Besedilo Marjete Benčine z naslovom “Promet na razpotju – trajnostna mobilnost za vse ali netrajnostna le za nekatere?” je bilo prvotno objavljeno v reviji Razpotja: Promet (poletje 2023).
Dve slabi izbiri: avtomobil ali nemobilnost
V Sloveniji sta bila prometna politika zadnjih desetletij in velik delež finančnih sredstev državnega in občinskih proračunov usmerjena v gradnjo cest, storitev javnega potniškega prevoza ni bila prioriteta, v železniško infrastrukturo se skoraj ni vlagalo. Res, da za avtobusni prevoz potrebujemo ceste, a ne dodatnih. Smo v svetovnem vrhu po kilometrih avtocest na prebivalca. Ker javni potniški prevoz zavzema manj prostora, poln avtobus lahko nadomesti do petdeset avtomobilov, ne potrebujemo novih cest, bo pa potrebno veliko sredstev še naprej namenjati za obnovo obstoječih. Pri takem razvoju prebivalstvo ni imelo veliko izbire. Večinoma so se ljudje opremili ne le z enim, temveč z dvema, tremi ali štirimi avtomobili na družino. Breme in visoki stroški mobilnosti so tako v veliki meri padli na gospodinjstva, na posameznika.
Po statistikah Eurostata povprečno slovensko gospodinjstvo nameni skoraj 17 % svojega proračuna za mobilnost. Od tega gre manj kot en odstotek za javni prevoz, večino stroškov pa predstavljajo nakup in vzdrževanje vozil ter gorivo.
Marsikdo si danes ne more privoščiti vse dražjih avtomobilov in goriva, mnogi nimajo na poti po osnovnih opravkih, kot so služba, trgovina, zdravnik, na voljo ustrezne alternative javnega prevoza. Najpogosteje v takšnih primerih ostaneta dve slabi možnosti. Bodisi oseba vseeno kupi avtomobil in je zaradi tega prikrajšana na drugih področjih, čemur pravimo prisilno lastništvo avtomobila. Ali pa ostane nemobilna, posledično socialno izključena in v začaranem krogu revščine, iz katere se težko izvije. To problematiko pa še poglabljata prostorska in stanovanjska politika. V mestih, kjer imamo na voljo nekoliko več javnih prevoznih alternativ, so cene najema ali nakupa nepremičnin marsikomu nedosegljive, zato je selitev na podeželje realnost tudi tistih, ki bi zaradi bližine storitev in služb raje živeli v mestih, vendar pa to prinaša nove izzive pri vsakodnevnih potovanjih. Polovica prebivalcev živi v redko poseljenih območjih, tretjin v manjših mestih in predmestjih, kjer je ponudba alternativ osebnemu prevozu nizka. Po drugi strani pa je dostopnost postajališč javnega potniškega prometa visoka – 92 odstotkov prebivalcev živi manj kot kilometrski oddaljenosti, 77 odstotkov v manj kot 500-metrski oddaljenosti od postajališča. Pogostost voženj je drug vidik, a je zadovoljiva za približno 50 odstotkov prebivalstva.
Na kakšen način bomo v Sloveniji in drugod po EU zmanjševali in blažili prevozno revščino, še ni čisto jasno, gotovo pa bo zelo pomemben sistemski ukrep vzpostavitev dostopnega in učinkovitega javnega prevoza za vse.
Visoki skriti stroški prometa
Promet je tesno povezan tudi z onesnaženostjo zraka, zlasti na urbanih območjih je to javnozdravstveni problem, saj je čist zrak ključnega pomena za kakovostno življenje, zdravje in dobro počutje prebivalcev. Cestni promet v Sloveniji je eden glavnih povzročiteljev izpustov snovi, ki so vzrok za zakisovanje, nastanek prizemnega ozona in trdnih delcev. Onesnažen zrak povzroča prezgodnjo umrljivost, številne bolezni in tako zmanjšuje kakovost bivanja prebivalcev mest. Ker zraka ne moremo izbirati, so za njegovo izboljšanje potrebni sistemski ukrepi: strožja zakonodaja glede mejnih vrednosti onesnaževal, ki bo skladna z novimi smernicami Svetovne zdravstvene organizacije, v mestih pa uvedba brez- ali nizko-emisijskih con, v katerih bi omejili dostop z vozili na fosilni oziroma dizelski pogon, strožja parkirna politika, ki se odraža v manj (površinskih) parkirnih mestih, višjih parkirninah, boljšem nadzoru ter ustreznih park & ride postajališčih na izvoru prometa, izboljšanje infrastrukture za pešce in kolesarje, razvoj potnikom prijaznega javnega potniškega prevoza, nižanje pretočnosti za motorni promet, nižje omejitve hitrosti v mestih (30 km/h), mestna logistika ipd.
Promet ima še druge negativne učinke na ljudi in okolje – povzroča hrup, nesreče, zavzema ogromno prostora in je odgovoren za ogromne družbene stroške, ki so skriti, plačuje pa jih celotna družba, ne samo tisti, ki onesnažujejo.
Čeprav nimamo občutka, promet močno vpliva na našo kakovost bivanja preko učinkov na zdravje, dostopnosti vsakodnevnih storitev, visokih stroškov mobilnosti, degradiranega prostora, uničenega naravnega okolja, segrevanja mest, podhranjenosti drugih sektorjev.
Družbeni stroški, ki so posledica onesnaževanja zraka, vplivajo na blaginjo ljudi in zajemajo tako neposredne izdatke za zdravstveno oskrbo, na primer sprejem v bolnišnico, kot tudi posredne vplive na zdravje, na primer bolezni, kot je kronična obstruktivna pljučna bolezen ali krajša pričakovana življenjska doba. Nizozemska organizacija CE Delft je izračunala, da so ti stroški v evropskih mestih leta 2020 predstavljali 166 milijard evrov oziroma 1.200 evrov na povprečnega prebivalca EU – za Ljubljančana poldrugi tisočak evrov, za prebivalca Maribora pa skoraj tisoč evrov na leto. Tu niso všteti zunanji stroški podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, zastoji, nesreče, hrup, drugi okoljski stroški in amortizacija prometne infrastrukture. Zdi se, da plačujemo ogromno za ohranjanje statusa quo in praks v prometu, ki nas peljejo v napačno smer, nesmotrno porabljajo ogromno virov in energije, pogovor o tem, da bi zmanjšali število potovanj ljudi in blaga pa je skoraj tabu tema. Zdi se, da se ne bi radi odpovedali udobju individualizirane mobilnosti, svobodi potovanj, kadar si mi to zaželimo, nizkim obdavčitvam tega luksuza, nadomestilom za prevoz na delo in drugim »pravicam« mobilnosti.
Kakšne rešitve obstajajo? Ker je promet tako prepreden z vsemi sektorji in dejavnostmi, se kot prvi korak nakazuje sprememba ekonomskega sistema v bolj vzdržnega. Gibanje odrasti (angl. degrowth) poziva k prihodnosti, v kateri družbe živijo v okviru okoljskih zmožnosti, z bolj enakopravno porazdeljenimi resursi in brez pehanja za nenehno rastjo za vsako ceno.
V prometu bi morali iskati ukrepe za zmanjšanje potreb po mobilnosti, učinkovito rabiti energijo in krepiti hojo kot najbolj demokratično obliko premikanja, kolesarjenje, rabo učinkovitega in dostopnega javnega potniškega prevoza.
Elektrifikacija prometa je z vidika učinkovite rabe energije v cestnem prometu trenutno najboljša rešitev za javni prevoz ali majhne avtomobile v delitvenih shemah, seveda ob predpostavki, da je elektrika proizvedena iz obnovljivih virov energije in da določimo stroga pravila dolžne skrbnosti v celotni verigi porabljenih materialov, prevzamemo odgovornost za človekove pravice in okolje. Samo zamenjava konvencionalnih avtomobilov za električne, ob istem številu potovanj in neučinkoviti izrabi vozil, ki imajo vse večjo maso in volumen, ne bo rešila problema. Prav tako sta vprašljivi proizvodnja elektrike in baterij ter pripravljenost podjetij sprejeti odgovornost vzdolž celotne dobavne verige materialov, uporabljenih za proizvodnjo električnih vozil.
Rešitve obstajajo, a niso všečne
Pri prometu torej ni potrebe po izumljanju tople vode. Rešitve so na dlani, glede na naše potovalne navade pa bi morda bile boleče za marsikoga. Največ poti je krajših od 5 kilometrov, a tudi pri kratkih razdaljah je avto še vedno prva izbira. Zato se vsem znanstvenim dognanjem o negativnih vplivih prometa navkljub spremembe dogajajo prepočasi. Župani se bojijo odziva avtomobilistov in raje ne omejujejo motornega prometa v soseskah ter v okolicah šol. Kot odziv na vsakodnevne zastoje, se zatekamo v napačne rešitve, kot je širitev cest. In to kljub temu, da vse kaže, da povečanje kapacitet prinaša le kratkoročne učinke, dolgoročno pa privablja vedno nov promet in le povečuje zastoje na več pasov.
Reklamni oglasi za nove avtomobile so nerealni in obljubljajo svobodo, neskončne hitrosti, skoraj nič izpustov v okolje, popolno življenje in najlepše možne vedute ob prazni cesti. Morda bi jih morali prepovedati zaradi škodljivosti izdelka, kot je prepovedano oglaševati tobak in alkoholne pijače.
Na drugi strani javni potniški prevoz, skupnostne rešitve, hoja, kolesarjenje in javno zdravje za sabo nimajo močne industrije oglaševanja, prav tako ne prebivalci, ki nimajo dostopa do osebnega avtomobila, ker si ga ne morejo privoščiti, ali pa so zaradi pomanjkanja alternativ nemobilni, ker nimajo drugih alternativ. In tukaj bi morala vstopiti prometna vizija in politika države, ki se vseh teh vidikov prometa mora zavedati in jih vključiti pri oblikovanju ukrepov. Omogočiti trajnostno mobilnost vsem, ne pa netrajnostne le nekaterim.
Na fotografiji je naslovnica št. 52 revije Razpotja z naslovom Promet, poletje 2023.
Več o Focusovem programu Mobilnost: https://focus.si/kaj-delamo/programi/mobilnost/
