Četrtek, 23. 9. 2021 ob 13. uri v Grand Hotelu Union v Ljubljani (dvorana Orhideja)*
Milijoni pridelovalcev in proizvajalcev hrane, ki jo jemo in izdelkov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, je ujetih v revščino in nehumane delovne pogoje. In to navkljub ogromnim zaslužkom nekaterih podjetij, ki so vključena v celotno dobavno verigo.
Marca letos so poslanci Evropskega parlamenta, vključno z vsemi evroposlanci iz Slovenije, potrdili poročilo o skrbnosti in odgovornosti podjetij. Sedaj ima škarje in platno v rokah Evropska komisija, ki naj bi decembra letos objavila predlog zakonodaje.
Ker predlog pričakujemo še v okviru predsedovanja Slovenije Svetu EU, si želimo na enem mestu pogledati, kaj obstoječa zakonodaja v Sloveniji na področju (ne)poštenih poslovnih praks pove o regulatornih okvirjih, ki že obstajajo, in kako bi jo lahko nadgradili ali prispevali k ambiciozni zakonodaji na področju dolžne skrbnosti in odgovornosti podjetij.
Dogodek je zastavljen kombinirano, v živo in preko Zooma. Po vsaki predstavitvi bo prostor za vprašanja in odgovore. Prvi del bo potekal v angleščini s tolmačenjem, drugi del pa v slovenščini. Govorki in govorec iz tujine se bodo pridružili v živo preko Zooma.
Prosimo za prijave, zaradi lažje organizacije dogodka. Prijavite se TUKAJ.
Zoom povezava na dogodek: https://us02web.zoom.us/j/87527687746
Program:
| 13:00 – 13:10 | Uvodne besede: Zakaj je pomembno, da imamo zakonodajo, ki ureja razmere v okviru »nevidnega življenja« stvari, ki jih kupujemo in uporabljamo v EU?
Živa Kavka Gobbo, predsednica, Focus, društvo za sonaraven razvoj |
| 13:10 – 13:25
|
Od brazilskih plantaž na evropske krožnike: družbeni in okoljski vplivi ter kršitve delavskih pravic v okviru dobavnih verig s hrano.
Mauricio Hashizume, Reporter Brasil, organizacija za komunikacijo in družbene projekte |
| 13:25 – 13:40 | Pričakovanja in predlogi evropske civilne družbe na področju dolžne skrbnosti na področju okolja in človekovih pravic.
Sylvia Obregon Quiroz, ECCJ – European coalition for corporate justice |
| 13:40 – 14:00 | Proces in vsebina zakonodaje, ki je bila na področju dolžne skrbnosti sprejeta v Nemčiji – kaj se lahko naučimo in prenesemo na EU zakonodajo?
Franziska Humbert, Oxfam Nemčija |
| 14:00 – 14:20 | Odmor s prigrizkom |
| 14:20 – 14:35 | Podnebne spremembe in vpliv proizvodnje ter potrošnje hrane.
Nika Tavčar, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj |
| 14:35 – 14:50 | Kaj smo v Sloveniji na področju (ne)poštenih poslovnih praks že naredili (poleg nezavezujočih vsebin na področju družbene odgovornosti)? Kaj so nepoštene poslovne prakse in možne sinergije s področjem širše dolžne skrbnosti?
Janja Kokolj Prošek, vodja sektorja za hrano na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano |
| 14:50 – 15:05 | Ključne ugotovitve poročila varuha, kaj bi lahko aplicirali na vrednostne verige izdelkov, ki segajo onkraj meja EU, s ciljem bolj etične hrane in kako povezati s principi pravične trgovine.Igor Hrovatič, Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano
|
| 15:05 – 15:25 | Kaj nam povedo prostovoljne zaveze: primer shem kakovosti/certificiranja ter nezavezujočih dogovorov.
Maruša Babnik, Ekvilib inštitut in Živa Lopatič, Pravična trgovina Slovenija
|
| 15:25 – 16:00 | Razprava |
Več informacij:
Mauricio Hashizume (Reporter Brasil) je doktor sociologije na Ekonomski fakulteti Univerze v Coimbri (FEUC), Portugalska in učitelj na zvezni univerzi Tocantins (UFT) v Braziliji ter partnerski raziskovalec za Repórter Brasil.
Sylvia Obregon je svetovalka za politike pri Evropski koaliciji za pravičnost gospodarskih družb (ECCJ – European coalition for corporate justice). V zadnjih šestih letih je delala na področjih (post)ekstraktivizma, krepitvi gibanja in zagovorništva na področju odgovornosti podjetij. Trenutno se osredotoča na proces prihajajoče Direktive o trajnostnem korporativnem upravljanju in sledi podobnim pobudam v državah članicah EU, medtem ko je na mednarodni ravni delala na zavezujoči Pogodbi Združenih narodov o poslovanju in človekovih pravicah.
Dr. Franziska Humbert, Oxfam Nemčija. Franziska je študirala pravo v Heidelbergu, Londonu in Berlinu ter doktorirala na Svetovnem trgovinskem inštitutu na Univerzi v Bernu. Preden se je pridružila Oxfamu, je delala kot odvetnica na področju delovnega, medijskega in konkurenčnega prava. Od leta 2004 je zaposlena v Oxfamu kot svetovalka za politike za področje podjetništva in človekovih pravic. Raziskuje človekove pravice v dobavnih verigah verigah, objavlja študije in sodeluje z političnimi in korporativnimi odločevalci.
Nika Tavčar, vodja projektov v Umanoteri, se v tej nevladni organizaciji ukvarja s področji podnebnih sprememb, trajnostne oskrbe s hrano ter trajnostnih praks. S področjem netrajnostne prehrane v Sloveniji ter s tem povezanih potrebnih sistemskih sprememb se je ukvarjala že tekom magistrskega študija na Univerzi v Leipzigu v Nemčiji, trenutno pa v Umanoteri vodi dva projekta s tega področja.
Janja Kokolj Prošek, sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vodja sektorja hrana. S področjem nepoštenih praks se je začela ukvarjati že v letu 2010. Sodelovala je pri aktivnostih ustanovitve in delovanja delovne skupine za ureditev razmer v verigi preskrbe s hrano z zaključkom podpisa Kodeksa dobrih poslovnih praks med deležniki v agroživilski verigi leta 2011. Nadaljevanje njenega dela na tem področju je bilo tudi zelo aktivno sodelovanje pri pripravi zakonskih rešitev – Zakona o kmetijstvu v letih 2014, 2018 in 2021, ki z zadnjo spremembo prenaša določbe EU direktive v naš pravni red.
Igor Hrovatič, univ. dipl. ing. kmetijstva, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. Po poklicu univ. dipl. ing. kmetijstva, ki na tem področju deluje že več kot 33 let. Na svoji poklicni poti se je seznanil dejansko skoraj z vsemi področji v kmetijstvu. Od pridelovalca za trg, učitelja na srednji kmetijski šoli, odgovornega za kmetijstvo na lokalnem nivoju, deloval v državni upravi (na MKGP in agenciji), dobro pozna delovanje Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, kjer je bil pet let tudi direktor, naloge varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano pa opravlja od jeseni 2018 dalje. V letih 2010 do 2015 je bil tudi član Evropskega Ekonomsko socialnega odbora v Bruslju kot predstavnik kmetov.
Maruša Babnik je sodelavka za mreženje in vodenje projektov Ekvilib Inštituta, neprofitne in neodvisne organizacije, ki deluje na področjih družbene odgovornosti, človekovih pravic in razvojnega sodelovanja. Osredotoča se na specifična področja družbene odgovornosti podjetij, ki pokrivajo vplive zakonodaje in poslovanja podjetij preko meja ter v državah globalnega Juga, s poudarkom na davčni odgovornosti podjetij in na spoštovanju človekovih pravic ter varovanja okolja vzdolž vrednostnih verig podjetij.
Živa Lopatič vodi gibanje za pravično trgovino v Sloveniji in je soustanoviteljica Zadruge BUNA. Obe organizaciji se med drugim ukvarjata tudi s prodajo izdelkov narejenih iz surovin, ki prihajajo od daleč in so del globalne dobavne verige. Vključena je tudi v mednarodno gibanje za pravično trgovino, ki se med drugim zavzema tudi za spremembo zakonodaje na področju varovanja človekovih pravic in okolja ter kot primer dobre prakse zagovarja prav sistem pravične trgovine. V Sloveniji pa se ukvarja tudi z vodenjem delavnic, izvajanjem predavanj ter drugimi aktivnostmi za krepitev zavedanja o pomembnosti poznavanja porekla izdelkov ter vzpostavitvi mehanizmov za preprečevanje izkoriščanja ljudi in okolja.
Kontakt: Živa Kavka Gobbo, Focus, [email protected], 01 515 40 80
O projektu Our Food. Our Future: Projekt »Our Food. Our Future« sofinancira Evropska komisija v okviru programa DEAR, njegov namen pa je dvig ozaveščenosti in zavzemanje za trajnostne verige preskrbe s hrano, ki spoštujejo pravice delavcev migrantov in zmanjšujejo podnebne spremembe, lakoto in revščino kot ključne gonilne sile migracij.
Prijave: https://forms.gle/tBogoiSPE71CEDAH6
Prosimo, da se zaradi lažje organizacije na dogodek prijavite.
* Dogodka se lahko udeležijo le osebe s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali prebolelem covidu-19 (PCT pogoj). Vse obiskovalce prosimo, da upoštevajo tudi veljavna navodila in priporočila NIJZ (nošnja zaščitne maske v zaprtih prostorih, razkuževanje rok, ohranjanje fizične distance ipd.).
Ozadje:
V Sloveniji je stopnja samooskrbe s hrano nižja od 50 %. To velja tudi za hrano, ki uspeva v našem podnebju. Ko dodamo še izdelke vsakdanje rabe, ki pa pri nas ne uspevajo, je jasno, da smo od teh odvisni 100 %. To so surovine, kot je kakav, kava, čaj, palmovo olje… Samo iz Brazilije je delež uvoza hrane skoraj 9 %, od koder najpogosteje uvažamo izdelke, kot so pripravljena krma za živali, celuloza, kava, pravi čaj, mate čaj in začimbe – vse to pa so izdelki povezani z uničevanjem okolja.
Kljub več kot desetletju od prostovoljnih zavez svetovnih proizvajalcev čokolade[1], je otroško delo na plantažah kakava samo v zadnjem desetletju poraslo za kar 14 %. Danes dela več kot 2 milijona otrok samo v zahodni Afriki.
Pridelava palmovega olja ustvari kar 1,4 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je približno toliko, kot celotni letalski sektor. Ali povedano drugače, kar 18-krat več, kot so letne emisije toplogrednih plinov Slovenije. Pri čemer ga vsebuje vsak drugi izdelek v naših supermarketih.
Gozdovi izginjajo s hitrostjo enega nogometnega igrišča vsakih 6 sekund. Primarno zaradi govedoreje, plantaž in rudarjenja ter požigov.
V letu 2020 je bilo na globalni ravni ubitih vsaj 331 okoljskih aktivistov, ker so nasprotovali projektom, škodljivim za okolje.
V tekstilni industriji dela na svetovni ravni med 40 in 60 milijonov ljudi, od katerih je kar 80 % žensk. Izpostavljene so nevarnim delovnim pogojem (več tisoč ljudi je podleglo samo zaradi požarov in porušenja stavb) ter diskriminaciji.
Vse to so dejstva, ki so skrita za nevidnim življenjem naših vsakdanjih izdelkov. Medtem ko lahko kot posamezniki spreminjamo nakupne navade, pa morajo tudi multinacionalna podjetja sprejeti svoj del odgovornosti. Poleg visokih dobičkov so namreč zaslužna tudi za zlorabe in kršenje človekovih pravic ter okoljsko škodo v lastnih, četudi globalnih, vrednostnih verigah. Ambiciozna zakonodaja na tem področju lahko drastično izboljša vpliv multinacionalnih korporacij, ki delujejo v EU, na človekove pravice in okolje širom po svetu ter žrtvam omogoči dostop do pravnih sredstev, še posebej najbolj ranljivim – kot so na primer delavke migrantke.
[1] Harkin-engel protokol: https://www.ilo.org/global/about-the-ilo/newsroom/news/WCMS_007859/lang–en/index.htm
