8. marec ni dan potrošnje – je dan boja za enakopravnost in pravice žensk
Dan žena, 8. marec, je mednarodni dan žensk, ki ima korenine v zgodnjih delavskih in feminističnih gibanjih 20. stoletja. Prve ideje so bile povezane z bojem proti diskriminaciji, za pravico do dela in za volilno pravico. Na ta dan (po gregorijanskem koledarju) so ženske v Petrogradu (St. Peterburgu) leta 1917 zahtevale “kruh in mir” ter konec vojne. Njihovi protesti so prispevali k političnim spremembam in tlakovali pot volilni pravici žensk v Sovjetski zvezi, ki so jo dobile še istega leta. Leta 1977 je Organizacija združenih narodov 8. marec razglasila za mednarodni dan žensk.
V Sloveniji (znotraj takratne Jugoslavije) so ženske volilno pravico dobile leta 1945. Z osamosvojitvijo Slovenije je praznik izgubljal ideološki pomen in se obračal s kolektivnega na osebno raven pozornosti in obdarovanja. Tradicija rdečega nageljna se je razcvetela v bujne cvetlične šopke. Čeprav je izražanje občudovanja in hvaležnosti ženskam s podaritvijo cvetja lahko lepa gesta, ima rezano cvetje pogosto zgodbo, ki ni skladna z osnovnim pomenom 8. marca – enakopravnostjo, pravičnostjo in spoštovanjem.
Globalna trgovina s cvetjem – cvet sodobnega kapitalizma
Po podatkih SURS-aje Slovenija v letu 2024 uvozila za 17,8 milijonov Eur rezanih rož. Največ z Nizozemske (16 milijonov), sledita Italija (1 milijon) in Hrvaška (363 248). Na Nizozemskem je največja borza cvetja, ki tja pripotuje s celega sveta. Povpraševanje po rezanem cvetju narašča, vrhunec pa doseže prav ob praznikih, kot je 8. marec. Za pisano podobo šopkov pa se skrivajo kršitve delavskih in človekovih pravic žensk, intenzivna raba pesticidov, vode in energije.
Intenzivna raba vode in energije
Pridelava cvetja je intenzivna tako z vidika rabe vode kot energije. Velik del cvetja gojijo v ogrevanih rastlinjakih, ki porabljajo visoke količine električne energije in zemeljskega plina. Študija življenjskega cikla rezanih vrtnic je pokazala, da imajo vrtnice iz ogrevanih rastlinjakov na Nizozemskem pogosto znatno večji vpliv na okolje, kot tiste, uvožene iz Afrike.
Diši… po pesticidu
V pridelavi cvetja je visoka tudi uporaba pesticidov. Čeprav je v zadnjih desetih letih v EU upadla, se na cvetličnih poljih, kot so lilije, uporabi veliko več pesticidov, kot pri pridelavi koruze, pšenice ali krompirja. Kljub temu, da so nekateri izmed njih zelo nevarni in celo povzročajo raka, delavke iz Kenije poročajo, da ob škropljenju ne prejmejo zaščitne opreme. Uporaba pesticidov vpliva tako na zdravje delavk in delavcev ter lokalnih skupnosti, kot tudi na biodiverziteto, opraševalce, kakovost tal in vode.
Tveganje pa se ne konča na poljih. Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) opozarja na analize, opravljene v Franciji in na Švedskem, ki so pokazale prisotnost prepovedanih oz. preseženih količin pesticidov na rezanem cvetju. V Franciji so v laboratoriju testirali 15 šopkov iz različnih trgovskih verig in spletne prodaje in vsi so bili onesnaženi. V enem samem šopku so našli tudi do 46 ostankov različnih pesticidov, vključno z dokazano rakotvornimi in endokrinimi motilci, ki neposredno ogrožajo zdravje tistih, ki s tem cvetjem vsakodnevno prihajajo v stik.
Delavke v senci šopkov in nepoštenih delovnih praks
Cvetlična industrija je delovno zelo intenzivna, saj je potrebno cvetlice negovati in nabirati ročno. V EU velik del delovne sile predstavljajo migrantke in migranti iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki se soočajo z negotovimi pogodbami, nizkimi plačami in slabimi bivanjskimi pogoji.
Podobna poročila prihajajo iz Kenije, ene največjih izvoznic rezanega cvetja na svetu. Po podatkih Eurostata je Nizozemska iz Kenije uvozila za več kot 394 milijonov evrov rezanega cvetja. Preko borze na Nizozemskem se potem to cvetje prodaja po celem svetu, tudi v Slovenijo. Delavke poročajo o dolgih delovnikih (tudi 12-14 ur), plačah ki ne pokrijejo osnovnih življenjskih stroškov, neplačanih nadurah ter o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu. Kvote so celo 3.700 rezanih vrtnic na dan.
Delavke in delavci pogosto nimajo možnosti, da bi previsoke norme ali nevarne pogoje dela zavrnili, saj so povsem odvisni od dohodka, ki ga zagotavlja njihovo delo v cvetlični industriji. Ta odvisnost pa ni naključna. Temelji na modelu izvozno usmerjenih monokultur – t. i. “cash crops” – , ki so v številnih državah globalnega juga nadomestile raznoliko lokalno pridelavo hrane. Takšen model, zgodovinsko povezan s kolonialnimi ekonomskimi politikami, je izrinil male kmetije in zmanjšal prostor za samooskrbo. Skupnosti, ki so nekoč pridelovale hrano zase, so danes prisiljene delati na plantažah za izvoz, medtem ko hrano pogosto uvažajo ali se soočajo s prehransko negotovostjo.
Ženske, ki predstavljajo večino delovne sile v pakirnicah in na poljih, nosijo dvojno breme – kot nizko plačane in izkoriščane delavke in kot skrbnice družin.
8. marec naj bo več kot šopek
Če želimo spoštovati izvorni pomen 8. marca, moramo preseči simbolne geste in nasloviti sistemske vzroke neenakosti.
Dan žena nas opominja na pomembnost boja za pravice žensk in delavk, paradoksalno pa prav ob tem dnevu pogosto podarjamo cvetje iz sektorja, kjer so te pravice še vedno prepogosto kršene. Zato lahko letošnji 8. marec naredimo drugače. Podarimo šopek teloha, zvončkov ali zelenjave, povabimo prijateljice in druge ženske na kakšen dogodek ali protest, ki opozarja na pomembnost nadaljnjega vztrajanja na poti vzpostavljanja enakopravnosti. Če pa se že odločimo za rezano cvetje, povprašajmo v cvetličarni ali trgovini po njegovem izvoru in delovnih pogojih, v katerih je bilo pridelano.
Individualne izbire pa seveda niso dovolj. Kot državljanke in državljani, združeni v civilnih iniciativah in množičnih gibanjih, lahko dosežemo več: zavezujoče in učinkovite sistemske spremembe. Potrebujemo zakonodajo, ki bo podjetja obvezala k spoštovanju človekovih pravic in varstvu okolja v celotnih dobavnih verigah, ter dosleden nadzor nad uporabo nevarnih kemikalij. Pomemben korak v to smer je Direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, ki jo mora slovenska vlada prenesti v nacionalno zakonodajo v naslednjih dveh letih. Še mnoge druge so pa trenutno v rokah EU odločevalcev, ki v seriji t. i. Omnibusov v imenu lajšanja bremen za podjetja šibijo zakonodajo na področju varstva okolja.
Ena od oblik so tudi pozivi in peticije politikom, pa naj bo to za ostrejšo zakonodajo na področju omejevanja nevarnih kemikalij ali za hrano, ki ne zastruplja ljudi in okolja (evropska civilna iniciativa Good Food 4 All oz. Dobra hrana za vse).
Kakšen šopek pravic pa si želite vi?
