“Ne moremo imeti milijarderjev in ustaviti podnebnih sprememb”

Zapis Lidije Živčič, ki dela na področju energetske revščine, ob šokantnih statistikah, kako zelo potraten in škodljiv je življenjski slog najbogatejših ljudi na svetu.

V Focusu smo ponosni na to, da že skoraj deset let naslavljamo izziv energetske revščine. Gre za pomemben problem, saj se z njim sooča skoraj ena četrtina ljudi v Evropi. Energetska revščina se pojavi, ko gospodinjstvo ne more doseči minimalne ravni domače porabe energije, potrebne za zadovoljevanje osnovnih potreb. Energetsko revna gospodinjstva z veliko težavo krijejo položnice za osnovne energetske storitve, kot so elektrika, gretje ali topla voda. Ali pa si teh sploh ne morejo privoščiti.

Naslavljati ta problem se nam zdi nujno, saj se ljudje soočajo z velikimi stiskami. A medtem ko delu prebivalstva, ki živi v energetski revščini posvečamo zelo veliko pozornosti, se ne ukvarjamo s tistimi, ki živijo v energetski dekadenci. In to bi veljalo spremeniti. Vse bolj je jasno, da bogata manjšina s prekomerno porabo spodbuja podnebno krizo, zanjo pa plačujejo revne skupnosti in mladi.

Bogati še bogatijo, revni še bolj tonejo v revščino

Nedavno Oxfamovo poročilo [1] ugotavlja, da je najbogatejši odstotek svetovnega prebivalstva kriv za več kot dvakrat toliko onesnaženja z ogljikom kot 3,1 milijarde ljudi, ki predstavljajo najrevnejši del človeštva. Ugotavlja tudi, da je najbogatejših 10 odstotkov ljudi povzročilo več kot polovico (52 odstotkov) izpustov, dodanih v ozračje med letoma 1990 in 2015. Najbogatejši odstotek je bil v tem času odgovoren za 15 odstotkov emisij – več kot vsi državljani EU skupaj in dvakrat več kot najrevnejša polovica človeštva.

Tudi glede porabe energije vlada velika neenakost: medtem ko povprečni Severnoameričan letno porabi 6.881 kg ekvivalenta nafte, povprečni prebivalec Bangladeša porabi le 222 kg ekvivalenta nafte [2]. Poleg tega se neenakost ne kaže le v količini porabljene energije, temveč tudi v kakovosti: medtem ko prebivalstvo v industrializiranih državah napajata elektrika in plin, najrevnejše 3 milijarde ljudi, ki živijo v energetski revščini, uporabljajo les, oglje ali živalske in rastlinske odpadke za kuhanje hrane in zagotavljanje toplote [2].

Svetovni milijarderji so med pandemijo koronavirusa svoje že tako veliko bogastvo povečali za rekordnih 10,2 milijona ameriških dolarjev [3]. Poročilo švicarske banke UBS je pokazalo, da so svetovni milijarderji svoje bogastvo v času pandemije (od aprila do julija 2020) povečali za več kot četrtino (27,5 %), medtem ko so milijoni ljudi po vsem svetu izgubili službo ali pa se borijo za preživetje s pomočjo državnih podpor [3].

Terenci, jahte, zasebna letala in prekomerna raba

Ekonomski antropolog Jason Hickel opozarja, da ekološke katastrofe ne povzročajo vsi enako, ter da moramo dohodek in bogastvo bolj pravično razdeliti, če naj bi preživeli 21. stoletje [4]. Ko gre za ekološki vpliv, vemo, da bogatejši ljudje naredijo več škode, saj je ta vzorec razviden iz številnih kazalnikov. Zakaj je tako? Po nedavnih raziskavah, ki so jih objavili znanstveniki z Univerze v Leedsu, ne gre le za to, da bogati ljudje porabijo več stvari, ampak tudi zato, ker je njihov življenjski slog bolj energetsko zahteven: velike hiše, veliki avtomobili, zasebna letala, počitnice na dolge razdalje, itd. Poleg tega so problematične tudi njihove naložbe. Običajno namreč presežek denarja vlagajo v ekspanzivne panoge, ki so uničujoče za okolje, npr. fosilna goriva in rudarstvo [4].

In zakaj je prišlo do tega? “Takšna ekstremna neenakost je posledica desetletij, v katerih so si naše vlade prizadevale za močno neenako in ogljično intenzivno gospodarsko rast,” pojasni Tim Gore, vodja podnebne politike pri Oxfamu in avtor omenjenega Oxfamovega poročila [1].

Dejstvo je, da ne moremo imeti milijarderjev in ustaviti podnebnih sprememb, kot je zapisal Hickel. Če vemo, kako je dohodek povezan z ekološko krizo, bi morali dvakrat razmisliti o tem, ali je prav, da naša kultura idolizira bogate ljudi. V njihovih ekscesih ni ničesar vredno povzdigovanja. V dobi ekološke katastrofe je prekomerna raba dobesedno smrtonosna [4]. Zato je potrebno ukrepanje. Vlade morajo omejiti izpuste bogatih z davki in prepovedjo luksuznega ogljika, kot so npr. športni terenci in pogosti letalski poleti. Gore izpostavlja, da je treba te na novo zbrane prihodke vlagati v javne storitve in sektorje z nizkimi emisijami ogljika za ustvarjanje delovnih mest in pomoč pri odpravi revščine.

Za ta preobrat pa je potreben pritisk. Kot nevladna organizacija bi se radi več ukvarjali z zmanjševanjem neenakosti, vendar se že na začetku znajdemo v dilemi. 

Za delo na temi energetske revščine smo v Focusu v zadnjih skoraj desetih letih relativno enostavno dobili sredstva, ki so podprla naslavljanje tega problema. Donatorji, ki so podprli naše aktivnosti in raziskovanja, so se kar vrstili. Glede na vse navedeno zgoraj, pa je postavlja vprašanja, ali bi bilo tako lahko dobiti sredstva, če bi prevpraševali navade in življenjske sloge bogatih ljudi. Verjetno ne.

Foto: Oxfam

[1] T. Gore, M. Alestig, and A. Ratcliff, “CONFRONTING CARBON INEQUALITY”, 2020.

[2] K. DeDecker, “How Much Energy Do We Need?”, 2018.

[3] R. Neate, “Billionaires’ wealth rises to $10.2 trillion amid Covid crisis”, 2020.

[4] J. Hickel, “We can’t have billionaires and stop climate change”, 2020.