Cilji trajnostnega razvoja (OZN)

Partnerstvo za razvoj ali izgovor za vpliv?

Zapis predsednice Focusa Žive Kavka Gobbo, ki je tudi predsednica sveta Platforme SLOGA.

Živimo v času konceptualnih premikov, ki se že poznajo v praksi. V okolju, v katerem delujem, je opazen odmik od trajnostnega razvoja k drugim, bolj celostnim in tudi bolj radikalnim konceptom, ki so odraz podnebne, okoljske in drugih kriz po svetu. Težava trajnostnega razvoja ni toliko vsebinska, kolikor je težava v tem, da je zlorabljen in izpraznjen. Pogosto se ga razume zgolj kot nadaljevanje in zelenenje politik ter praks javnih in zasebnih družb ter politik.

Če trajnostni razvoj razumemo v njegovi polnosti, kjer so ključne komponente družbe, okolja in gospodarstva (ekonomije) usklajene, potem se mora skladati s konceptom odrasti. Osnovna predpostavka odrasti je namreč dejstvo, da ne moremo rasti v neskončnost na omejenem planetu. To velja tudi za rast bruto domačega proizvoda. Že sedaj smo prebili marsikatero planetarno mejo, kar se ne pozna zgolj na ravni uničevanja narave in živali, temveč tudi v spremenjenih družbenih organizacijah po svetu, v množičnih prisilnih izgonih, pobegih in zasužnjevanju zaradi naše želje po neskončni rasti. Tako imamo mi na t. i. zahodu kar precej domačih nalog, če želimo pospraviti življenjske stile in gospodarstvo znotraj planetarnih meja.

Poleg kritike rasti pa je pomemben del odrasti tudi drugačna organizacija skupnosti, sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju politik, pravična razdelitev virov v skupnosti ter dostop do storitev, ki jih nudijo države. Temelji na skupnostni organizaciji in upravljanju virov, ki so lahko tako prostor kot tudi energija, voda, javne stavbe in proračuni (v Sloveniji je že nekaj primerov participativnih proračunov).

V tej luči je potrebno kritično pogledati tudi na cilje trajnostnega razvoja (CTR). Medtem ko so cilji dobrodošel okvir spremljanja smeri razvoja človeške skupnosti v željeno smer, temeljijo na napačni predpostavki. Namesto da bi bila njihova začetna točka analiza potrebnih dejanj, ki bi človeštvo postavila na trajnostne tire znotraj planetarnih meja (ki se jih ne more izpogajati) na pravičen in enakopraven način za vse, izhajajo iz seznama želja brez resnične usklajenosti z resničnostjo. Pomanjkanje pripravljenosti za prevpraševanje osnovnih predpostavk – kot je usklajenost CTR s trenutnim ekonomskim sistemom, ki temelji na rasti – je glavni razlog za veliko vrzel med besedami in dejanji v globalnih politikah. In to ne samo v luči CTR. [1]

Po drugi strani CTR še vedno ohranjajo koncepte, ki so nesprejemljivi zaradi njihove inherentne evropocentričnosti (ali bolje rečeno globalnosevernocentričnosti). Na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije je pri kazalniku za 17. cilj trajnostnega razvoja (partnerstva za doseganje ciljev) še vedno uporabljena besedna zveza »uradna razvojna pomoč«, medtem ko že leta govorimo o mednarodnem razvojnem sodelovanju, ki je obojestransko in ne zgolj enosmerni pretok sredstev, znanja in iskanja koristi.

Države t. i. globalnega juga (kar prav tako ni povsem nevtralni izraz) so poimenovane kot »države v razvoju«. To je izraz, ki predpostavlja, da je Evropa (in ostale države t. i. globalnega severa) razvita in je torej družba, organizirana na način, h kateremu naj bi se ves svet gibal. Izraz vsebuje predpostavko, da smo torej že dosegli najvišjo stopnjo človekovega razvoja, ki je linearen in enosmeren.

Pravo partnerstvo pa je tisto, ki ima odprte oči, um in srce, kjer se partnerji medsebojno spoštujejo ter učijo. To zagovarja tudi gibanje za odrast, ki zagovarja t. i. razvojni prostor za države, ki še morajo vzpostaviti sisteme za zagotavljanje vsaj minimalne kakovosti življenja in okoljske trajnosti za svoje prebivalce, v nasprotju z linearnimi recepti, ki naj bi veljali enako za vse, izhajali pa iz t. i. zahodnih predpostavk stalne rasti. V pravem partnerstvu se lahko vsi, tudi mi, učimo iz praks in konceptov, ki obstajajo po svetu.

Mladi to razumejo bolje, saj so povezani v svetovno mrežo mladih, ki se skupaj vsak na svoj način borijo za svojo prihodnost, trajnostni razvoj in kakovostno življenje za vse. To raznolikost sprejemajo in se je zavedajo bolje kot marsikateri odrasli. V tem je njihova zrelost. Naj zaključim s staroselsko mislijo z enega od srečanj na področju globalnega učenja:

Način bivanja in razumevanja oziroma svet, kakršnega poznamo, se približuje svojemu koncu, ampak to ne pomeni konca sveta kot takega. Vprašanje je, kako temu, ki sedaj umira, nuditi dobro paliativno oskrbo, in kako nečemu novemu, kar je še krhko in neopredeljeno (ter morda, a ne nujno bolj modro), pomagati pri rojstvu. [vir: kolektiv Gesturing Towards Decolonial Futures, decolonialfutures.net]

Besedilo je bilo objavljeno kot uvodnik v 30. številki Slogopisa, informativnega časopisa za razvojne teme, ki ga izdaja SLOGA – Platforma nevladnih organizacij za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč.