Ne glede na to, da je sam pojem etike in potrošnje oziroma potrošništva mogoče definirati na 1001 način, smo v društvu Focus prepričani, da je nekaj osnovnih načel, ki se jih velja držati, v kolikor želimo živeti v svetu, ki je prijazen za vse.

Zato menimo, da je najbolj etična tista potrošnja, ki je ni. Prvi korak etične potrošnje je torej nepotrošnja, premislek o sami potrebi. Razmišljanje in zavedanje, da za vsakdanjimi predmeti mrgoli raznoterih zgodb, je del tega. Naslednji korak je izmenjava, sposoja, ponovna uporaba, predelava. Šele nato stopimo na področje nakupovanja – ekoloških, lokalnih, pravičnih izdelkov.

In zakaj bi sploh spreminjali naš način potrošnje in – ne nazadnje – načina življenja? Dejstvo je, da zunanje stroške naše nepremišljene in brezobzirne potrošnje, kjer je vodilo zgolj in samo cena, nosimo vsi – vse bolj se spopadamo s posledicami podnebnih sprememb, zatiskamo si oči pred izkoriščanjem delovne sile po celem svetu, tudi pri nas, ter krijemo nekatere od naštetih »nevidnih« stroškov iz davkoplačevalskega denarja.

Skrajni čas je, da odpremo oči, priznamo zmoto ter začnemo sprejemati drugačne odločitve na vseh področjih − v domačem gospodinjstvu, pri pridelavi in izdelavi izdelkov, pri prodaji. Zakaj ne bi na prvo mesto končno začeli postavljati kakovostnega življenja vseh, namesto da se ženemo zgolj za dobičkom zaradi dobička samega. Etika se včasih skriva že za vogalom, na sosednji tržnici, pod certifikatom pravične trgovine in ekološke pridelave. Predvsem pa v žepu, v denarnici in med vsakdanjimi potrošniškimi odločitvami.

Dejstvo je, da je etična potrošnja danes vsaj toliko popularna, da ljudi zanima. Sicer ni vedno popularna v taki obliki, kakršno smo si želeli, med drugim zato, ker je še vedno potrošnja. Pogosto ne gre toliko za etiko kot za potrošnjo kot tako v enaki obliki, ki bi morda samo malo manj uničevala, manj zbujala občutek slabe vesti.

Prodaja izdelkov, narejenih po določenih etičnih standardnih, je še vedno v porastu. Na policah velikih trgovskih verig vse pogosteje najdemo izdelke, ki nosijo znake, kot so eko in pravično. Prodaja lokalnih izdelkov se veča. Kljub temu pa je vprašanje, ali gre res za etično potrošnjo.

Pravična trgovina je osredotočena na države, ki jih pogosto imenujemo »države v razvoju« in se sooča s problemom usmeritve in umestitve v sistem. Nekateri zagovarjamo stališče, da moramo trgovino predrugačiti, vključno s širšim sistemom, ki nam izpodkopava tla pod nogami in spreminja ozračje okoli nas z onesnaževanjem in podnebnimi spremembami, ki vplivajo še na mnogotera področja. Vendar je  prav pravična trgovina tista, kjer je škoda za ljudi in okolje manjša kot pri klasičnih trgovskih procesih, saj je lahko celo koristna za vpletene. Težava nastopi, da smo mi, državljani »razvitega sveta«, pri tem dvolični – načel pravične trgovine ne spoštujemo, ko pridemo domov. Vse prepogosto so izkoriščane delavske pravice, uničujemo okolje. Pogosto tudi prenesemo »umazanijo« drugam, da si operemo roke. Zato je nujno spoštovanje načel pravične trgovine, kjer je okoljska komponenta nepogrešljiva, tudi doma. Pri tem nastopi težava ureditve trgovinskih odnosov tako na lokalni kot na globalni ravni. Ali je izdelek pravične trgovine, ki je naprodaj v velikih svetiščih sodobnega potrošništva, še vedno pravičen, kljub temu, da delavci delajo v nemogočih razmerah, kratene so jim pravice do dostojnega življenja, marže pa izdelke naredijo nedostopne širši javnosti? Etični izdelki ne bi smeli biti luksuz, ki si ga lahko privoščijo zgolj ekonomsko dobro stoječi posamezniki.

Prvi korak etične potrošnje nepotrošnja, premislek o sami potrebi. Naslednji korak je izmenjava, sposoja, ponovna uporaba, predelava. Šele nato stopimo na področje nakupovanja – ekoloških, lokalnih, pravičnih izdelkov.

Za vas smo pripravili serijo revij Etični potrošnik: Glasilo Etični potrošnik 4 – sadje vs. sadje (2017), Etični potrošnik 3 – superpravično? (2015), Etični potrošnik 2 (2009), Etični potrošnik 1  (2008).