Zapisal: Rok Učakar Grašič, udeleženec aktivnosti My Resistance, My Democracy

Kaj bi človek v najstniških letih ali pa v zgodnjih dvajsetih počel v nedeljo zjutraj? Velika večina zdravih bi doživljala poglobljeno rem fazo, mi smo se pa že ob nekaj čez 5. uro zjutraj odpravili v Bruselj. Verjetno si tisti, ki ste že kdaj leteli v Bruselj, mislite: nič enostavnejšega. Povezavo z Brusljem ima namreč vsako tudi ne najspodobnejše letališče v Evropi, celo Ljubljansko.

Ampak zakaj bi bilo enostavno, če je lahko komplicirano? Zakaj bi bilo hitro, če je lahko počasno? Toda vse za naravo in manj onesnaženo okolje, tudi 14-urno potovanje z vlakom. Prav ste prebrali, v Bruselj smo se kot zavedni mladi Evropejci odpravili z vlakom. Pravzaprav kar z več le-teh, prestopili smo namreč kar 3-krat.

V skupini 10 mladih, starih od 14 do 28 let, smo se z glavne ljubljanske železniške postaje odpravili najprej do sosedov in njihovega Beljaka, od tam pa do Salzburga. Vlak je kipel od vzhičenja, saj je na njem mrgolelo nogometnih navdušencev, ki nam, že dotlej malce utrujenim potnikom niso pustili spati. Pot nas je preko Nemčije vendarle pripeljala do Bruslja, kamor smo prispeli v večernih urah. Tik pred izstopom smo tokrat Slovenci motili preostale potnike, saj je slovenska nogometna reprezentanca v 77. minuti zadela gol sicer favorizirani Danski. Po prihodu smo se odpravili do hotela, od tam pa skorajda direktno na večerjo. Večer se je kmalu prevesil v deževno noč, ki je obetala lepše vreme …

…Ki pa ga jutro nazadnje ni prineslo, se pa je postopoma otoplilo do ranega popoldneva, ko smo se skupaj z Avstrijci, Poljaki in Italijani odpravili na ekspedicijo po mestu. No, bolj specifično: po eni izmed zanimivejših bruseljskih četrti. V več kot 3-urnem vodenem ogledu smo dodobra spoznali Molenbeek in vse njegove skrite kotičke. Ko se je pričelo rahlo večeriti, smo se odpravili na večerjo z bogatim vegetarijanskim izborom jedi: jedli smo namreč humus, solato z granatnim jabolkom, pekoč sladki krompirček, pečene češnjevce in še bi lahko naštevali. Večer je slovenska ekipa posvetila vsem projektnim usklajevanjem in neformalnemu povezovanju, tako smo od My Resistance, My Democracy, kakor se imenuje projekt, kaj kmalu prešli k My Debate, My Opinion, saj smo Slovenci poglobljeno kramljali in razpravljali o obiskih prihodnjega dne.

Torek smo začeli z zajtrkom, hotel pa nam je omogočal mestoma širok repertoar hrane, predvsem nam je bilo všeč časovno okno, ko smo se lahko krepčali v hotelu. Sokovi, prigrizki, kava, čaj, sadje, vse to je hotel ponujal ves dan. Mi pa po drugi strani nismo imeli veliko časovnih kapacitet za koriščenje takšnih mamljivih ugodnosti, saj smo se že navsezgodaj zjutraj odpravili v Muzej evropske zgodovine, ki pod eno streho združuje zgodovinske artefakte z interaktivnimi prikazi različnih zgodovinskih pojmov, pomembnih za evropsko zgodovino. Po obisku muzeja nas je pričakala deževna fronta, ki pa nas v pravem odporniškem duhu, kot se za udeležence projekta z imenom My Resistance, My Democracy tudi spodobi, ni ustavila pred pohodom do Evropske komisije, kjer so nas sprejeli v okviru svojega mladinskega oddelka. Po pogovoru z Biliano Sirakovo smo se pod vtisom opolnomočenja počasi odpravili proti našemu hotelu, kjer smo vsi udeleženci projekta skupno finalizirali naše misli in zahteve, uperjene k boljši Evropski uniji. Na številnih področjih, od migracij, izobraževanja, podnebnih sprememb do prostega časa smo mladi izrazili svoje mnenje v obliki manifesta in konkretnih pričakovanj, ki smo jih pripravili v upanju na uresničenje. Z zaključkom zadnjih usklajevanj in izmenjave mnenj smo dan, kar zadeva formalni del, zaključili in dali priliko še prijetnejšemu delu: mreženju. Predvsem Slovenci, zbrani pod krovom društva Focus, smo se pogovarjali, izmenjevali mnenja in kramljali o slabem bruseljskem vremenu, narodno izjemno pisanih prebivalcih belgijske prestolnice in pričakovanjih od naslednjega dne.

Pritoževanje čez vreme je očitno hitro padlo na plodovita tla, saj smo se zbudili v nekoliko lepšo sredo. Časa za posvečanje vremenu pa ni bilo v nedogled, saj nas je drugi največji (nemški Bundestag je namreč številčnejši), toda edini mednarodno obarvan parlament na evropskih tleh, pričakoval že ob 9.00. V njem smo se srečali z avstrijskim poslancem Andreasom Schiederjem, ki zastopa rdeče barve socialnih demokratov. Po več kot enournem pogovoru je sledil kratek ogled osrednje parlamentarne dvorane, potem pa predstavitev, kako funkcionirajo evropske institucije in kaj vse počne Evropska unija za mlade. Zadnjega izmed sodelavcev Evropskega parlamenta pa nismo utegnili poslušati do konca … Ne zato, ker ne bi bili vedoželjni, ampak predvsem iz razloga, da vlak nikogar ne čaka. Celo slovenske delegacije mladih nadobudnežev ne, zato smo kar hitro vzeli pot pod noge. Odpravili smo se na bruseljsko severno železniško postajo in se s tem podali na potovalno odisejado z nebrojem vlakov. Iz logističnih vidikov pa je pot nazaj vendarle nekoliko enostavnejša, saj smo do noči uspeli prispeti do Stuttgarta, kjer so nas na vlaku spalniku pričakale postelje. Potovanje smo zaključili v zgodnjih urah četrtka, ko smo lahko utrujeno, a utrjeni v svojih demokratičnih prepričanjih dejali: “Dobro jutro, Ljubljana,” in se podali vsak na svojo pot proti koncu tedna.

V imenu vseh udeležencev projekta se zahvaljujem društvu Focus za izkazano priložnost ter Samanti G. Pahole in Aljoši Šikovcu, ki sta vodila slovensko skupino.