Kljub množičnim kritikam zdravstvene stroke in civilnodružbenih organizacij nekateri županski kandidati v Ljubljani še naprej zagovarjajo sežigalnico kot neproblematično rešitev za ravnanje z odpadki. Predstavniki mreže Plan B za Slovenijo – mreže nevladnih organizacij za trajnostni razvoj odločevalce na državni ravni in županske kandidatke in kandidate v Ljubljani pozivamo, naj postavijo zdravje ljudi na prvo mesto in ustavijo projekt sežigalnice. Sežigalnica v Ljubljani predstavlja zdravstveno grožnjo za prebivalke in prebivalce ter nevarnost za naravne vire in ekosisteme. Vse več držav v Evropi opušča sežigalnice, ker spodkopavajo podnebne in druge razvojne cilje, na finančno tveganje projekta pa so opozorili tudi člani nadzornega odbora občine.
Gradnja sežigalnice v Ljubljani bi imela številne negativne vplive:
Resna zdravstvena tveganja za prebivalke in prebivalce
Ljubljana je po kakovosti zraka med najbolj onesnaženimi mesti v Evropi. Zdravstvena stroka že leta odločno opozarja: sežig odpadkov v zrak spušča rakotvorne in druge toksične snovi, ki jih tudi najnaprednejši filtri ne morejo zadržati. Prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov zato pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji, dihanje onesnaženega zraka pa poveča tveganje za astmo, kronični bronhitis ter bolezni srca in ožilja. Otroci so bolj izpostavljeni prirojenim nepravilnostim ter motnjam v razvoju pljuč in možganov. Neodgovorno je v slabo prevetreno kotlino umeščati objekt, ki bo še dodatno poglabljal zdravstvena tveganja prebivalk in prebivalcev.
Ogrožanje naravnih virov in ekosistemov
Zagovorniki sežigalnice se sklicujejo na napredne filtre in sofisticirano tehnologijo, vendar študije razkrivajo zaskrbljujoče vrednosti dioksinov, težkih kovin in večnih kemikalij v okolici sežigalnic odpadkov v Španiji, Franciji in na Nizozemskem. Medtem ko čakamo odločitev Ministrstva za okolje in prostor o izdaji koncesije za gradnjo sežigalnice odpadkov, so mediji poročali, da se predlagana lokacija v Ljubljani nahaja na vodovarstvenem območju. Kje so javne analize in presoje vplivov na okolje, da so odločevalci in podporniki projekta sploh predlagali tako visoko tvegano območje?
Spodkopavanje podnebnih in drugih strateških ciljev
Vse več evropskih držav prepoznava neperspektivnost sežigalnic in spreminja svoje strateške usmeritve. Danska je zaradi podnebnih ciljev napovedala zaprtje kar tretjine sežigalnic do leta 2030. Nizozemska je drastično obdavčila in otežila njihovo delovanje. Na Švedskem delež recikliranih odpadkov že leta stagnira, saj so sežigalnice odvisne od stalnega dotoka odpadkov.
Tehnološki zaklep in ekonomski nesmisel
Ocenjeni investicijski stroški za sežigalnico v Ljubljani znašajo kar 489 milijonov evrov. Za rentabilno obratovanje sežigalnice bi se za vsaj 30 let, tj. trajanje koncesije, zaklenili v sistem, ki nas odvrača od sistemskega zmanjševanja količine odpadkov. V Evropi imamo že sedaj več sežigalnic, kot jih potrebujemo za predelavo lastnih odpadkov, zato je gradnja sežigalnice ekonomsko tvegan in razvojno nesmiseln projekt.
Naslednji župan ali županja Ljubljane bo imel priložnost ustaviti načrtovanje škodljivih projektov, ki ogrožajo zdravje ljudi in okolja. Odločevalce pozivamo, naj vlagajo v sodobne in obnovljive energetske sisteme ter v krožno gospodarstvo, da problematiko ravnanja z odpadki naslovimo odgovorno in celovito.
Aljoša Petek, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja: “Ustava v 72. členu vsakomur zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja. Čiste sežigalnice odpadkov ni. Po podatkih zdravnikov 250 prebivalk in prebivalcev v Ljubljani vsako leto prezgodaj umre zaradi onesnaženega zraka. Med 400 in 490 milijonov EUR naj bi stala sežigalnica po oceni Energetike Ljubljana, ki bo v to okolje prinesla dodatno onesnaženje. 30 let je doba, za katero se bo podelila koncesija za delovanje sežigalnice, brez presoje vplivov na okolje ali zdravje. Jasno je, zakaj se MOL boji referenduma, saj si ne predstavljam racionalne osebe, ki bi tovrsten projekt podprla.”
Livija Marko, Umanotera: “Kljub jasni evropski zakonodaji, ki nas zavezuje k zmanjšanju količine odpadkov, so zagovorniki sežigalnice letos že večkrat izjavili, da bo količina odpadkov samo še naraščala – kot da gre za neizogiben pojav. Kje je politična volja za vlaganje v trajnostne rešitve, ki ne ogrožajo zdravja prebivalk in prebivalcev? Zdravstvena stroka je jasno predstavila, zakaj je v gosto poseljena območja neodgovorno umeščati sežigalnice, in tudi prebivalke in prebivalci moramo imeti besedo pri nadaljnjem razvoju prestolnice. Zato je ključno, da ta teden na lokalnih volitvah zagotovimo čim višjo volilno udeležbo in jasno pokažemo, v kakšnem okolju želimo živeti. Od bodočega župana ali županje pričakujemo, da prisluhne stroki ter prebivalkam in prebivalcem prestolnice.”
Nina Tome, okoljska organizacija Focus: “Kakovost zraka v Ljubljani je že danes med najslabšimi v Evropi. Gradnja sežigalnice v neprevetreni kotlini, kjer zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre 250 ljudi, naši otroci pa nadpovprečno zbolevajo za astmo, je zločin nad zdravjem Ljubljančank, Ljubljančanov in vseh, ki v mesto vsakodnevno prihajajo na delo. In noben filter, tudi “najsodobnejši”, ne ustavi najnevarnejših ultrafinih delcev, dioksinov in mikroplastike. Ti nevidni strupi prodirajo v naš krvni obtok in možgane, povečujejo tveganje za raka ter trajno zastrupljajo našo hrano in tla. Sežigalnica problema odpadkov ne reši, le pretvori ga v onesnažen zrak.”
Jaka Kranjc, Ekologi brez meja: “Ne le, da je predvidena investicija na tono kapacitete dvakrat dražja od primerljivih v tujini, predlagatelji sami priznavajo, da jim je za gospodarno rabo javnih sredstev vseeno. To bi moralo sprožati alarme.”
Alenka Kreč Bricelj, kulturno ekološko društvo Smetumet: “Edini način, da bo na svetu manj smeti je, da proizvajamo manj smeti. Žal se dogaja ravno nasprotno. Gradi se predimenzionirana infrastruktura za ravnanje z odpadki, kar več kot očitno nakazuje, da odločevalci v prihodnosti pričakujejo povečanje količine odpadkov. Občani in občanke bomo cenejše položnice plačali z lastnim zdravjem, dobiček od kurjenja odpadkov pa bo končal v žepih elite. Načrtovanje infrastrukture za ravnanje z odpadki mora slediti trajnostnim politikam in naporom vseh nas za zmanjšanje količine odpadkov. Vse ostalo je kovanje dobička na račun našega zdravja in na račun kvalitete življenja naših otrok.”
“Naj spomnim – strokovni svet UKC Ljubljana je že leta 2024 pristojno ministrstvo opozoril, da bi sežiganje odpadkov v Ljubljani izrazito škodljivo vplivalo na zdravje ljudi.
Tudi za Nacionalni inštitut za javno zdravje je umestitev sežigalnice v Ljubljansko kotlino z vidika zdravja nesprejemljiva.
Zdravniki Centra za klinično toksikologijo opozarjajo, da čiste sežigalnice ni. Pri sežiganju odpadkov nastajajo izjemno strupeni delci, dioksini, težke kovine in rakotvorne snovi. Najbrž smo si edini, da tega ne želimo v svojih pljučih in pljučih svojih otrok.
Že danes v Ljubljani vsako leto zaradi onesnaženega zraka prezgodaj umre okoli 250 prebivalcev. Ljubljanski otroci pogosteje zbolevajo za astmo, odrasli za pljučnim rakom, ob dneh največje onesnaženosti pa urgenca beleži skok obiskov zaradi srčnih infarktov, možganskih kapi ter poslabšanj pljučnih bolezni.
Ljubljana na lestvici kakovosti zraka Evropske agencije za okolje zaseda 652. mesto med 761 evropskimi mesti. MOL rada poudarja izboljšanje in navaja, da je Ljubljana napredovala za nekaj deset mest v primerjavi z lanskim letom. Ampak dejstvo je, da ostajamo pri samem dnu, slabši zrak ima le še 15 % mest v Evropi.
Od leta 2020 se je koncentracija delcev PM2,5 zmanjšala le za skromno desetino, pri dušikovem dioksidu pa izboljšanja sploh ni. Še več: MOL komunicira vrednost z ene same zaledne merilne postaje, Evropska agencija za okolje pa podatke preračuna glede na to, kje dejansko živi največ ljudi. In ta številka za Ljubljano znaša 14,5 µg/m³, kar je skoraj trikrat več od priporočil Svetovne zdravstvene organizacije, tj. 5 µg/m³.
Koncentracijo delcev moramo torej zmanjšati za dve tretjini, mi pa bi dodali nov velik vir izpustov? Umeščati takšen objekt v neprevetreno kotlino, kjer bo dim dimnika, četudi bo visok 220 metrov, pozimi več dni ujet pod temperaturnim obratom, je zločin nad našim zdravjem.
Strokovna poročila iz tujine dokazujejo, da tudi najsodobnejše sežigalnice v Evropi v okolje redno izpuščajo nevarne količine ultrafinih delcev, ki so najnevarnejši, in dioksinov. Zato obljube o »najsodobnejših filtrih« ne pijejo vode. Noben filtrirni sistem ne ustavi tega strupenega koktajla. Ti nevidni strupi ne ostanejo le v zraku, ampak se trajno nalagajo v naših tleh in telesih.
Iz MOL-a poslušamo, da moramo za svoje odpadke poskrbeti sami. Načrt predvideva sežig 130.000 ton odpadkov na leto, tj. 400 ton vsak dan. Načrt za sežigalnico pa predvideva dovoz iz kar 8 statističnih regij, kjer živi 1,35 milijona ljudi, torej več kot polovico Slovenije. Ne gre za skrb za lastne odpadke. Gre za prenos problema iz številnih občin na Ljubljančane: odpadki bodo od drugod, zdravstvene posledice pa bodo ostale v Ljubljanski kotlini.
Zagovorniki sežigalnice s prsti kažejo tudi na tovornjake, ki zdaj odpadke iz Ljubljane odvažajo. Ampak tovornjaki ne bodo izginili, le smer bodo obrnili. Hkrati pa nihče ne pove, da bo treba iz Ljubljane s tovornjaki odvažati več deset tisoč ton pepela, vključno z izjemno toksičnim elektrofiltrskim pepelom, ki ga je treba voziti na posebna odlagališča v tujino.
Naslovna fotografija: Umanotera
