Nafta je še vedno gonilo sveta, zeleni prehod dušijo fosilni profiti

Zapis Boštjana Remica je bil prvotno objavljen v časopisu Večer, 27. decembra 2021, in na Večerovi spletni strani.

Vse se barva v zeleno. O skrbi za okoljske probleme, posebno podnebne spremembe, se govori vsepovsod. Zakaj nam gre torej reševanje podnebne krize tako slabo od rok? V treh desetletjih od prvega mednarodnega podnebnega vrha je nastala skoraj polovica vseh dosedanjih izpustov toplogrednih plinov, letna poraba fosilnih goriv pa se je od takrat na svetovni ravni povečala za 60 odstotkov.

Poskus modernizacije od zgoraj

Precej dobro vemo, kaj bi morali tehnično storiti, da bi ublažili globalno segrevanje. Rešitve povzema besedna zveza prehod v nizkoogljično družbo. Zeleni prehod lahko opredelimo kot poskus modernizacije kapitalizma na svetovni ravni. Modernizacija je spodbujana od zgoraj, od naddržavnih institucij – organizacije v sklopu OZN, institucije EU  –, ki mislijo na dolgoročni, splošni interes kapitala: približno ohranjanje naravnih pogojev za akumulacijo in krotenje socialnih napetosti.

Podnebne zaveze, ki so bile sprejete na COP26 v Glasgowu, zaostajajo za podnebnimi cilji in najnovejšimi znanstvenimi dognanji. A težava ni le v premajhni ambicioznosti. Zaplete se že na ravni načrtov – če pogledamo v njihovo drobovje, je videti, da del načrtov temelji na tehnologiji, ki naj bi šele bila iznajdena ali pa jo je zaradi različnih razlogov nemogoče učinkovito uporabljati v večjem obsegu. V to kategorijo lahko uvrstimo večino idej za zajem in skladiščenje ogljika.

Posledice globalnega segrevanja – na primer požari, taljenje ledu in permafrosta – delujejo kot pospeševalec podnebnih sprememb, preseganje točk preloma pa bo pripeljalo do kaskadnih posledic med različnimi okoljskimi procesi. Hkrati se bodo spremembe podnebja izrazile pri drugih vidikih okoljske krize, stopnjevale preseganje planetarnih meja, predvsem pa sprožile drastične družbene in politične konflikte.

Na vrhuncu neoliberalizma, v poznih devetdesetih letih, so ekonomisti kot rešitev za globalno segrevanje predlagali trge z ogljikom. Tržni mehanizmi – ali vsaj odpor do vsakršnega poseganja vanje – še vedno ostajajo dogma, a se zdi, da so v dobi Elona Muska podnebne spremembe postale predvsem inženirski problem. Znanost in politika upanje polagata predvsem v tehnoutopične rešitve – med njimi je tudi nori scenarij o zaplinjenju ozračja, s čimer bi, podobno kot se zgodi ob vulkanskih izbruhih, zmanjšali sončno obsevanje –, vsemoč trga pa ostaja nujno jamstvo “zelene rasti”. Toda na voljo že imamo nabor tehničnih rešitev in ukrepov, ki bi omogočili obsežno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Zakaj potem izvedba zelene modernizacije tako šepa?

Nafta – gorivo akumulacije

Srž problema je v tem, da še približno 80 odstotkov porabljene svetovne energije pride iz fosilnih goriv. Kapitalizem poganjajo fosilna goriva; ne le industrije, ampak tudi druge panoge, ki so bistvene za neskončno akumulacijo kapitala: kmetijstvo in uporaba zemlje nasploh, mobilnost in transport, ogrevanje … Kapital zanima le ena stvar: profitna mera. Poceni energija, posebno takšna, kjer je mogoče precej enostavno povečevati in nadzirati proizvodnjo – s tem pa ceno –, je bistvena za globalno profitabilnost kapitala.

V Glasgowu je bilo v ospredju opuščanje premoga, ki je res najbolj umazano fosilno gorivo in ki še vedno prispeva pomemben delež emisij ogljikovega dioksida, a ključno vlogo v svetovnem gospodarstvu ima drugo fosilno gorivo. Nafta je največji posamični energetski vir, saj zajema približno tretjino vse potrošene energije. Tri osnovna goriva, ki omogočajo mobilnost blaga in delovne sile, so naftni derivati: bencin, dizel, kerozin. Nafta je hkrati surovina za petrokemične izdelke, ki pomembno vplivajo na vrednost delovne sile: plastika in številne spojine, potrebne v farmacevtski in tekstilni industriji ter v kmetijstvu in živilstvu. Vloga in dobičkonosnost nafte sta temelj politične moči velikega naftnega kapitala, ki zeleni prehod vidi kot ogrožanje bodočih profitov.

V zadnjem desetletju je bilo po oceni organizacije PESP v proizvodnjo fosilnih goriv investiranih več kot tisoč milijard dolarjev. Fosilna goriva so visoko profitabilna, so varna in preverjena naložba, z visoko energijsko gostoto in priročna za uporabo. Obnovljivi viri energije (OVE) niso tako profitabilni, hkrati pa so pričakovani profiti odmaknjeni v prihodnost in ne tako zanesljivi.

Investicije v produktivne zmogljivosti in spremljajočo infrastrukturo OVE zahtevajo visoke začetne stroške, hkrati pa prinašajo negotovosti, ki so – kot navaja poročilo Mednarodnega denarnega sklada – povezane z različnimi političnimi pristopi do blaženja podnebnih sprememb in nepredvidljivega tehnološkega napredka.

Izgradnja energetske infrastrukture je dolgoročna naložba. Investicije se morajo obrniti, objekti in naprave se morajo amortizirati. Kapital je v energetiki tehnično ujet desetletja: npr. za razliko finančnih naložb, kjer se nakupi in prodaje izvedejo z nekaj kliki ali pa jih izpeljejo kar računalniški algoritmi. Proces financializacije je poudaril imperativ kratkoročnih profitov – za finančni kapital je kratkoročni donos edino, kar šteje. To seveda vpliva na potencialne investicije v zeleni prehod: še bolj kot pri investicijah v blaženje podnebnih sprememb je to očitno pri naložbah v prilagajanje le-tem. Ker je takšna infrastruktura, ki je še posebej pomembna za države svetovnega juga, le redko donosna, je bilo v letu 2019 po podatkih OECD zgolj tri odstotke vseh zasebnih investicij v zeleni prehod namenjenih prilagajanju posledicam podnebnih sprememb.

Umazana država

Ključna energetska infrastruktura je marsikje državna last, ne zasebna. Vendar se posamezne države v medsebojni konkurenci, ki je posledica globalne akumulacije kapitala, obnašajo podobno kot podjetja. To še bolj izrazito velja za zadnja desetletja – za njihovo vedenje se je v literaturi uveljavila oznaka “konkurenčna država“. Nacionalne države so strukturno odvisne od akumulacije kapitala na njihovem teritoriju, odvisne so od deleža presežne vrednosti (davkov) in rasti gospodarske aktivnosti. Zato je mednarodna konkurenčnost nacionalnega kapitala njihova osrednja skrb. Obenem je ta skrb podlaga za varčnost pri proračunskih izdatkih oz. omejen fiskalni manevrski prostor, vsaj v primerih naložb, ki so nujne z okoljskega ali družbenega vidika in ne prispevajo neposredno k boljšim pogojem za rast gospodarstva.

Javne naložbe niti približno ne dosegajo ravni, ki bi jo morale, če bi se želeli približati ciljem pariškega podnebnega sporazuma. Ravno obratno, številne države radodarno subvencionirajo fosilna goriva, in to v neverjetnih zneskih. Vsota subvencij v minulem letu je bil tako visoka, kot če bi vsako minuto za fosilna goriva namenili enajst milijonov dolarjev. Javna sredstva financirajo fosilni kapital tudi po drugi poti: samo ameriška vojska (predvsem z letalstvom in logistiko) proizvede približno toliko emisij ogljikovega dioksida kot Maroko s slabimi 40 milijoni prebivalcev; če bi bila ameriška vojska država, bi bila na lestvici emisij 47. po vrsti (BP – statistični pregled svetovne energije).

Profiti fosilnega kapitala z davki in dajatvami ter bančnega in finančnega sistema financirajo motor kapitalizma. Premog, zemeljski plin, nafta so vir bogastva za številne države, sploh za tiste, ki jih večji del lahko izvozijo (OPEC, Avstralija, Rusija), ali tiste, ki z njimi poganjajo domači razvoj – zavrt zaradi zahodnega imperializma – in vključitev v svetovno kapitalistično gospodarstvo (Kitajska). Ker med nacionalnimi državami vlada konkurenca, bi države, ki bi se v večji meri odrekle poceni (in zanesljivi) fosilni energiji, težko tekmovale s tistimi, ki pri njej vztrajajo.

Bežati ali se upreti

Če povzamemo: izvedba zelene modernizacije šepa, ker je večanje profitov odvisno od fosilnih goriv. Posamezni kapitalistični akterji (podjetja, finančni skladi, države) v konkurenčni tekmi zasledujejo svoj kratkoročni profitni interes, ki prevladuje nad splošnim interesom kapitala, uveljavljenim od zgoraj – skozi ZN in druge naddržavne institucije.

Če projekt zelene modernizacije uspe, ne bo prinesel sveta po meri velike večine njegovih prebivalcev. Predvidevamo lahko, da bo zaostril pritiske in poslabšal njihov položaj. Načrti za alternativni, ekosocialistični prehod sicer obstajajo, a so trenutno politično marginalni. Najslabši scenarij, a v tem času najbolj mogoč, je, da zeleni prehod sploh ne uspe, vsaj ne v zadostni meri. To pomeni podnebni zlom.

Zdi se, da priprave vladajočih razredov na podnebni zlom najbolje pokaže poročilo Transnational Instituta: sedem največjih onesnaževalk je v letih od 2013 do 2018 porabilo več kot dvakrat toliko za varovanje meja (33 milijard) kot za boj proti podnebnim spremembam (14 milijard). Svetovni proletariat in milijoni majhnih kmečkih pridelovalcev z globalnega juga bodo soočeni z zelo enostavno izbiro: bežati ali se upreti.

Znašli smo se v položaju, ko se protislovja kapitalizma ne kažejo le med razredi ali geografskimi območji svetovnega gospodarstva, ampak tudi med kapitalističnim sistemom in njegovimi lastnimi produkcijskimi pogoji. Ker nič ne kaže na odpravo kapitalizma – čeprav je “potreba” zaradi okoljske krize večja kot kadarkoli prej –, bo za uspeh zelene modernizacije bistveno, da ne bo spodbujana le od zgoraj, ampak tudi od spodaj. To pomeni pritisk okoljskega gibanja na vseh ravneh, posebno pa tam, kjer boli kapital. Tega nauka okoljsko gibanje še ni usvojilo.