Odgovornost še vedno (zgolj) na ramenih potrošnikov?

Ljubljana, 13.3.2017. Razmere vzdolž globalnih oskrbovalnih verig prehrambenih izdelkov, ki jih konzumiramo v Evropi, so pogosto skrb vzbujajoče, na kar opozarjajo številne raziskave in poročila s terena. Priča smo naraščajočemu onesnaževanju okolja ter nedopustnim razmeram, v katerih delajo in živijo delavci na dnu teh verig.

Z namenom povezovanja in iskanja rešitev za to problematiko je društvo Focus v četrtek, 9. 3. 2017, organiziralo okroglo mizo z naslovom Trgovska veriga je tako močna kot njen najšibkejši člen – kako doseči pravičnost v dobavnih verigah, ki je ena od številnih aktivnosti projekta SupplyCha!nge – za pravične trgovske verige!

Udeleženci okrogle mize so bili ključni deležniki na področju (ne)poštenih trgovinskih praks. Cilj okrogle mize je bil spodbuditi skupne aktivnosti v smeri zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic in okolja vzdolž verig preskrbe s hrano.

Povedali so naslednje:

Živa Kavka Gobbo, predsednica, Focus, društvo za sonaraven razvoj»Odgovornost za nepravilnosti, ki se dokazano dogajajo vzdolž dobavnih verig s hrano, je še vedno preložena na ramena potrošnikov. Zato je toliko pomembneje, da se posamezniki odločamo za nakupne odločitve, ki so trajnostne, lokalne, ekološke, po načelih pravične trgovine. In da, kolikor lahko, zavračamo nepoštene poslovne prakse, na primer s peticijami in izogibanjem nakupov takih izdelkov.

Okrogla miza je jasno pokazala, da na ravni politik in sankcij ni interesa za uveljavljanje odgovornosti za kršitve, ki se dogajajo izven meja Slovenije in EU, kljub temu, da smo za kršenje človekovih pravic in uničevanje okolja soodgovorni različni akterji. Neukrepanje pa se nam vrača v obliki podnebnih sprememb in pritiskov na delavske pravice pri nas. Potrošnik kot posameznik ne bi smel biti edini, ki ima moč sprememb.«

Dr. Jože Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, je opozoril na dejstvo, da »ko bo izginilo slovensko kmetijstvo, bo izginil tudi slovenski turizem«. Pri tem je poudaril tudi pomen nakupnih odločitev, saj potrošnjo izdelkov slovenskega izvora »pomagamo našemu prijatelju, sosedu, ter morda omogočimo plesne ure deklici s podeželja …«. Pri poskusih zajezive nepoštenih poslovnih praks »orjemo ledino, smo pionirji na tem področju«, vendar žal »kljub kodeksom nismo uspešni pri preprečevanju takih praks.«

Poudaril je, da je za uravnoteženje moči akterjev v dobavnih verigah ključno povezovanje: »Dobavitelji se morajo naučiti združevati in sodelovati. Le tako lahko tudi oni pridobijo na moči v dobavni verigi. Vseeno pa vsega ne moremo prepustiti prostemu trgu, ker še nismo dovolj zrela družba. Potrošniki so premalo zahtevni. Ko bo potrošnik tako osveščen, da bo sam sankcioniral nepoštene prakse, teh praks ne bo več.«

Janja Kokolj Prošek, vodja službe za podporo živilskopredelovalni industriji in promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov, MKGP, je poudarila moč in odgovornost potrošnikov, ki »lahko terjamo spremembe, vendar smo še vedno premalo ozaveščeni. S kampanjo Superhrana na ministrstvu želimo spremeniti nakupne navade potrošnikov. Z vsakim letom se delež potrošnikov, ki nakupuje lokalno hrano, povečuje, kar je spodbudno.«

Glede razmerja med prostovoljnimi in normativnimi zavezami pa je povedala, da »so napori, vloženi v podpis kodeksa, vredni, vendar so bili naivni. Uvedba varuha ter določenih zakonskih določb so predstavljali nadaljevanje ukrepov, ki smo jih sprejeli v izogib nepravičnim trgovinskim praksam. V okviru preprečevanja nepoštenih poslovnih praks pa je dejstvo, da še vedno nihče nima mandata, da bi lahko vpogledal v pogodbe med deležniki v verigi.«

 

 

Živa Lopatič, predstavnica zadruge Buna in pravične trgovine v Sloveniji, ob tem opozarja, da za zdaj »potrošnike zanima zgolj cena, kakovosti ne prepoznajo več«, zato je pomembno, da »je dobavna veriga krajša, saj je tako tudi nadzor lažji. Morda bi bila rešitev, ki bi razrešila zmedo potrošnikov zaradi količine in raznolikosti certifikatov, uvedba enega samega certifikata, ki označuje nepoštene poslovne prakse.«

Poudarja pa na obstoj delujočih alternativ, kot je »Sistem pravične trgovine, ki predstavlja alternativo prevladujočim praksam v mednarodnih trgovskih verigah. Izoblikovala ga je civilna družba in še danes deluje prav zaradi nje. Dokazuje pa, da so odnosi v vseh fazah oskrbovalne verige lahko tudi pravični do vseh vključenih deležnikov.«

Igor Gabrenja, Javna agencija RS za varstvo konkurence, je opisal nepoštene poslovne prakse kot »nedovoljena ravnanja, s katerimi ena stranka s svojo znatno tržno močjo, ki je razvidna iz obsega ali vrednosti prodaje, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izkorišča drugo pogodbeno stranko« ter poudaril, da »so poštene poslovne prakse del spodbujanja konkurence, ki se lahko razvija tako, da se organizacije proizvajalcev združijo v dovoljenih elementih konkurence, kot so skupnostne prakse delovanja, skupna oprema, standardi, promocija in tako naprej. S tem lahko izboljšajo svoj položaj v odnosih moči na trgu.« Opozoril je tudi na pomanjkljivosti zakonodaje na tem področju, saj »ima AVK posebno vlogo v zgodbi prehranske verige. Pojem znatne tržne moči pa je v zakonodaji ohlapen. Ne gre za delež, temveč vpliv na trgu. Med drugim je tudi zato težko ukrepati ob opažanju nepoštenih poslovnih praks.«

Na okrogli mizi so sodelovali tudi predstavniki trgovske verige Hofer, ki so predstavili primere dobrih praks in samoiniciativnih ukrepov, kar dokazuje, da se trajnost, kot je povedala Živa Kavka Gobbo, »očitno splača«.

Predstavnica s podjetja Hofer pa ob tej tematiki dodaja, da je »podjetje Hofer trajnostno naravnano in družbeno odgovorno podjetje, ki načela trajnosti in odgovornosti vpeljuje na vse nivoje svojega delovanja. Hkrati se zavedamo, da je opazne premike na teh področjih mogoče doseči samo v tesnem sodelovanju z drugimi, zato so nam povezovanja in izmenjava mnenj, kot je današnje, pomembna in jih pozdravljamo.« Dodala je še, da imajo v podjetju veliko pozitivnih praks, s katerimi si želijo k aktivnemu delovanju in prevzemanju odgovornosti spodbuditi tudi druge akterje.

Okrogla miza je tako predstavljala odprt prostor za iskanje možnih rešitev za bolj trajnostno prihodnost vzdolž celotne dobavne verige. Ena ključnih ugotovitev je bila, da je odgovornost za spremembe še vedno naložena predvsem na ramena potrošnikov.