Najboljša rešitev za prevozno revščino je dostopen in učinkovit javni prevoz

Ljubljana, 23. maj 2024 – Odvisnost od osebnih avtomobilov in s tem povezani visoki izdatki za osebno mobilnost botrujejo visoki ranljivosti ljudi za prevozno revščino. V Sloveniji je po ocenah raziskovalcev približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev. Stanje se močno razlikuje po regijah. Raziskovalci v projektu Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji so oblikovali definicijo pojava in kazalnike za njegovo merjenje, na podlagi prostorskih analiz in intervjujev s predstavniki ranljivih skupin pa so oblikovali tudi predlog ukrepov za preprečevanje in blaženje prevozne revščine. 

Spodbuda za raziskovanje prevozne revščine se je pojavila po napovedi uvedbe trgovanja z emisijskimi kuponi na področju stavb in prometa na EU ravni. Stalna rast cen goriv in vozil imata negativne vplive na blaginjo prebivalstva, za zaščito najranljivejših pa je Evropska unija ustanovila Socialni sklad za podnebje. Trenutno države članice načrtujejo ukrepe za zmanjšanje in preprečevanje prevozne in energetske revščine, ki jih bodo financirale iz tega sklada.  

Predpogoj za sprejem ustreznih politik je vpogled in razumevanje problematike, ki naj bi jo ukrepi reševali. Ciljni raziskovalni projekt Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji je prvi korak pri raziskovanju prevozne revščine v Sloveniji. Raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, okoljske organizacije Focus in Urbanističnega inštituta Republike Slovenije so na pobudo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstva za naravne vire in prostor oblikovali definicijo prevozne revščine, določili kazalnike za njeno merjenje, raziskovali njene socialne vidike in ranljive skupine ter ugotavljali ustreznost mreže sistema javnega prevoza v Sloveniji.  

Kaj je prevozna revščina? 

“Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali gospodinjstvo omejen dostop do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih neustrezen ali si ga težko privošči.” To je definicija, ki so jo raziskovalci v projektu določili na podlagi obstoječe literature in reševanja problematike v EU. Pojav je za Slovenijo zelo relevanten, saj državo zaznamuje velik delež prebivalstva, živečega na redkeje poseljenem podeželju z nezadovoljivo dostopnostjo javnega prevoza in veliko odvisnostjo od osebnega avtomobila. 

Vodja projekta dr. Matej Gabrovec z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU pojasnjuje: “Prevozna revščina ni nov pojav in je že prisotna v Sloveniji, čeprav smo jo v okviru projekta prvič sistematično obravnavali. Podvrženi so ji tisti, ki živijo pod pragom revščine in hkrati nimajo dostopa do zadovoljive ponudbe javnega prometa. Pri njih pride do tako imenovanega prisilnega lastništva avtomobila, zaradi katerega za mobilnost porabijo velik del prihodka. Slovenija je v vrhu EU glede na delež izdatkov gospodinjstev za prevoze. V povprečju zanje namenimo 21 % naših izdatkov, predvsem za nakup avtomobila, goriva in vzdrževanje, s tega vidika pa je država v kontekstu zelenega prehoda zelo ranljiva.” 

Javni prevoz in njegova dostopnost 

Urejen javni prevoz je ključen ukrep za reševanje težav mobilnosti večine prebivalstvenih skupin. Zato so se raziskovalci poglobili v dostopnost postajališč in ustrezno pogostost prevozov ob različnih dnevih v tednu v medkrajevnem in mestnem avtobusnem prevozu ter z vlakom. Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj 8 parov ob delavnikih). Najslabša dostopnost javnega prevoza je v naslednjih statističnih regijah: posavska (39 %), pomurska (37 %), primorsko-notranjska (37 %), jugovzhodna Slovenija (34 %).

Simon Koblar z Urbanističnega inštituta RS pojasnjuje: »V najožjem smislu je v Sloveniji okoli 60.000 prevozno revnih prebivalcev. To so ljudje, ki živijo pod pragom tveganja revščine in imajo ob delavnikih neustrezen dostop do javnega prevoza. Med konci tedna in v času šolskih počitnic se dostopnost javnega prevoza močno poslabša. Nezanemarljiv je tudi delež prebivalcev, ki potrebujejo več kot 45 minut do najbližjega centralnega naselja, kjer lahko opravijo vsaj nekaj osnovnih storitev, ta je 18 %.«

Socialni vidiki prevozne revščine

Analiza ranljivih skupin znotraj projekta je pokazala, da je v Sloveniji veliko skupin prebivalstva z različnimi oviranostmi, ki jih slaba dostopnost do storitev močno prizadene, zlasti če nimajo svojega osebnega avtomobila. Izpostavljeni so bili starejši, invalidi, tujci, romska skupnost, pacienti in revni zaposleni, kot še posebej ranljive pa so bile med njimi prepoznane ženske. Če te osebe živijo na podeželju s slabo organiziranim javnim prevozom, se njihova ranljivost dodatno poveča.

Marjeta Benčina iz okoljske organizacije Focus izpostavlja: »Videli in slišali smo ogromno zgodb ljudi, ki so zaradi neustreznih prevoznih možnosti socialno izključeni. Ker ne morejo voziti ali si privoščiti osebnega avtomobila in tako dostopati do ključnih storitev, se vrtijo v začaranem krogu socialne prikrajšanosti, iz katere se težko izvijejo. Urejen javni prevoz in ustrezen sistem prevozov na podeželju bi pomenila ogromno za njihovo integracijo v družbo in s tem višjo kakovost bivanja. Pri načrtovanju prometnih ukrepov moramo imeti te skupine ljudi vedno v mislih in organizirati vključujoč prevoz za vse.«

Kako blažiti prevozno revščino?

Izvajalci projekta Mobilnostna revščina v RS, ki se z majem zaključuje, so pripravili nabor ukrepov za blaženje posledic ter preprečevanje prevozne revščine, med katerimi je na prvem mestu izboljšanje dostopnosti in zagotavljanje učinkovitega javnega prevoza. Ob zaključku projekta bodo sofinancerjema, Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstvu za naravne vire in prostor, predali zaključno poročilo projekta. To bo eno od izhodišč za pripravo načrta za porabo sredstev iz Socialnega sklada za podnebje.

Dr. Matej Gabrovec poudarja: “Ukrepi za zmanjšanje in preprečevanje prevozne revščine morajo biti usmerjeni v izboljšanje prostorske in časovne dostopnosti javnega prevoza in prevozov na klic na podeželju, hkrati pa moramo urediti infrastrukturo za aktivno mobilne in jo prilagoditi osebam z oviranostmi, vzpostaviti mobilnostna svetovanja ter s previdnostjo podeljevati finančne subvencije za prehod na trajnostne načine premikanja.”

Kontakti za več informacij:

dr. Matej Gabrovec, vodja projekta, GIAM ZRC SAZU, [email protected], +386 1 470 63 64

Simon Koblar, Urbanistični inštitut RS, [email protected], + 386 1 420 13 00 int. 45

Marjeta Benčina, Focus, društvo za sonaraven razvoj, [email protected], +386 59 071 327

Avtor naslovne ter 1. in 3. fotografije v galeriji je Simon Koblar.