Zaradi intenzivnega lobiranja industrije zemeljskega plina bi bili lahko obsojeni na fosilna goriva še nadaljnjih 40–50 let. Namesto da bi se osredotočile na obnovljive vire energije in zmanjševanje porabe, si EU in njene države članice želijo zgraditi novo generacijo plinovodov in druge plinske infrastrukture. Najbolj tipičen primer, ki ga podpira ta industrija, je projekt Južnega plinskega koridorja.

 

Novo poročilo organizacije Corporate Europe Observatory razkriva lobistično moč plinske industrije v Bruslju ter vpliv, ki ga ima ta na energetske politike EU. V poročilu je pojasnjeno, kdo so najpomembnejši akterji, kakšne taktike uporabljajo in kakšno vlogo so odigrali lobiji pri gradnji novih plinovodov, kot sta Južni plinski koridor – projekt mega plinovoda britanskega podjetja BP, ki ga od vsega začetka pretresajo škandali – ali MidCat, ki povezuje Francijo in Španijo.

Po ugotovitvah raziskave je plinska industrija v letu 2016 porabila več kot 100 milijonov EUR in imela na svoji plačilni listi več kot 1000 lobistov. Zaradi tako intenzivnega oglaševalskega forsiranja plina kot »čistega« fosilnega goriva so se Evropska komisija in vlade držav članic lotile večmilijardnega programa gradnje evropske plinske infrastrukture.

A trenutni načrti EU v zvezi z zemeljskim plinom ne predstavljajo samo katastrofe za podnebje: obenem grozijo, da bodo uničili skupnosti in okolje v bližini plinskih črpališč in infrastrukture. Dodatno senco na usmeritev politike EU v zvezi z zemeljskim plinom meče dejstvo, da so številne države, ki naj bi EU oskrbovale s plinom, vpletene v očitne zlorabe človekovih pravic.

Poročilo kot najočitnejši primer takšne nevarne usmeritve predstavi Transjadranski plinovod (TAP), zahodni krak Južnega plinskega koridorja, ki naj bi z azerbajdžanskim plinom prek Grčije in Albanije oskrboval Italijo. Ta projekt, ki je del seznama projektov skupnega interesa Evropske komisije, je naletel na odpor lokalnih skupnosti v tranzitnih državah, v Azerbajdžanu pa se nasprotniki projekta soočajo z represijo in zapornimi kaznimi.

Da bi prikrili takšne zadeve ter očitne kršitve človekovih pravic, se promotorji tega plinovoda v Azerbajdžanu zatekajo k zapleteni mreži lobiranja, pa tudi k tako imenovani kaviar diplomaciji. Kot je bilo razkrito z nedavno afero »Laundromat«, v katero so bili vpleteni številni ugledni posamezniki iz Azerbajdžana in EU, lahko takšne aktivnosti vključujejo tudi podkupovanje. Na evropski stani je med vpletenimi Kalin Mitrev, član uprave Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki načrtuje financiranje Transjadranskega plinovoda (TAP), potem ko je v začetku meseca oktobra že odobrila posojila za Transanatolijski plinovod (TANAP) v višini 500 milijonov USD. Poročilo opozarja tudi na lobistične dejavnosti vplivnega Evropsko‑azerbajdžanskega združenja TEAS ter na posebne odnose Azerbajdžana z belgijskimi političnimi in gospodarskimi elitami.

TAP je deležen izjemne politične podpore s strani Evropske komisije, katere komisar za energetsko unijo Maroš Šefčovič, si od nekdaj prizadeva, da bi projekt Južnega plinskega koridorja v EU upravljali na najvišji politični ravni. Kot je navedeno v poročilu, je Šefčovičeva naklonjenost do plinovoda razvidna iz 31 sestankov, ki so jih imeli komisar osebno oziroma njegov kabinet s podjetji BP, SOCAR, Snam in TAP Consortium med januarjem 2015 in avgustom 2017, medtem ko komisar sestanek s skupinami civilne družbe vztrajno zavrača.

Vendar pa mora imeti podnebje prednost pred dobički industrije. Poročilo poziva k moratoriju na vse nove plinske projekte, dokler ne bo opravljena presoja slednjih z vidika zaveze EU k omejitvi globalnega dviga temperature na 1.5 °C. Če se to ne bo zgodilo, bo Evropa bodisi obsojena na zemeljski plin do druge polovice tega stoletja ali pa bomo evropski davkoplačevalci prisiljeni plačati račun za plinsko industrijo, ko se bo infrastruktura spremenila v nasedlo naložbo.

Celotno poročilo je na voljo tukaj.

Dodatne informacije o Južnem plinskem koridorju najdete tukaj.

Prispevek je prevod zapisa organizacije Counter Balance.