Kot je znano, so v TEŠ zastavili in vodili projekt izgradnje dodatnega, šestega bloka elektrarne na lignit, mimo države. Vodstvo TEŠ je vehementno šlo v projekt, ne da bi od države dobili zagotovilo, da je projekt potreben in primeren, ter ali sploh bo vključen v energetsko politiko in načrte države. Obnašali so se, kot da za investicijo, ki jo želijo izpeljati kot podjetje, ne potrebujejo države, saj imajo lastno vodstvo in usmeritev, ki ga postavljajo znotraj podjetja oz. holdinga (HSE). Za investicijo v projekt TEŠ 6 so se odločili, ker naj bi (kot so povedali) bila ‘ekonomsko smiselna’, ‘okoljsko upravičena’ in ‘družbeno odgovorna’.
Tako so brez potrdila države (ki je večinski lastnik TEŠ) in z miselnostjo, da zmorejo brez nje, vstopili v projekt. A kaj hitro se je izkazalo, da so si obuli prevelike čevlje. Z negospodarnim pristopom je vodstvo podjetja in holdinga podpisalo pogodbo, ki je v škodo naročniku (TEŠ in HSE). Cena projekta iz dneva v dan raste (neustrezna pogodba z dobaviteljem do sedaj celo ni imela zgornje cenovne kapice, kar je pomenilo, da se je cena lahko zviševala, zmanjševala pa ne), denarja za projekt pa tudi do sedaj še nimajo zagotovljenega.
Sedaj za uresničitev projekta, ki so ga pričeli brez jasne podpore in odgovora države, nekatere svoje poteze in dejanja pa tudi skrivali pred javnostjo, potrebujejo državno poroštvo za izpeljavo ‘svoje’ investicije. To se jim zdi samoumevno, zato tudi nimajo pripravljenega rezervnega scenarija. Ob vsiljevanju ‘svojega’ projekta, izigravanju države in igranju na igro politike izvršenih dejstev, češ da ni več poti nazaj, nam šesti blok še vedno poskušajo prodati ob floskulah, da gre za projekt nacionalnega pomena, brez katerega ne gre. Celo takšen nacionalni pomen mu pripisujejo, da so o državnem poroštvu prepričani, kljub temu da projekt ne zagotavlja donosnosti, ki jo je zahtevala vlada, in kljub temu da mora postopek odločanja o državnem poroštvu šele steči.
V primeru dodeljenega državnega poroštva – za kar vsi davkoplačevalci prevzemamo tveganje, ne da bi nas o tem kdo kaj vprašal – ima lahko zaključek zgodbe dva scenarija. Manj verjetni je, da država podeli poroštvo, projekt se finančno izide, dobički ostanejo znotraj podjetja in od njih nimamo nikakršnih širših koristi in poplačil tveganja. Drugi, veliko bolj verjetni scenarij je, da bomo na koncu najete kredite plačevali vsi davkoplačevalci, odgovarjal pa ne bo nihče, še najmanj tisti, ki so nam projekt na svojo roko vsiljevali do sedaj. Slednjemu bi se verjetno večina najraje izognila. To pa enostavno dosežemo s tem, da država poroštva TEŠ-u ne dodeli, TEŠ in HSE naj kredite najameta z lastnim kapitalom. Če bo projekt dobičkonosen, naj dobičke imajo, če teh ne bo in bo potrebno nasedlo investicijo odplačevati na druge načine, pa naj se s tem tudi sami ukvarjajo. Do sedaj je šlo za ‘njihov’ projekt, naj tako ostane tudi v prihodnje.
