pa lahko najdejo neobljudena območja, kjer živijo odmaknjeno življenje.
- blog iz Bolivije si lahko preberete TUKAJ.
Aktivnost je del projekta “Our Food. Our Future”, ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Vsebina je izključna odgovornost partnerjev projekta in ne odraža nujno stališč EU in Ministrstva RS za zunanje zadeve.
