Černobilska cona je območje, ki pokriva približno 30 kilometrov v radiu od epicentra nesreče, znotraj nje se nahaja še cona 10 km. V prvi je težko najti področje visoke radiacije, medtem ko je v coni 10 km težko najti področje, kjer ni visoke radiacije. Ustanovljena je bila 5. maja 1986. Velika je kot Luksemburg in vključuje tudi področje v Belorusiji. Oblika cone ni čisto okrogla, saj so jo prilagodili glede na področje kontaminacije, ki je bilo pogojeno s smerjo vetra. Zato je razširjena proti zahodu, ter zmanjšana proti vzhodu.
Pred vstopom v Černobilsko cono podpišeš izjavo, da si tam na svojo odgovornost ter da ne boš terjal nikakršnih odškodninskih zahtev od države Ukrajine. S tem se zavarujejo proti kakršnimkoli posledicam, ki bi lahko nastale. Ob obisku je potrebno biti pozoren in slediti zgolj predvidenim potem, ker si lahko v nasprotnem primeru deležen previsokega odmerka sevanja. V normalnih okoliščinah je sevanju, ki si ga deležen, ekvivalentno dve urni vožnji z letalom na višini 10.000 m.
Na območju cone je bilo pred jedrsko nesrečo 186 vasi in mest. Vsa so bila po nesreči izpraznjena in evakuirana. Regija je bila predvsem kmetijsko področje, zdaj pa je gozd povsod – pokriva 95 % področja. Na področju je zaradi odsotnosti človeka prisotno tudi veliko število divjih živali. Poleg zapuščenih vasi in mest, ki delujejo nekoliko zlovešče in preveč spokojno. So neme priče dogodka, ki se je zgodil. Narava si je vzela nazaj nekaj, kar je bilo nekoč njeno.
Ceste v coni imajo večinoma že 5-6 plasti asfalta, tako da na njih ni tako povišano sevanje kot v okolici. Po drugi strani obstajajo vroče točke, t.i. ”Hot spots”. Te točke so področja, ki zaradi različnih razlogov niso bila primerno dekontaminirana, zaradi česar je zelo povišana stopnja sevanja. So pogoste, zato je s seboj nujno potrebno imeti geigerjev števec, ki s piskanjem opozarja kdaj se nahajate na področju povišanega sevanja. Merilci so v coni 10 km kar pogosto piskali.
Jedrska elektrarna Černobil, oziroma njen prvi reaktor, je bila prva jedrska elektrarna v Sovjetski zvezi. Leta 1986 je imela 4 delujoče reaktorje. Četrti reaktor je pričel z obratovanjem leta 1983, le tri leta kasneje se je ravno v njem, najmlajšem, zgodila nesreča. Takrat sta v gradnji že bila peti in šesti reaktor, ki pa nista bila nikoli končana. Prvi trije reaktorji pa so delovali tudi po nesreči: prvi do leta 1996, drugi do leta 1991 in tretji do leta 2000, ko je zaradi političnih odločitev in pritiska iz tujine bil tudi ta ustavljen. Za potrebe delavcev, ki so morali delati v še delujočem delu elektrarne so na novo ustanovili satelitsko mesto, 40 km oddaljeno od elektrarne in izven Černobilske cone.
Nesreča se je zgodila ponoči, 26. aprila 1986. Takoj po nesreči ni bilo ustreznega ukrepanja, prav tako niso naprej poročali relevantnih informacij. Po nesreči je veter prenesel radiacijo nad Evropo, vendar nihče ni vedel kaj in kje se je zgodilo, saj ni bilo nikakršnih informacij iz Sovjetske zveze. Tudi zaradi tega, ker oblast Sovjetske zveze sama ni vedela kaj se dogaja. Nižji uradniki so sporočali,, da je vse pod kontrolo. Pa ni bilo. Tako so Švedi obvestili Sovjetsko zvezo o zelo povišani stopnji sevanja. Gorbačov, predsednik Sovjetske zveze v tistem času, je šele v parih dneh izvedel kaj točno se dogaja in pričel z ustreznim ukrepanjem. Prav tako niso takoj evakuirali prebivalcev območja. Zanimivo je, da se na slikah, ki so jih po nesreči naredili novinarji, jasno vidi bliske radioaktivnega sevanja oziroma razkrajanja radioaktivnih elementov.
Po nesreči je obstajala velika verjetnost, da bo zaradi taljenja sredice prišlo do druge eksplozije, ki bi bila v rangu eksplozij jedrskih bomb – nekajkrat močnejša od tiste v Hirošimi. To bi pomenilo, da bi Evropa bila nenaseljiva, Minsk v Belorusiji, oddaljen 320 km, bi bil izbrisan. Pri iskanju rešitev so se obrnili na rudarje, ki so jih v tisočih pripeljali iz drugih mest po Rusiji. Ti so morali v rekordnem času izkopati rov in dvorano pod reaktorjem, kjer so potem namestili kompleksni hladilni sistem, ki je ohlajal sredico reaktorja. Na ta način jim je uspelo preprečiti drugo eksplozijo. Požrtvovalni rudarji, ki so delali brez kakršnekoli zaščite, so prejeli smrtonosne doze radiacije. Četrtina jih je umrla pred 40. letom starosti.
Mesto Pripyat leži v neposredni bližini elektrarne in je bilo izpostavljeno zelo visokim količinam radioaktivnega sevanja. Graditi so ga začeli leta 1970, zaradi potreb delavcev, ki so začeli delati v novo zgrajeni jedrski elektrarni. Leta 1986 je mesto štelo približno 34.000 ljudi, bilo je novo, moderno mesto, zgled in model mnogim drugim. 1. maja 1986, na državni praznik, bi morali odpreti na novo zgrajen stadion in lunapark. Vendar do tega ni prišlo. Oba objekta, tako kot celotno mesto, sta bila zapuščena le nekaj dni pred tem. Nikoli uporabljena.
Prebivalce Pripyata so evakuirali šele več kot 36 ur po nesreči, prav tako jih niso obvestili o tem, kaj se dogaja. Rečeno jim je bilo, da naj bodo v dveh urah pripravljeni na evakuacijo in da bodo nazaj prišli v nekaj dneh, zato naj s seboj vzamejo zgolj najnujnejše zadeve. Nikoli več niso videli svojih domov. Vse še sedaj, 29 let po nesreči, ostaja tako kot so pustili. Vsi so prejeli visoke doze radiacije, nikoli se ni sistematično spremljalo, kaj se je kasneje z njimi zgodilo.
Prebivalce so evakuirali, vojaki pa so ostali, veliko njih ni vedelo nič o radiaciji in njenem vplivu, tudi niso verjeli v tega nevidnega sovražnika. Veliko jih je prejelo smrtonosno dozo sevanja. Podatkov o tem koliko od njih je predčasno umrlo in od česa, ni.
Več kot 500.000 ljudi je sodelovalo v akcijah in aktivnostih po nesreči. Večina njih ni bila ustrezno zaščitena in so prejeli prekomerne doze radioaktivnega sevanja. Koliko ljudi je umrlo ali zbolelo zaradi posledic nesreče, ne bo nikoli uradno ugotovljeno, ker so oblasti skrivale in prirejale vzroke smrti in obolenj (predvsem obolelih za rakom, ki je bil posledica radiacije). Dejstvo je, da sta 2 osebi umrli takoj, 29 pa nekaj dni po nesreči. To so bili člani gasilske enote, ki je prva prišla na mesto nesreče, seveda nevedna o tem kaj se je zgodila in kakšna je stopnja radiacije. V Evropi je bilo zaradi nesreče v Černobilu 40.000 splavov, predvsem zaradi strahu vpliva nesreče na zarodke.
V fazi dekontaminacije okolice elektrarne je sodelovala vojska. Zaradi visoke stopnje radiacije je tudi elektronika prenehala delovati. Roboti iz tujine, ki so jih uporabljali, so crkovali eden za drugim, predvsem zato, ker so bili tehnološko napredni za ta čas – uporabljali so elektroniko. Zato so si morali izmisliti prilagojene, posebej za ta namen skontruirane robote. Vojska je ustanovila tudi lovsko enoto, ki je streljala živali (divje živali, mačke, pse) na območju, da ne bi te kontaminacijo razširile na druga področja.
V okolici elektrarne geigerjevi števci neprestano piskajo, saj je sevanje v tem območju nad dovoljeno mejo. Četrti reaktor še vedno oddaja prekomerno radiacijo. Pred elektrarno, v bližini četrtega bloka so zgradili spomenik tistim, ki so gradili prvi sarkofag. V neposredni bližini četrtega bloka gradijo novi sarkofag, ki je mogočna konstrukcija (107 metrov visok). Za gradnjo skrbi francosko podjetje. Stroški so bili predvideni na 1,6 milijarde EUR, vendar bodo sigurno narasli na najmanj 2 milijarde EUR. Da bi vsaj malo zaščitili delavce, ki delajo na sarkofagu, so med blokom štiri in novim sarkofagom zgradili masivni betonski zid. Ko bo sarkofag dokončan, ga bodo zapeljali preko četrtega bloka ter ga na ta način zaprli. Potem bo sledila še bolj problematična faza razgradnje. Življenjska doba novega sarkofaga naj bi bila 100 let.
Rdeči gozd – področje, ki leži v neposredni bližini elektrarne, med elektrarno in mestom Pripyat, predstavlja eno največjih vročih točk, saj je bil po eksploziji najbolj kontaminirano področje. V fazi dekontaminacije so ga v celoti posekali in drevesa zakopali, razen njih par, ki so še vedno priča tragediji.
Mesto Černobil je 17 km oddaljeno od elektrarne, v mestu trenutno dela približno 3500 ljudi, od tega jih je tretjino varnostnikov in policistov. Delo in čas bivanja v zoni sta zaradi sevanja omejena. Ponavadi delajo 15 dni in so naslednjih 15 dni izven zone. Tisti, ki delajo čisto blizu elektrarne, pa glede na sevanje – delavec na novem sarkofagu lahko dela zgolj 1 uro na dan, zaradi česar delo poteka zelo počasi. Vsi nosijo s seboj dozimetre. V mestu ni šol, otrok, nosečnic, mlajših od 18 let. Uporablja se zgolj 25 % mesta, ostalo je zapuščeno. V mestu eden od spomenikov predstavlja 186 naselij v coni, ki so jih izselili. Postavljen je tudi spomenik ”tistim, ki so rešili svet” – gasilcem in t.i. ‘likvidatorjem kontaminacije’, torej osebam, ki so po nesreči požrtvovalno in vestno opravljale delo, da bi zaščitile in zmanjšale negativen vpliv na ostale, ob čemer so svojo varnost in zdravje postavili v drugi plan. Ob spomeniku je težko ne biti resen ob razmišljanju o tem.
V Černobilski coni je bil postavljen ogromen sovjetski vojaški satelit za zgodnje odkrivanje balističnih raket (gre za čas hladne vojne in zgodbe velikih projektov). Poimenovan je Duga 2, ljubkovalno pa so ga klicali ”The Eye of Moscow”. Bil je eden od treh sovjetskih radarjev (2 so že porušili, ostal je le še ta), obratovati je nehal po jedrski nesreči, saj leži zgolj 10 kilometrov od reaktorja 4. Od takrat naprej je zapuščen in prepuščen zobu časa. Konstrukcija je kolosalna, struktura je visoka 150 metrov in široka 400 metrov, zraven nje je še en manjši radar – visok ”zgolj” 90 metrov.
V cono se je kasneje ponovno naselila peščica domačinov, ki niso mogli sprejeti dejstva, da ne smejo več bivati v domačem kraju – v coni 30 (v coni 10 km ne sme bivati nihče). Zapuščene vasi in mesta so kot kraji duhov. Vse je obraslo z rastlinjem in drevesi, hiše in poslopja propadajo že 29 let.
Leta 1990 so nehali varovati območje, takrat so se začele kraje vrednega materiala. Kar je bilo vrednega materiala, predvsem kovin, so v tem času že večinoma odnesli ali izropali iz cone ter prodali na črnem trgu. Zadeva je zelo problematična, saj obstaja verjetnost, da je del tega materiala kontaminiran. Kasneje so ponovno vzpostavili varovanje in strogo kontrolo.
Černobilsko nesrečo lahko povežemo tudi s propadom Sovjetske zveze, ki se je zgodil le nekaj let kasneje. Stroški gradnje jedrske elektrarne so bili visoki (9 milijard rubljev), stroški aktivnosti po nesreči in dekontaminacije področja so bili najmanj dvakrat višji. K temu lahko dodamo še ogromen vojaški radar Duga 2, ki ga niso mogli več uporabljati (7 milijard rubljev). Dejstvo pa ostaja, da stroškov sanacije nesreče še kmalu ne bo konec.
Na izhodu iz Černobilske cone je potrebno iti preko posebne naprave za merjenje sevanja, ki nekoliko spominja na detektor kovin. Na srečo ni piskala…
Glede na posledice nesreče v Černobilu, na zdravje ljudi, posredno in neposredno vključenih, razselitev lokalnega prebivalstva, posledic na fauno in floro, stroškov, povezanih s posledicami nesreče (aktivnosti bodo potekale še zelo, zelo dolgo), ne razumem lahkomiselnega zagovarjanja uporabe jedrske energije. Česa podobnega ne želim nikomur. Če k temu dodamo problematiko, povezano z rudarjenjem urana ter dolgoročnim shranjevanjem visoko radioaktivnega odpada (300.000 let!) je odločitev še bolj jasna: odločen NE nadaljnji rabi jedrske energije.
