Ko se ukvarjamo z vprašanjem razvoja in razvitosti družb, se večinoma znajdemo na področju gospodarskih kazalcev. Najbolj prepoznaven, z domnevno največjo težo, je bruto družbeni proizvod (BDP). Kratica s tremi črkami, ki nam kroji usodo, ki odloča o človeških življenjih in ohranjanju narave.
Tudi če sprejmemo predpostavko, da nam merjenje gospodarske aktivnosti lahko pove veliko (ali skoraj vse) o stanju določene družbe, zadovoljstvu in življenjskem standardu prebivalcev ter njihovem odnosu do narave, moramo upoštevati osnovno težavo BDP: ta ne razlikuje med dobrimi in slabimi gospodarskimi dejavnostmi. BDP pogosto škodo v družbi in okolju meri kot pozitivno. Na primer: če pride do razlitja nafte, ki ga moramo počistiti, je to pozitiven prispevek k BDP. Ali: če popravimo avto, je to prispevek k rasti BDP, skrb za ostarele člane družbe v gospodinjstvih pa ne prispeva k BDP. Hkrati nam BDP ne ponuja podatkov o tem, komu te aktivnosti koristijo, ne pove nam ničesar o porazdelitvi dohodkov – da se neenakost dandanes vse bolj povečuje pa čivkajo že vrabčki. A neenakost ni le statistika, ampak potiska del družbe v nedostojno življenje. Delu družbe onemogoča, da bi realizirali svoje potenciale.
Povečevanje BDP? Do katere točke?
Tudi v primeru, da BDP sprejmemo kot okviren pokazatelj razvitosti, se pojavi vprašanje: do katere točke? Empirične študije kažejo, da rast BDP v bogatih državah po neki točki ne vpliva več na kakovost življenja. Pogosto nad določeno ravnijo rasti, ki zadovolji osnovne potrebe, vse več prihodkov namenjamo statusnim dobrinam – gospodarska rast pa ne more zadovoljiti želja po statusnih dobrinah. Statusne dobrine morajo biti redke, in če niso, to več niso statusne dobrine. Če bi vsi imeli avto znamke Ferrari, to več ne bi bil statusni simbol, ampak navaden avto. Tu obstajajo torej tudi neke družbene meje rasti: rast postane v nekem trenutku nesmiselna, lov za nedosegljivimi sanjami, ki pa postajajo – iz okoljskega in družbenega pogleda – vse dražje.
Ekonomisti prevladujoče ekonomske paradigme se bojijo, da bi nezadostna rast povzročila gospodarsko nestabilnost in naraščanje brezposelnosti. Vendar pa pri tem zamenjuje gospodarsko krizo z odrastjo, kar je napačna primerjava. Očitno je, da imajo pri tem v mislih predvsem interese tistih, ki zaradi rasti BDP lahko koncentrirajo premoženje in katerim to premoženje prinaša družbene privilegije ter moč odločanja. BDP je razen ekonomskega kazalca tudi nekakšen kazalec organizacije družbe, kjer je tržna menjava merilo bogastva, zato menjava tega kazalca ni le tehničen, temveč tudi političen projekt.
Koncept odrasti
Trajnostna odrast je krčenje proizvodnje in potrošnje, ki poveča blagostanje človeka in izboljša ekološke pogoje ter enakost na planetu. Poziva k prihodnosti, v kateri družbe živijo v okviru okoljskih zmožnosti, z odprtimi lokalnimi gospodarstvi in bolj enakopravno porazdeljenimi resursi ter v okviru novih oblik demokratičnih institucij.
Trajnostna odrast je večplasten politični projekt, ki želi mobilizirati podporo za spremembo smeri: a) na makro ravni smer gospodarstva in političnih institucij, b) na mikro ravni pa smer osebnih vrednot in želja. Prihodek in materialno udobje se bosta na tej poti pri številnih zmanjšala, vendar je cilj, da tega ne doživimo kot izgubo blagostanja.
Kako »merimo« odrast? Za presojo družbe odrasti potrebujemo nabor 1) biofizikalnih kazalnikov (npr. raba energije, raba surovin, ekološki odtis…) in 2) socialnih kazalnikov (npr. zdravje, enakost, revščina, brezposelnost…).
Nihče iz znanstvene skupnosti, ki raziskuje trajnostno odrast, si ne prizadeva za negativno rast BDP; zmanjšanje BDP je neizbežen rezultat trajnostne odrasti zaradi zmanjšanja snovnega pretoka. Eno je namreč krizo videti kot priložnost za spremembe, drugo pa trditi, da je cilj trajnostne odrasti gospodarska kriza. Trajnostna odrast je hipoteza, da je odrast gospodarstva lahko dosežena na družbeno trajnosten način. Je vizija zveznega prehoda na zmanjšano gospodarstvo preko institucionalnih sprememb in skupnega upravljanja poti proti trajnostnemu gospodarstvu in družbi.
Drugačen, ne slabši način življenja
Kritiki odrasti pogosto oporekajo, da bi to prineslo slabše življenje v primerjavi s sedanjim. Odgovor je enostaven: ne slabše, le drugačno od tega, česar smo sedaj navajeni. Lahko mirno rečemo: in tudi boljše.
V praksi lahko odrast dosegamo skozi številne načine in noben od njih ni pretirano nov, obstajajo že dolgo časa; pomembno je, da vse načine povežemo v celovito sliko na drugačen način, kot smo to počeli do sedaj. Npr. v gospodarski sferi je pomembno, da ne razmišljamo o kovanju dobička, temveč učinkovitem zadovoljevanju potreb. Pri trajnostnih gospodarskih praksah za odrast gre za prehod iz proizvodnje za izmenjavo (prodajo) na proizvodnjo za rabo. Gre za prakse, ki nimajo vgrajene dinamike za akumuliranje kapitala, in kjer odnosi med sodelujočimi temeljijo na intrinzičnih vrednotah. Primeri takih praks so lahko prehranske ali bivalne zadruge, proizvodno-potrošniške zadruge, urbano vrtnarjenje, lokalne valute, časovne banke…
Za trajnostno odrast se bomo morali pogovoriti tudi o novih družbenih ustanovah, ki bodo pomagale ločiti blagostanje od dela. Primeri takšnih ustanov so: t. i. shema zagotovljenega dela (ang. job guarantee scheme), ki predlaga, da je država delodajalec v skrajnjem primeru, ki lahko brezposelnost izkorenini; univerzalni temeljni dohodek, ki ga ob zagotavljanju visoke ravni siceršnjega socialnega varstva, prejmejo vsi prebivalci in prebivalke; maksimalni prihodek, ki bi omejil prihodke navzgor; krajšanje delovnega časa, preko katerega bi se delo razdelilo med več ljudi, kar bi vplivalo na zmanjšanje brezposelnosti in prerazporeditev bogastva…
Navsezadnje trajnostna odrast potrebuje tudi drugačne oblike demokratičnega udejstvovanja v družbi, predvsem v smeri povečanja neposredne demokracije (npr. lokalne javne skupščine, participativni proračuni…).
Odrast ni kalup za vse
Ali koncept odrasti pomeni različno stvar za bogate države in za države globalnega juga? Vsekakor. Pogosto si z našega gledišča ustvarimo prepričanje, da je razvoj, kot ga poznamo na globalnem severu, edini način za izkoreninjenje revščine in drugih problemov na globalnem jugu. Temu ni nujno tako, zato bi bilo treba državam globalnega juga dopustiti, da najdejo svojo pot, ki morda ne bo tako uničevalna do okolja in družbe, kot je zahodni, imperialistični model razvoja.
Na globalnem jugu gredo razprave v različnih smereh. Nekateri pravijo, da morajo nekateri sektorji rasti (npr. zdravstvo, izobraževanje, plačilo za delo…), nekateri pa odrasti (npr. rudarjenje, deforestacija…). Velik del razprav se osredotoča na redefinicijo razvoja, s čimer se iščejo alternative v globljem smislu. Veliko je govora o »buen vivir« (»dobro življenje«, ki prinaša kolektivno blaginjo) in pravicah narave, razprava pa se vrti tudi okoli spremembe civilizacijskega modela.
Čeprav gre za iskanje nove smeri, pa koncept odrasti vsebuje številne rešitve, ki niso nič novega in so se v preteklosti pogosto pojavljale v različnih kontekstih. Novo je to, da je paket ukrepov za odrast del korenite spremembe sistema; ni le cilj, ampak tudi sredstvo spremembe. Orisane prakse in družbene institucije so lahko zametki nove transformacije, ki se pojavljajo kot odgovor na pomanjkljivosti obstoječega sistema. Koncept odrasti je zanimiv, ker številne ponujene odgovore povezuje v okvir, ki ni samo hipotetičen, pač pa predstavlja tudi močno politično vizijo, ki bi lahko preobrazila družbo.
Vsekakor se je treba zavedati, da se odrast ne uveljavlja v vakuumu, temveč predstavlja nevarnost trenutno uveljavljenim vrednotam, sistemom, nosilcem moči… Zato številne rešitve iz področja odrasti trčijo ob nasprotovanje obstoječih nosilcev moči – če pogledamo sektor energije, kjer se pretaka ogromno denarja in kjer delujejo številni lobiji, vidimo, da se učinkovita raba energije in obnovljivi viri energije uveljavljajo precej bolj počasi, kot bi se lahko, če ne bi imeli jedrskega ali premogovnega sektorja.
Ali je mogoče ohraniti dobro raven zdravstva, šolstva … brez določene ravni BDP?
Kot nam kaže trenutno stanje v Sloveniji, tudi ob visokem BDP ni nobene garancije za (ohranjanje) dobre ravni zdravstva, težave pa se pojavljajo tudi v skrbstvu, vzgoji in izobraževanju. Razlogov za to ni treba iskati v smeri padca BDP, temveč v zanemarjanju javnih storitev in njihovi komodifikaciji oz. privatizaciji.
Vsekakor pa je vprašanje, kako ob odraščanju zagotoviti kakovostne javne storitve, zelo pomembno. Del odgovora leži v spremembah našega davčnega sistema, saj se prav z davki in prispevki financirajo javne storitve. Omenimo le najbolj očiten primer, ki pomeni ogromno težavo tudi na svetovni ravni: davčne oaze. Trenutno nam lep del davkov tako iz multinacionalk, kot tudi iz žepov zelo bogatih ljudi, uide v davčne oaze, namesto da bi prišli v državno blagajno. Če bi zajeli ta del, bi imeli več sredstev za financiranje javnih storitev, tudi če bi gospodarstvo odraščalo.
Del odgovora leži v ukinjanju trošenja javnega denarja za subvencije neželenim dejavnostim, kot je npr. kurjenje fosilnih goriv. Odprava teh subvencij bi nam dala nekaj prostora za dihanje. Del odgovora leži v povečanju davkov na potrošnjo, predvsem na prekomerno oz. luksuzno potrošnjo. Ekstremna potrošnja energije in naravnih virov bi morala biti bistveno močneje obdavčena, kar bi po eni strani bil signal, da ni zaželena, po drugi strani pa bi bil prihodek za financiranje javnih storitev.
Del odgovora je verjetno tudi v tem, da bi morda odrast pomagala zmanjšati stroške javnih storitev do neke mere – npr. zdravstvene blagajne bi imele mnogo manj stroškov za zdravljenje pregorelosti in depresij, skozi shemo zajamčenega dela bi se morda zmanjšal pritisk na socialne transferje ipd.
Od alternativnega razmisleka k alternativnim praksam
Dokler ostanemo ujeti v prevladujoči ekonomski paradigmi, ki temelji na prostotržni logiki, je težko razmišljati o odrasti, zato najprej potrebujemo drugačen pristop k ekonomskemu razmišljanju. Ekonomija se je razvila kot veda o gospodarjenju z omejenimi viri, šele v zadnjih desetletjih je postala predvsem veda o kovanju dobičkov na račun vsega drugega. Zato moramo dobro prevetriti naše pojmovanje ekonomije in z njim povezane gospodarske politike, nato pa jih korenito preoblikovati. Logike dobička večinoma ni mogoče usklajevati z varstvom okolja, zato so tudi številne politike, ki naj bi npr. zaščitile podnebje, imele nezaželene učinke. Primer so spodbude za obnovljive vire energije, ki jih imamo kar nekaj tudi v Sloveniji: čeprav so – ali bi morale biti – prvenstveno namenjene za proizvodnjo čistejše energije, so na nek način postale sredstvo za proizvajanje še več dobička, saj ljudje v njih vidijo predvsem investicijsko naložbo, na pa načina za pridobivanje energije, ki ne degradira narave. Zato je zelo pomembno, da se orientiramo v smeri miselnosti zadostnosti, zadovoljstva in proizvodnje za zadovoljevanje potreb, ne pa dobička. Usklajevanje tržne logike in odrasti je namreč Sizifovo delo – prej kot to razumemo, prej bomo sposobni preiti na drugačen način razmišljanja.
Številne prakse, ki jih promovira odrast, so udejanjene v praksi, od lokalnih valut, do časovnih bank, celo UTD so poskusno uvajali na več področjih (na primer v Mongolij, v Iranu za kratek čas celo na ravni države). Za Kanado je bil pripravljen makroekonomski model odrasti – rezultati kažejo na izvedljivost izboljšanih okoljskih in družbenih rezultatov, čeprav stopnja rasti gospodarskih aktivnosti pade na nič.
V okoliščinah, v kakršnih smo se znašli po stoletju ali dveh neprestane rasti, je dilema zelo jasna: ali bomo iz njih izšli v smeri trajnostne odrasti ali pa bomo se bomo znašli v svetu, kjer bo velik del narave uničen, življenje za večino ljudi pa neprijetno (če uporabimo evfemizem). Z metodami in principi, ki so povzročili bolezen, ne moremo ozdraveti. Ideja odrasti je pomembna, ker nam kaže in izrisuje drugačno potencialno prihodnost, s tem pa razblini geslo, h kateremu se že desetletja zatekajo zagovorniki obstoječega sistema, da »nimamo alternative«.
Avtorica zapisa je dr. Lidija Živčič.
Še več o konceptu odrasti lahko preberete tu.
