Po Černobilu smo dva dneva preživeli na obisku še vedno delujoče jedrske elektrarne Zaporožje.
Ne leži ob mestu Zaporožje, temveč kakšno uro in pol stran (približno 100 km), ob velikem akumulacijskem jezeru Kakhovka, na reki Dnjepr. Jezero je leta 1956 nastalo za potrebe hidroelektrarne (kapaciteta 357 MW), ki je zadnja v seriji na Dnjepru.
Cesta od Zaporožja do področja, kjer je elektrarna, je katastrofalna in kot pravijo, so takšne po skoraj vsej Ukrajini. Polne lukenj (skoraj več lukenj kot asfalta), z rally vozniki, ki vozijo slalom med njimi. Povedali so nam, da so najboljše ceste na področju Černobilske cone, ker so jih od nesreče dalje preplastili že 5-6 krat, saj na ta način zmanjšajo sevanje na cesti. Ostale ceste v državi niso bile deležne takšne nege.
Prvo so na obali jezera postavili veliko termoelektrarno in kot je bila navada v Sovjetski zvezi, so zraven zgradili tudi mesto Energodar, kar v prevodu pomeni ”dar energije”. Termoelektrarna je bila zgrajena med leti 1971 in 1977, ima 7 blokov, uporablja pa premog, mazut, kurilno olje in plin. Skupna kapaciteta termoelektrarne je 3.600 MW.
Mesto Energodar bi lahko opisalo kot podobno Pripyatu ob jedrski elektrarni Černobil. Gre za satelitsko mesto, ki je nastalo sprva zaradi potreb termoelektrarne in se nekoliko razširilo zaradi potreb jedrske elektrarne. Verjetno bi Pripyat danes izgledal podobno. Za Energodar in okolico si zagotovo ne želimo podobnega scenarija, kot se je zgodil v Pripyatu, čeprav upravljalci elektrarne in ukrajinske oblasti s podaljševanjem življenjske dobe jedrskih reaktorjev v elektrarni Zaporožje povečujejo tudi tveganje.
V sedemdesetih so poleg termoelektrarne začeli graditi še jedrsko elektrarno. Prvi reaktor je začel z obratovanjem leta 1984, zadnji – šesti pa leta 1995.
Gre za največjo elektrarno v Evropi, ki ima šest reaktorjev po 1000 MW. Jedrska elektrarna skupaj s termoelektrarno in hidroelektrarno sestavljajo kolos, ki ima kapaciteto skoraj 10.000 MW, kar predstavlja enega največjih kompleksov za proizvodnjo električne energije na svetu. Takšna kapaciteta bi zadostila potrebam nekaj Slovenij. V regiji se radi pohvalijo, da proizvedejo 1/5 električne energije v Ukrajini. Na relativno majhnem področju je koncentracija takšnih kapacitet redkost in kaže na usmeritev Sovjetske zveze, ki je častila in gradila takšne centralizirane, mega projekte.
Pred obiskom elektrarne smo se v vasi Vodany srečali z lokalci, ki so nam predstaviti svoj pogled. Preko svojih društev in nevladnih organizacij poskušajo uveljaviti svoje pravice in vplivati na prihodnost regije. Večinoma so starejši, moški, osredotočeni na lokalne probleme, ki jih s svojim delovanjem povzroča jedrska elektrarna.
Prioriteta za lokalno prebivalstvo je problematika radioaktivnih odpadkov, saj si ne želijo, da ostanejo na lokaciji jedrske elektrarne. Skrbi jih namreč, da bodo jedrske odpadke kar pustili na tej lokaciji, ko se elektrarna zapre, saj nimajo sredstev za prenos kam drugam. Potrebno je omeniti, da večina lokalnega prebivalstva ne nasprotuje jedrski elektrarni in termoelektrarni, predvsem zato, ker gre za dva največja (skoraj edina) zaposlovalca v regiji. Tistemu, ki ti daje kruh, ponavadi ne nasprotuješ.
Našemu pogovoru z lokalci sta se pridružila tudi dva precej sumljiva moška, ki sta trdila, da sta lokalna ribiča. Vendar je zelo verjetno, kar so potrdili domala vsi, da je šlo za osebi iz elektrarne, ki sta na terenu preverjala, kaj počne delegacija iz tujine. Za naš prihod so vedeli, saj smo morali vnaprej napovedati naš obisk jedrske elektrarne.
Lokalci so izpostavljali predvsem vpliv hladilnih sistemov jedrske elektrarne. Del akumulacijskega jezera je bil ograjen in je mišljen kot hladilni sitem za jedrsko elektrarno. Poleg tega uporabljajo tudi veliko pršil za vodo – v zrak pršijo vodo, da jo ta ohladi.
Ta voda potem teče v del jezera, namenjen za ohlajanje, od tam pa potem v akumulacijsko jezero. Ko omenjam sistem pršil, bi lahko enostavno napisal, da gre najverjetneje za največjo fontano na svetu, saj je površina teh pršil ogromna. Poleg tega so zgradili tudi dva klasična hladilna stolpa.
Vendar so v zadnjih letih čisto spremenili sistem izpustov vode iz hladilnega sistema v akumulacijsko jezero, tako da ni več jasne časovnice kdaj in koliko vode spuščajo. To delajo po potrebi, kar vpliva na živa bitja v jezeru, zaradi nenapovedanega nenadnega izpusta velikih količin vode pa je pred leti umrla družina, ki se ji ni uspelo pravi čas umakniti na varno.
Ker spuščajo preveč tople vode v jezero, se je kakovost vode poslabšala. Domačini pravijo, da je celotno jezero, ki je ogromno, postalo hladilni sistem za jedrsko elektrarno. Vlaga, ki izhlapeva iz jezera, pršil in hladilnih stolpov, vpliva na okoliško rastlinje. Megla je značilna za vse letne čase. Posebej problematična je pozimi, saj megla v zraku zamrzne, ob tem zamrzne tudi vrhove dreves, zaradi česar so ta precej nizka. Zaradi tega jih kar precej tudi posekajo. Poleg vlage je zraven še problem onesnažil, ki jih v zrak spušča termoelektrarna. Ta se vežejo s kapljicami vode ter ostanejo v lokalnem okolju, kar sproži kumulativni efekt. Lokalni aktivisti opozarjajo na te probleme, vendar je bil do sedaj edini odgovor na opozorila globa za enega od aktivistov in sicer v višini 2000 EUR.
Ogled jedrske elektrarne Zaporožje smo začeli z 2 urnim čakanjem, saj so morali v svojo bazo vnesti in seveda preveriti vse naše potne liste (katerih skenirane kopije so dobili že 1 teden prej). V kompleks nismo smeli nesti nikakršnih elektronskih naprav.
Na dan obiska jedrske elektrarne so bili v pogonu trije reaktorji, ostali trije pa v remontu. Ogledali smo si blok 1. Reaktorske stavbe nismo smeli obiskati, smo pa obiskali stavbo generatorja, kjer stoji ogromna turbina z generatorjem.
Poleg bloka 1 smo si ogledali tudi začasno skladišče izrabljenega jedrskega goriva, ki ga shranjujejo kar na lokaciji sami. Do leta 2001 so ga z vlaki vozili v Rusijo, od takrat naprej ga shranjujejo tu. 280 betonskih zabojnikov je že v skladišču, prostora je še za nekaj let, potem bodo morali širiti. Trenutno jih proizvedejo 10-13 na leto. Rešitve glede trajnega odlaganja še nimajo, prav tako nihče ne ve, kaj bo s temi zabojniki v prihodnje.
Imeli smo tudi sestanek z vodilnim osebjem jedrske elektrarne Zaporožje, ki se ukvarja z varnostjo in procesom podaljševanja življenjske dobe reaktorjev (vodja podaljšanja, vodja tehničnih zadev glede podaljšanja, vodja finančnih zadev glede podaljšanja, vodja za oceno tveganja, vodja varnostnih posodobitev). Predstavili so nam poročilo glede varnostnih posodobitev in nadgradenj, ki so posledica napotkov, ki izhajajo iz nesreče v Fukušimi. Za vsak reaktor naj bi bilo potrebno 300 milijonov dolarjev vložka v izboljšave, nadgradnje in sam proces za podaljšanje življenjske dobe. Financiranje za reaktor 1 in 2 naj bi bilo lastno, za ostale 4 pa posojilo Euroatoma in EBRD.
Problematično je dejstvo, da za noben reaktor niso izvedli okoljske presoje vplivov na okolje, saj pravijo, da po Ukrajinski zakonodaji to ni potrebno. Sekretariat ESPOO konvencije meni drugače, saj je Ukrajino opozoril, da v primeru podaljšanja življenjske dobe reaktorjev 1 in 2 v Rivnu niso ustrezno izvedli postopka, ker niso izvedli čezmejne presoje vplivov na okolje, z ustreznim vključevanjem javnosti.
V Zaporožju izvajajo procese za podaljšanje življenjske dobe prvega in drugega reaktorja, sledili bodo ostali. Prvemu se ”delovna doba” izteče letos, saj je bila sprva omejena na 30 let. Odločitev naj bi padla v petek, 30.4.2015, na zaslišanju na Ministrstvo za okolje.
Veliko skrbi in tveganj glede varnosti je povezanih tudi s trenutno situacijo, predvsem z vojno z Rusijo. Ukrajina je v vojni, nevarnosti in tveganj pa je veliko. Če zrušijo jez nad akumulacijskim jezerom, se lahko gladina jezera zviša za 6-8 metrov, kar bi potopilo del jedrske elektrarne. Vsi varnostni sistemi zagotovo ne bi ustrezno delovali. Strašljiva je bila izjava zaposlenega v oddelku za mednarodne delegacije, ki nas je spremljal ob obisku: ”Upam, da kakšna raketa ne bo zadela jedrske elektrarne”. Tako nas je dokaj hitro spomnil na dejstvo, da je fronta z ruskimi separatisti oddaljena zgolj 260 kilometrov od jedrskega kompleksa Zaporožje.
Vodja oddelka za skladiščenje jedrskega goriva je tudi omenil, da so njihovi betonski zabojniki odporni za določeno vrsto streliva – do 115 mm. Kaj pa večji izstrelki? Če k temu dodamo, da izrabljeno jedrsko gorivo skladiščijo v betonskih zabojnikih pod milim nebom, brez kakršnekoli zaščite nad njimi, potem nas lahko nekoliko skrbi. Sicer so zagotovili, da zabojniki lahko prenesejo nalet letala nepoškodovani. Z dodatkom, da imajo v mislih majhno letalo. Kaj pa večje letalo? Tolažijo se z mislijo, da nihče ni tako neumen, da bi napadel kompleks jedrske elektrarne. Samo upamo lahko, da imajo prav in da se bosta sprti strani izognili kompleksu, tako kot se mu izognejo ptice in žuželke zaradi povečane stopnje radioaktivnosti, ki se pojavlja v območjih, kjer na odprtem shranjujejo izrabljeno jedrsko gorivo.
Izpostavili so mnenje, da bi potekala kopna pot čez Zaporožje, če bi se Rusija odločila, da želi s Krimom povezavo tudi po kopnem. Jedrska elektrarna, ki ni bila grajena za vojne razmere, se je že znašla dokaj blizu fronte, vendar se ji utegne fronta še bolj približati.
