Odločitve sprejete v Poznanu bodo tvorile osnovo za dogovor o ukrepanju v boju proti podnebnim spremembam po letu 2012 (t.i. post 2012 dogovor), ki mora biti sprejet decembra 2009 v Kopenhagnu. Predpogoj za ta dogovor je jasna zaveza razvitih držav, da bodo prevzele levji delež zmanjšanj emisij v skladu z njihovo zgodovinsko odgovornostjo za podnebne spremembe ter njihovo finančno zmožnostjo za ukrepanje.
EU danes predstavlja 8 % svetovnega prebivalstva, vendar je od leta 1850 naprej povzročila 27 % vseh emisij CO2 in je še vedno odgovorna za okoli 15 % letnih emisij. EU prav tako predstavlja 22 % globalnega BDP, kar ji daje finančne zmožnosti, da učinkovito zmanjša emisije doma ter da pri prizadevanjih zmanjšanja emisij podpira države v razvoju. Evropa je v edinstvenem položaju, da odigra vodilno vlogo, ki je potrebna za premik ostalih držav v smer ambicioznega post 2012 dogovora.
Če želimo globalno segrevanje omejiti pod 2 °C in s tem preprečiti podnebno katastrofo, se mora Evropa zavezati k vsaj 30 % zmanjšanju emisij doma do leta 2020, poleg tega pa v luči svoje zgodovinske odgovornosti za povzročanje emisij zagotoviti potrebna finančna sredstva za aktivnosti na področju podnebnih sprememb v državah v razvoju.
Trenutna pogajanja med Evropskim parlamentom in državami članicami o podnebno – energetskem paketu dajejo EU možnost, da pokaže vodenje na obeh omenjenih področjih.
Trenutna razprava kaže na to, da EU ne bo zagotovila zmanjšanja svojih emisij, ki bi omogočilo dosego cilja 2 °C, hkrati pa okleva tudi pri zagotavljanju podpore državam v razvoju pri njihovem prilagajanju na podnebne spremembe in zmanjševanju emisij. Države članice EU tako tlakujejo pot h katastrofalnemu rezultatu pogajanj v Poznanu in Kopenhagnu.
Najpomembnejše točke podnebno – energetskega paketa, ki bodo zagotovile evropsko kredibilnost v mednarodnih pogajanjih so:
1. Ambiciozen cilj zmanjšanja emisij: vsaj 30 % zmanjšanje znotraj EU do leta 2020! Da bi dosegli cilj omejitve globalnega segrevanja pod 2 °C mora EU svoje emisije zmanjšati za vsaj 30 % do leta 2020, poleg tega pa prispevati k naporom zmanjšanja emisij izven Evrope. Najmanj, kar mora podnebno – energetski paket določiti, če želi biti EU kredibilna mednarodna akterka, je avtomatičen prehod k 30 % cilju po sprejetju mednarodnega dogovora. Zaskrbljujoče je, da številne države članice poskušajo razvodeneti cilj zmanjšanja emisij ter odložiti odločitev o prehodu k strožjemu cilju (slednje zagovarja tudi Slovenija!). Znanstveniki so se jasno opredelili, da mora EU svoje emisije doma zmanjšati za vsaj 30 % do leta 2020 , če želimo globalno segrevanje omejiti pod 2 °C . Načelo skupne, vendar deljene odgovornosti in zmožnosti držav zahteva, da EU sprejme kvantificirane obveznosti (dodatno svojemu cilju zmanjšanja emisij) zagotavljanja pomoči pri zmanjševanju emisij v državah v razvoju skozi merljivo, poročljivo in preverljivo financiranje, prenost tehnologij in gradnjo zmogljivosti.
2. Financiranje držav v razvoju EU nosi veliko odgovornost za povzročanje problema podnebnih sprememb in njenih hudih posledic na življenja revnih ljudi v državah v razvoju. Zato bi morala EU zagotoviti novo, dodatno (k uradni razvojni pomoči), predvidljivo in trajnostno finančno pomoč pri prilagajanju na podnebne spremembe in zmanjševanju emisij v državah v razvoju. Stroški prilagajanja v državah v razvoju bodo znašali 34 – 61 milijard evrov na leto v obliki novih in dodatnih finačnih sredstvih. Oxfam v svojem ‘Adaptation Financing Index’ ugotavlja, da bi morala EU zagotoviti več kot 30 % teh potrebnih sredstev. Zaskrbljujoče je, da EU poziva k zmanjšanju emisij v državah v razvoju kot sta npr. Kitajska in Indija, hkrati pa je zelo zadržana do nudenja finančne in druge pomoči. Takšen odnos bo imel negativne posledice na prihajajoča pogajanja v Poznanu. Evropski svet bi zato moral slediti predlogu Evropskega parlamenta o 100 % namenski rabi sredstev iz avkcioniranja emisijskih kuponov v okviru direktive EU ETS za aktivnosti na področju podnebnih sprememb. Polovico teh prihodkov bi morali nameniti za prilagajanje, zmanjševanje emisij in gozdnih aktivnosti v državah v razvoju.
3. Dostop do zunanjih kreditov – količina in kakovost (ETS in ‘delitev prizadevanj’) Države članice si močno prizadevajo izogniti se vsakršnemu bistvenemu zmanjšanju emisij v okviru predloga o ‘delitvi prizadevanj’. Želijo si, da bi lahko 65 % cilja zmanjšanja emisij v ne-ETS sektorjih dosegle z vnosom zunanjih kreditov . To pomeni 3,5 % zmanjšanje emisij doma, ki bi ga lahko z lahkoto dosegli že zaradi toplejše zime. EU ne more trditi, da je vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam in se istočasno izogibati skoraj vsakršnim zmanjšanjem emisij doma. Evropski parlament je izglasoval bolj ambiciozen predlog, po katerem bi lahko približno četrtino naporov dosegli skozi zunanje kredite. V okvir ETS je Evropska komisija predlagala, da je lahko okoli 45 % zmanjšanj emisij (med 2008 in 2020) doseženih z zunanjimi krediti. Države članice si prizadevajo, da bi bil ta delež višji. Evropski parlament je mnenja, da je lahko skozi zunanje kredite doseženih okoli 40 % zmanjšanj emisij (med 2008 in 2020). Dostop do zunanjih kreditov, tako v ETS kot pri ‘delitvi prizadevanj’ ne sme presegati omejitev, ki jih je predlagal Evropski parlament. Celo te ravni so zelo visoke in ne zagotavljajo vodenja EU pri doseganju zmanjšanj emisij doma in zato ne bodo spodbudile gospodarstev k razvijanju tehnologij, ki so potrebne za veliko večja zmanjšanja emisij po letu 2020. Nadalje, številni zunanji krediti ne predstavljajo resničih in dodatnih znižanj emisij in lahko vodijo k hudim posledicam za družbo in okolje v državah v razvoju. Evropski parlament je z veliko večino izglasoval uvedbo strogih kriterijev, ki bi zagotavljali prispevek k zmanjševanju emisij in trajnostnemu razvoju. Vendar se države članice temu upirajo. Zakonodajna predpisa (tako direktiva ETS in kot odločba o ‘delitvi prizadevanj’) morata vsebovati načelo, da so dovoljeni samo krediti, ki zagotavljajo dodatna zmanjšanja emisij in prispevajo k trajnostnemu razvoju.
4. Manjkajoča pravila o zagotavljanju skladnosti v okviru ‘delitve prizadevanj’ Kredibilnost EU je prav tako pod velikim vprašanjem zaradi pomanjkanja mehanizmov, ki bi zagotavljali, da bodo države članice v resnici dosegle zastavljene cilje v okviru odločbe o ‘delitvi prizadevanj’. Zaenkrat odločba predvideva letne cilje zmanjšanja emisij, vendar nobenih mehanizmov, ki bi zagotavljali, da bodo ti v resnici doseženi. To pomeni, da ne obstaja nobeno zagotovilo, da bodo države članice dosegle zastavljene cilje. Stališče Evropskega parlamenta je jasno. Predvideva finančne kazni, podobne tistim, ki jih poznamo v okviru EU ETS, ki bodo dodatno okrepljene z možnostjo zadržanja emisijskih kuponov za avkcioniranje v okviru ETS, če države članice ne plačajo predvidenih kazni. Dodatno temu se vsako nedoseganje cilja kompenzira s korekcijskim faktorjem 1,3 % v naslednjem letu. Države članice se ne strinjajo s 1,3 korekcijskim faktorjem in poleg tega težijo k večji fleksibilnosti znotraj EU (trgovanje med državami članicami, banking), kar je še eden od načinov izogibanja domačim obveznostim. Mehanizem, ki bo zagotovil doseganje ciljev je bistvenega pomena za postavitev dobrega zgleda v luči pogajanj o mednarodnem podnebnem dogovoru.
5. Avkcioniranje v ETS Avkcioniranje v energetskem sektorju Zaradi pritiskov Poljske in, iz ozadja, Nemčije, si francosko predsedstvo prizadeva za kompromis o tem vprašanju. Namesto 100 % avkcioniranja predlaga, da bi se delež kuponov, razdeljenih preko avkcij, dvigoval iz 50 % na 100 % v letu 2016. Če želimo, da ETS služi okoljskim interesom in implementira načelo ‘onesnaževalec plača’, namesto ustvarjanja neupravičenih dobičkov za industrijo, morajo biti vsi kuponi razdeljeni preko avkcij od leta 2013 naprej (kot je predlagala Evropska komisija). Avkcioniranje v drugih sektorjih. Avkcioniranje v drugih sektorjih je močno povezano z definicijo t.i. uhajanja ogljika. Ena od možnosti je, da bi bil delež kuponov, ki se bi razdelili preko avkcij, določen glede na nevarnost uhajanja ogljika. Sektorji z visokim tveganjem bi dobili vse kupone zastonj do leta 2020. Vendar države članice predlagajo tudi, da bi se ti sektorji opredelili že pred sprejetjem mednarodnega dogovora, torej še preden bo znano, kateri sektorji bodo podvrženi vprašanjem mednarodne konkurenčnosti. To slabi načelno metodologijo razdelitve 20 % kuponov preko avkcij v letu 2013, ki bi se postopno povečevalo in leta 2020 doseglo 100 % delež, kot je predlagala Evropska komiisja. Najmanj, kar je potrebno sprejeti je stališče Evropskega parlamenta: 15 % avkcioniranje v letu 2013, 100 % avkcioniranje v letu 2020, saj bo s tem zagotovljeno financiranje za zmanjšanje emisij.
Čas je za vodenje, tukaj in zdaj! Kot smo opozorili pred volitvami, je odločitev o nadaljnjemu ukrepanju proti vse hujšim posledicam podnebnih sprememb ena od ključnih odločitev, ki jih bo morala narediti trenutna vlada. Prvi pomemben trenutek je pred vami. Ker je prehod na nizkoogljično družbo pomemben element koalicijske pogodbe in ker je vsaj 1.600.000 Slovenk in Slovencev prepričanih, da so podnebne spremembe najresnejši problem s katerim se sooča ves svet, močno upamo, da boste izkoristili priložnosti, ki vam jo nudi prihajajoči Evropski svet. Od vas pričakujemo, da zagotovite, da se bodo vaših odločitev in skupnih odločitev EU prihodnje generacije spominjale s ponosom!
S spoštovanjem, Barbara Kvac Focus društvo za sonaraven razvoj, [email protected], 040 722 149
Pismo poslano v vednost:
– Karl Viktor Erjavec, minister, Ministrstvo za okolje in prostor; – mag. Darka Tea Glažar, vodja Sektorja za evropske zadeve, Ministrstvo za okolje in prostor; – dr. Samo Kopač, v.d. generalni direktor, Direktorat za okolje, Ministrstvo za okolje in prostor, – mag. Zoran Kus, državni sekretar, Ministrstvo za okolje in prostor; – mag. Mitja Gaspari, minister, Služba vlade RS za razvoj in evropske zadeve; – Breda Pečan, predsednica Odbora za okolje in prostor, Državni zbor RS; – Darja Lavtižar Bebler, predsednica Odbora za zadeve Evropske unije, Državni zbor RS; – mediji
