Ukrajina živi zgodbo post-komunistične in post-černobilske družbe. Pojavljata se dve dihotomiji. Prva je povezana na dogajanje v družbi, ki jo določa komunistična preteklost, kar se vidi predvsem pri delovanju državnih uradnikov in vodstev državnih podjetij, ki jim ni uspelo spremeniti mentalitete in so podobni aparatčikom. Obenem je v družbi prisotno nasprotovanje vsemu, kar je povezano s to isto preteklostjo. O nesreči v Černobilu se niti ne govori več, razen na dan obletnice. Akterji, odgovorni za delovanje jedrskih elektrarn, so jo potisnili globoko v svojo podzavest in poskušajo na vsak način nadaljevati z izkoriščanjem jedrske energije, z zanemarjanjem tveganja. Medtem v bolnici za bolezni, povezane z radiacijo, govorijo o drugi realnosti, ki govori o 15.000 ljudi na leto, ki obiščejo to bolnico. Vzrok za obiske bolnice je pri bolnikov povezan z nesrečo v Černobilu.
Dogajanje v državi je preveč kompleksno, da bi ga lahko strnil v nekaj stavkih, zato se bom osredotočil zgolj na nekaj plastičnih primerov, ki razkrijejo določene aspekte življenja v sodobni Ukrajini.
Država je v vojni. V mestu so prisotni vojaki, na cestah po državi so postavljene vojaške kontrolne točke. Nacionalizem je prisoten povsod, vse je v rumeno modri barvi, zelo enostransko opisovanje situacije in dogodkov v medijih, ki bi ga lahko preprosteje opisali kot propagando. Kot nam je povedal poznavalec dogajanja, v Ukrajini pride na oblast tisti, ki v danem trenutku ustreza oligarhom. Ljudem se plačuje, da pridejo na proteste. Med množico so zelo popularni brezplačni časopisi, na dostavo katerih celo čakajo v več deset metrov dolgi vrsti. O kvaliteti in objektivnosti člankov v teh brezplačnikih raje ne bom izgubljal besed, saj smo imeli podoben primer tudi pri nas.
Opazna je ogromna razlika med stopnjo razvitosti Kijeva in ostalimi deli države. Pogosto smo se vozili po cestah, ki so skoraj neprevozne, polne lukenj in zahtevajo popolno in neprestano koncentracijo voznika, da s svojimi slalomskimi veščinami pripelje do cilja. V ruralnih okoljih je večina hiš še vedno pokrita z azbestno kritino, smetišča so na proste, plastične vrečke pa raznaša po več kilometrov naokrog.
Z vojnim stanjem v državi je zelo težko doseči, da bi bilo okolje obravnavano kot prioriteta. Sploh zaradi dejstva, da si večina ljudi zaradi revščine želi nekoliko boljše ekonomske prosperitete, ki ji dajejo prednost. Težko je misliti na okoljske probleme, če se vsakodnevno soočaš z eksistenčnimi problemi. Na trgu neodvisnosti, kjer so se lani dogajali protesti, je postavljena rumeno-modra razstava o ukrajinskih vojakih. Na trgu in ob njem je tudi vse polno sveč in slik umrlih, tako v vojni z Rusijo, kot tistih, ki so umrli v lanskih protestih. Težko je ob pogledu na te scene razmišljati optimistično.
Naši ukrajinski kolegi v okoljskih nevladnih organizacijah vseeno poskušajo postaviti okolje nekoliko višje na stopnički vrednot. V veliko primerih ne dosežejo uspehov. V razmerjih do odločevalcev in državnih podjetij (primer jedrske energije) se srečujejo tudi z obtožbami, da delujejo proti ukrajinskim interesom in se jih v medijih označuje kot ruske vohune, ki delajo v interesu Rusije. Velika obtožba v državi, ki je v vojni z Rusijo. Toda vseeno vztrajajo. Drugega jim ne preostane. Vedo, da delajo v interesu vseh prebivalcev Ukrajine.
Pozdrav iz Ukrajine.
