V dopisu smo na zakon v javni obravnavi podali splošne in specifične komentarje. V splošnih smo MZI opozorili, da je Slovenija alpska država in zato iz okoljskega vidika toliko bolj občutljiva, da je potrebno vzpostaviti sistem namenske rabe »odškodnin za eksterno škodo« ter vključiti načelo »onesnaževalec plača«. V specifičnih komentarjih pa smo ministrstvo pozvali, da spremeni prvi (1), drugi (2) in peti (5) odstavke 18. člena.
Ministrstvo se z našimi predlogi načelno strinja, vendar je iz njihovega odgovora razvidno, da jih ne bodo upoštevali. Bodisi zato, ker predlagano obračunavanje cestnin zahteva bolj kompleksne »tehnično-tehnološke« rešitve, bodisi zato, ker evropska Direktiva 2011/76/EU omogoča članicam večjo izbiro pri njeni implementaciji v nacionalno zakonodajo.
V odgovoru so zagotovili, da področje cestninjenja tovornih vozil že izpolnjuje načelo »onesnaževalec« plača, da pa zamenjave enostavnega vinjetnega sistema za osebna vozila s kompleksnejšimi sistemi zaenkrat ni možno izvesti.
Ne glede na to, da smo na odgovor čakali več kot 7 mesecev, se zdi, da ni želje, da bi se komentarji strokovnih NVO upoštevali. Sprašujemo se, komu so namenjene javne razprave, če so, kljub strinjanju s komentarji, zadeve dorečene in ni možnosti sprememb. Prav tako se sprašujemo, zakaj Slovenija poskuša zadostiti le osnovnim evropskim standardom in ne prevzame ambicioznejše vloge. Slovenija ima dober razlog za bolj pokončno držo pri zaračunavanju višjih cestnin, saj je tranzitni promet glavni krivec onesnaženja zraka.
V kolikor se bo Slovenija z mislimi le na netrajnostni gospodarski razvoj in zagotavljanje tekočega tranzita preko njenega ozemlja otepala vključevanju eksternih stroškov prometa v cestninjenje, bomo žal dobili le umazan zrak, visoke izpuste toplogrednih plinov in uničene ekosisteme ter s tem nizko kakovost bivanja prebivalcev.
