Novembra 2023 smo praznovali 75 let od potrditve Mednarodne deklaracije o človekovih pravicah, ki je temelj trenutnega pravnega okvirja za zaščito človekovih pravic. Ena izmed ključnih lastnosti tega sistema je, da so za zaščito človekovih pravic odgovorne države podrejene jasnemu mednarodnemu okvirju. V zadnjih 50 letih moč multinacionalnih podjetij raste eksponencialno. Več podjetij s seznama Fortune 500 ima enake ali večje prihodke kot bruto domači proizvod več držav, kar hitro vodi v situacijo, kjer gospodarstvo ustvari dovolj pritiska na vlade, da zaščita človekovih pravic in okolja ostaja nizka.

Izkoriščevalske prakse so postale vsakdanje v poslovnih modelih večjih podjetij, ki to opravičujejo kot edini način, da lahko tekmujejo na mednarodnem trgu. Kršitve človekovih pravic in uničevanje okolja se dogajajo v raznih sektorjih, ki jih najdemo tudi v znanih podjetjih s sedežem v Evropski uniji. Kljub znanim kršitvam podjetja s sedežem v državah t. i. globalnega severa ne odgovarjajo za kršitve, katere so povzročila s svojim delovanjem. Od kršitve se oddaljijo s strukturo poslovanja, ki jim omogoča, da trdijo, da za kršitev niso mogla vedeti, ali da niso imela vpliva.

Zato se je v zadnjih desetih letih vedno bolj jasno izoblikoval koncept Dolžne skrbnosti podjetij za človekove pravice in okolje, ki od podjetij pričakuje, da imajo pregled svojih vplivov v vrednostni verigi, ter da jih primerno naslovijo. V Franciji so v letu 2017 sprejeli prvi zakon, ki od podjetij zahteva, da izvajajo skrbni pregled svojih vplivov na človekove pravice in okolje v svojih vrednostnih verigah. Tako v Franciji že spremljamo prve primere na sodišču, kjer oškodovane osebe in nevladne organizacije tožijo multinacionalke za kršitve svoje obveze dolžne skrbnosti.

Med podjetji na sodiščih prevladuje Total Energies, francosko energetsko in naftno podjetje, ki je ena od sedmih največjih naftnih družb na svetu, ter je tako eden od večjih povzročiteljev toplogrednih plinov na svetu in hkrati eden največjih zaslužkarjev na ta račun. Total Energies je trenutno večinski lastnik projekta vzhodnoafriškega naftovoda za surovo nafto (angl. East African Crude Oil Pipeline Project – EACOP).

O tem projektu in škodljivih vplivih na okolje in ljudi, sta govorila tudi Ugandska aktivista Maxwell Atuhura in Nicholas Omonouk, ki sta Slovenijo obiskala oktobra 2023. Naftna polja projekta se nahajajo v nacionalnem parku, ki je pomemben z vidika biotske raznovrstnosti in habitata. Kljub temu, da je bilo območje zaščiteno, je podjetje od Ugandske vlade prejelo dovoljenje za gradnjo. Ker bo naftovod potekal po seizmično aktivnih območjih, obstaja precejšnja verjetnost, da bo prihajalo do razlitij nafte. Slednja predstavljajo veliko nevarnost za onesnaženje vode, saj bo skoraj tretjina naftovoda – 400 kilometrov – tekla skozi porečje največjega afriškega jezera, Viktorijinega jezera, od katerega je za vodo in pridelovanje hrane odvisnih več kot 40 milijonov ljudi.

Več kot 100.000 ljudem, ki živijo na območju, kjer bo potekala trasa naftovoda, grozi razselitev. Pridobivanje zemljišč za projekt EACOP in z njim povezana naftna polja se je že začelo. Skupnosti na območju naftovoda poročajo o prisilnih preselitvah, o netransparentnosti in zamudah pri odškodninah. Lastniki zemljišč, ki se temu procesu upirajo, so bili deležni nasilnega ustrahovanja, zaradi česar so se bili prisiljeni odpovedati svojim zemljiščem za izrazito prenizko ceno.

Naftovod je tudi ogljična bomba. Z zgorevanjem nafte, pridobljene v okviru projekta EACOP, naj bi nastalo 379 milijonov ton izpustov CO2, ki segreva podnebje, kar je več kot 25-krat toliko kot znašajo skupne letne emisije obeh držav, kjer bo tekel naftovod, Ugande in Tanzanije. Letni izpusti projekta bodo tudi večji kot dvakratnik letnih izpustov celotne Slovenije.

Osebe, oškodovane s strani dejavnosti projekta EACOP, se soočajo s številnimi kršitvami človekovih pravic, med drugim pravice do zdravega življenjskega okolja, zdravja, primernega domovanja in šolanja. Maxwell Atuhura pa se je poglobil v eno: pravico do primerne prehrane.

Ljudje, ki so živeli na območju, ki je zdaj gradbišče EACOP, so se po večini preživljali s kmetovanjem. Odvzem obdelovalnih površin brez primernega nadomestila onemogoča samooskrbo s hrano in dodatni zaslužek s prodajo presežka. Naknadno sta Maxwell in Nicholas opozorila, da vpliv ni enakomeren za vse, saj so v teh skupnostih kmetovalke predvsem ženske samohranilke, ki so najbolj oškodovane zaradi izgradnje naftovoda.

Poleg pogosto nasilnega odvzema zemlje projekti za črpanje nafte omejujejo pravico do hrane še preko onesnaževanja zraka, vode in prsti in povzročanja podnebnih sprememb. Vsi omenjeni vplivi predstavljajo izziv za tradicionalne kmetijske prakse in stabilnost ter varnost preskrbe s hrano.

To je eden mnogih primerov, kjer podjetja preko svojega delovanja lahko povzročijo ali prispevajo k hudim kršitvam človekovih pravic. V primeru EACOP ima podjetje Total podporo Ugandske vlade, ki bi po tradicionalnem razumevanju morala biti akter, ki ščiti človekove pravice ljudi na svojem ozemlju. Ker pa ima Francija svoj zakon o dolžni skrbnosti podjetij, se je ustvarilo novo pričakovanje s strani Francije, da njena domača podjetja ne povzročajo ali prispevajo h kršitvam po svetu.

Leta 2022 je Evropska komisija predlagala direktivo o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, ki bo veljala za celotno Evropsko unijo. Decembra 2023 so evropske institucije dosegle politični sporazum o vsebina prihajajočega zakona, ministri Sveta EU pa so jo dokončno potrdili prejšnji mesec.